Marsikdo bo težko povezal minulo nedeljo in današnji dan. Težko bo razumel, da se bo isti papež Frančišek, ki je ves teden navduševal milijone mladih, v zgodovino Cerkve na Slovenskem in nasploh v slovensko zgodovino vpisal kot tisti, katerega podpis bo zapečatil nekaj, kar je videti kot obglavljenje naših krajevnih cerkva.
Ne kažimo na Rim
Seveda se – upam – vsi zavedamo, da bi bilo preveč preprosto zdaj z besnimi pogledi streljati proti od sveta odmaknjenim pisarnam večnega mesta, od koder je papež dobil v podpis usodni dokument. Vsak vsaj približno razumen človek bo vedel, da se to, kar je upravičeno videti kot tragedija, ni začelo sredi Italije, ampak pri nas, in da ne prvo ne odločilno poglavje te tragedije ni bilo spisano danes, marveč daleč nazaj, morda pred več desetletji. Zato tudi dva odpoklicana nadškofa po zakonu nujnosti sicer stojita pred nami kot dežurna krivca, vendar bi bilo najmanj pošteno kazalce usmeriti zgolj in predvsem vanju.
Toda za tovrstno premlevanje bo še veliko časa. Zdaj je dejstvo, da se kot katoliško občestvo mnogi čutimo obglavljene, osuple, zbegane. In tu se ne da takoj nič storiti. Lahko pa se zazremo v tri nemara ne čisto drobne lučke, ki se ob vsej zmedi kažejo na obzorju.
Nismo sami
Najprej so taka lučka lepi spomini na vse, kar sta Anton Stres in Marjan Turnšek le naredila dobrega. Čeprav se ne moremo strinjati ne z vsem, kar je počel, ne z načinom, kako se je loteval gašenja požara, bo Anton Stres v kolektivnem spominu katoliške skupnosti pri nas ostal zapisan kot eden njenih najbistrejših umov. Kot tak je predvsem v času pred nastopom škofovske službe začrtal prenekatero stezico, na katero bomo morda zdaj le lahko nemoteno stopili. Sočasno sem vedno bolj prepričan, da današnje kalvarije ne zanj ne za katoliško občestvo vsaj v takšni obliki ne bi bilo, če bi postal nadškof tedaj, ko bi se to spodobilo in bilo pravično. Ampak Cerkev smo ljudje. Spominjali se bomo tudi poguma, s katerim se je nadškof Turnšek po izkušnji v Murski Soboti prevzel že gospodarsko potopljeno mariborsko barko. Čeprav je vedel, da se lahko zanj avantura konča prav tako, kot se danes je.
Drugič je upati, da se bomo vsaj iz epiloga 31. julija 2013 česa naučili, če streznitve niso prinesle veliko bolj tragične prejšnje postaje. Da se bomo kot skupnost končno zmogli posloviti od preteklih iluzij, ki jim je naša cerkev zapadla vsaj pred nekaj desetletji. Na to jalovo pot je nista usmerila Stres in Turnšek, temveč celo odločilno marsikdo, ki si bo danes vsaj na tihem zadovoljno žvižgal ob njunem padcu.
Tretja svetla lučka je najpomembnejša. Nenadni zasuki, podobni današnjemu, ob katerih človek po pravkar minulem Riu zlahka pomisli na znani verz iz zbirke Carmina Burana, Fortunae rota volvitur, nas za hip potegnejo iz vsakdanje rutine. In nam postavijo pred očmi v tej rutini prezrto resnico, da Cerkev, če jo jemljemo zares, ne more biti obglavljena in odvisna od človeka. Kajti njena glava je nekdo drug in nekje drugje, ne na Ciril-Metodovem ali Slomškovem ali celo na Petrovem trgu. In ta glava bo še naprej, tudi danes, prihajala na naše oltarje in nam zagotavljala: “Vaše srce naj se vznemirja in ne plaši.”
Hkrati je to spoznanje vabilo, da imamo radi zemeljski del njegovega telesa. Ne zato, ker bi bilo brez greha, ampak zato, ker se moti in pada in potrebuje naše razumevanje prav tako, kot mi potrebujemo njegovo, kadar nam spodrsne. Če kdaj, je danes dan, ko bi bilo prav, da mu to razumevanje naklonimo.
Foto: TU SŠK
