Ker je to moja bržčas zadnja kolumna v letu Gospodovem 2013, se skoraj spodobi in je pravično vreči pogled nanj, preden zapre vrata. Brat kronist iz Menartove legendarne pesmi Anno Domini bi z opatovim dovoljenjem … Beri dalje
Pred dnevi je po medijih zakrožila novica o tem, da je škofjeloški Center za socialno delo zakonskemu paru začasno odvzel vseh sedem otrok. Novice so bile relativno skope, tako si človek težko ustvari verodostojno sliko, … Beri dalje
Pred dnevi so slovenski mediji objavili kratko agencijsko novico o smrti nekdanjega komunističnega veljaka Mitje Ribičiča. Če je odsotnost odzivov nekdanjih političnih nasprotnikov razumljiv izraz pietete do pokojnika, pa skopo odmerjene besede v novici o … Beri dalje
˝Robbé, tukaj zadostuje, da si to, kar si…˝ Matteo je moral biti po rodu iz Kampanje, moral je to izžarevati, da so znali ceniti njegov življenjepis, diplomo, pripravljenost na delo. Isti izvor, ki mu je … Beri dalje
Evropska ljudska stranka (ELS/EPP) s svojo resolucijo ni v ničemer posegla v suverenost Republike Slovenije, v ničemer ni posegla v neodvisnost slovenskega sodstva in v ničemer njenenega ravnanja ne moremo šteti za nelegitimno ali celo … Beri dalje
Še danes, kakšnih trideset let kasneje, se spominjam, kako sva z očetom vsak teden, če se ne motim, je bilo to ob sredah zvečer, odnesla smetnjak do ceste, kjer je počakal na tedensko praznjenje. No, skupaj sva ga nesla samo pozimi, ko je bil zaradi pepela res težak. In vsak četrtek zjutraj sem med potjo v šolo opazoval nekoliko razmetane, že izpraznjene smetnjake, ki so krasili ulico.
Verjetno se ne bi zmotili, če bi zatrdili, da bi sedanja opozicija, če bi bile volitve v kratkem, ponovno izgubila. Demokrati po vsej verjetnosti (spet) ne bi priplezali do relativne večine in desnosredinski blok v … Beri dalje
Po polovici leta dela nove koalicije se vse bolj zdi, da se ponavlja zgodovina iz časa vlade Boruta Pahorja. Ponovno je videti, da imamo koalicijo, v kateri prva ministrica nima niti znanja, niti vodstvenih sposobnosti … Beri dalje
V tej državi se vsi pritožujejo. Najbolj glasni se mi zdijo upokojenci. Že skoraj vsak teden se na tiskovni konferenci pojavi Karl Erjavec in zarohni, da upokojencem pa že ne bomo rezali, če ne oni gredo iz koalicije. Na drugi strani pa obstajajo tudi tihi: mladi in kmetje. Kam se je skril puntarski duh naših “nonotov” kot pravi Iztok Mlakar?
Prve dni novega šolskega leta nas je presenetilo kar nekaj novosti. Ena izmed njih tudi dobrodošla. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je v okrožnici, ki jo je poslalo šolam, le-tem prepovedalo razdeljevanje promocijskih gradiv, … Beri dalje
Opremljen z ničkoliko kovčki cankarjanske prtljage je slovenski prostor dočakal svojo najtemnejšo uro, najprej z razdelitvijo po prvi svetovni vojni, nato pa z izzivom treh totalitarizmov pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. … Beri dalje
Ko sem izbiral naslov svojega modrovanja, nisem mislil na to, da se bo dobro prilegal aktualnemu kontekstu, saj vsaj v Republiki Sloveniji naše srečanje sovpada s stresnim začetkom novega šolskega leta. Toda občutek ponavljanja že … Beri dalje
V tem tednu bo zadnje slovo od zgodovinarja Janeza Cvirna, dolgoletnega profesorja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Star komaj triinpetdeset let je boj z zahrbtno boleznijo izgubil prejšnjo sredo. Tektonski premiki Verjamem, da marsikdo izmed bralcev … Beri dalje
Dr. Ivan Štuhec je na zborovanju Civilne družbe za pravično Slovenijo v Unionski dvorani v Ljubljani večkrat vzkliknil: “Rešite severovzhodno Slovenijo!”. Takrat se mi je to zdelo kar malo iz konteksta dogajanja na zborovanju in sem ga dojel nekako v smislu “mož je pač lokalpatriot”. A na petdnevnem pohodu po Bizeljskem, Kozjanskem in Halozah sem se prepričal na lastne oči. Kje so rešitve za preprečitev izseljevanja z obrobja Slovenije?
Marsikdo bo težko povezal minulo nedeljo in današnji dan. Težko bo razumel, da se bo isti papež Frančišek, ki je ves teden navduševal milijone mladih, v zgodovino Cerkve na Slovenskem in nasploh v slovensko zgodovino vpisal kot tisti, katerega podpis bo zapečatil nekaj, kar je videti kot obglavljenje naših krajevnih cerkva. Seveda se – upam – vsi zavedamo, da bi bilo preveč preprosto zdaj z besnimi pogledi streljati proti od sveta odmaknjenim pisarnam večnega mesta, od koder je papež dobil v podpis usodni dokument. Vsak vsaj približno razumen človek bo vedel, da se to, kar je upravičeno videti kot tragedija, ni začelo sredi Italije, ampak pri nas, in da ne prvo ne odločilno poglavje te tragedije ni bilo spisano danes, marveč daleč nazaj, morda pred več desetletji.
Že nekaj let je več kot očitno, da slovensko poslovno okolje ni več doraslo duhu časa in preprosto povedano več ne omogoča dolgoročnega preživetja v globalnem okolju. Mnogi mlajši ekonomisti so sicer že leta opozarjali, da drvimo v brezno, a je skoraj dve desetletji trajajoča nenehna gospodarska rast politiki, in, če hočete, tudi državljanom, nudila zavetje pred zoprnimi predlogi mladoekonomistov. Danes jim velik del volivcev, predvsem z desne strani političnega spektra, priznava, da imajo prav. A vedno ni bilo tako.
Ko se je Ivo Sanader nekako pol leta po svojem odstopu s položaju predsednika stranke in vlade v svoji stiski in revi odločil, da vzame škarje in platno nazaj, je s svojim poskusom klavrno propadel. Pravzaprav je s tem na neki način celo pospešil svojo pot v Remetinec, ki se ji je skušal izogniti. Jankovićevi apetiti po vrnitvi v nacionalno areno so na moč podobni Sanaderjevim. Vendar Pozitivna Slovenija ni HDZ, ni stranka s kakršno koli tradicijo ali samostojnim pomenom. Ker težava večine levosredinskega dela političnega prostora ni zgolj v njegovem vsebinskem profilu, marveč že čisto v izhodišču tudi to, da strank kot političnih dejavnikov ne jemlje čisto resno, je štartni položaj ljubljanskega župana bistveno boljši od Hrvatovega.
Ob nedavnem praznovanju dneva državnosti je znova postalo očitno, da smo razdvojen in nespravljen narod. Uradno smo se sicer spravili že leto pred razglasitvijo neodvisnosti, a nespravljeni po mojem mnenju ostajamo, ker v spravo ne vlagamo dovolj naporov in ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči. Najgloblji prepad v slovenskem narodu poteka med »komunistično-partizanskim« in »katoliško-domobranskim« taborom. Korenine tega razkola segajo v čas precej pred drugo svetovno vojno, ko se je konflikt med obema stranema zaostril. V ozadju tega razkola je nasprotje med nazoroma, ki imata zelo različne poglede na zgodovino in razvoj človeštva ter vlogo religije pri tem.
Te dni sta v središču pozornosti domače javnosti dve stvari: 100 dni delovanja sedanje vlade in bojkot proslave ob dnevu državnosti s strani največje opozicijske stranke. Tako prvo kot drugo kažeta na vse bolj zaskrbljujoče stanje duha v naši državi. Predsednica vlade je v zadnjih dneh večkrat komentirala delovanje svoje vlade in vsakič poudarila, da je sedanja vlada, oziroma koalicija, umirila strasti v državi. Treba je priznati, da ima prav. A ravno to je nenavadno. Sedanja vlada namreč v glavnem zgolj nadaljuje delo prejšnje, izpeljuje projekte, ki jih je zastavila že prejšnja vlada. Od slabe banke do zniževanja proračunskih odhodkov.Na tej strani praktično ne počne ničesar drugače, pomembna razlika pa je, kot rada poudari premierka, v tem, da je sedanja vlada tudi začela dvigovati davke.
Po več mesecih delovanja nove vlade se je pokazalo, kako huda je kriza v resnici. Premierka Bratuškova, še nedavno tega prvo kritično grlo opozicije, ki je neusmiljeno napadala vse ukrepe prejšnje vlade, danes iste ukrepe vestno, z nekaj kozmetičnimi spremembami, pelje naprej. Ker ji drugega pač ne preostane. Kakšen priboljšek za strice se še najde, časi brezmejne paše po državnem premoženju pa so mimo. Zgodba seveda le potrjuje, kako malo sta v politiki vredni doslednost in resnicoljubnost. Že Janševa vlada je izvajala mnoge ukrepe, ki jih je njegova SDS pred tem z vsemi sredstvi ovirala in s tem pripomogla k padcu Pahorjeve vlade. Sedanja premierka pa je prekosila vse doslej, saj je skoraj v celoti prevzela ukrepe, ki jih je pomagala rušiti.