Ob nedavnem praznovanju dneva državnosti je znova postalo očitno, da smo razdvojen in nespravljen narod. Uradno smo se sicer spravili že leto pred razglasitvijo neodvisnosti, a nespravljeni po mojem mnenju ostajamo, ker v spravo ne vlagamo dovolj naporov in ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči.
Najgloblji prepad v slovenskem narodu poteka med »komunistično-partizanskim« in »katoliško-domobranskim« taborom. Čeprav korenine tega razkola segajo v čas precej pred drugo svetovno vojno, se je v slednji konflikt med obema stranema zaostril do te mere, da je prišlo do nasilnega obračunavanja in celo do množičnih pobojev. V ozadju tega razkola je nasprotje med nazoroma, ki imata zelo različne poglede na zgodovino in razvoj človeštva ter vlogo religije pri tem. To svetovnonazorsko razhajanje obstaja še danes in ker je povezano z nepredelanimi travmami iz polpretekle zgodovine, se sovražni odnosi in bolečine obnavljajo skoraj pri vsakem pomembnem trku v družbi, še zlasti, če ga podžigajo skrajneži z obeh strani. Skupnost je zaradi tega pogosto polarizirana in paralizirana. V takih okoliščinah prazniki postanejo čas, ko se napetosti zaostrujejo, ne pa priložnost za krepitev medsebojnih vezi in spoštovanja, obujanje skupnih spominov ter skupno izražanje veselja. Temu smo bili v Sloveniji pogosto priča v zadnjih dvajsetih letih, tudi ob zadnjem dnevu državnosti.
S sprejetjem ustave leta 1991 smo državljanke in državljani Slovenije različnih nazorov vendarle sprejeli dogovor o temeljnih vrednotah in načelih skupnega življenja. Kot je poudarilo slovensko ustavno sodišče pri svoji odločitvi o poimenovanju Titove ceste v Ljubljani, je človek in njegovo dostojanstvo središče nove ureditve. Iz spoštovanja telesne in socialne integritete sleherne človeške osebe izhajajo ostale temeljne vrednote: svoboda, demokracija in vladavina prava. Na tem temelju je po mojem prepričanju treba graditi tudi spravo.
Sprava pomeni dejstvo, da med dvema ali več sprtimi stranmi ni več sovražnih ali odklonilnih odnosov. Za dosego takega stanja je najprej potrebno, da vsaka stran na osnovi prej omenjenih temeljnih vrednot opravi poglobljeno in iskreno refleksijo o tem, kje in kako je zgrešila v svojem delovanju, kar neizogibno vodi k razkrivanju resnice. Namen tega ni le lastno zavedanje svojih zgrešenih dejanj – še zlasti tistih, ki so povzročila trpljenje drugim – ampak gre tudi za to, da se o njih razpravlja, se jih obžaluje in se od njih odvrne. Naslednji korak na poti k spravi je prizadevanje za spoštovanje in ljubezen do nasprotnika, tudi do tistega, ki je povzročil krivice in rane. Ljubezen se konkretno najprej kaže v pripravljenosti za vživljanje v drugega ter za razumevanje njegovega stanja in pogleda. Gre za gledanje drug na drugega na podlagi enakega osebnega dostojanstva. Predvsem pa se ljubezen kaže v odpovedi oz. žrtvi v korist drugega, pri čemer je ljubezen tem večja, čim večja je žrtev. Odpuščanje pomeni odpoved negativnemu odnosu do tistega, ki je povzročil krivice in trpljenje; predstavlja napor in žrtev, saj zahteva premagovanje odpora in sovraštva, ki je v takih primerih običajna človeška reakcija. Na drugi strani tisti, ki je delal krivico, poleg tega, da jo popravi, lahko žrtvuje še kaj več, kar mu je zelo pomembno, za ponovno vzpostavitev zaupanja.
V spravnem procesu imajo pomembno vlogo javni obredi, pri katerih lahko žrtve krivic izrazijo svojo bolečino, tisti, ki so jih zakrivili, lahko izpovejo svoje pristno kesanje, celotna skupnost pa lahko ob tem doseže katarzo. Primeri takšnih obredov so npr. zasedanja komisij za resnico in spravo v Južnoafriški republiki po odpravi apartheida. Na ta način grehi in prestopki postanejo prepoznavni, posamezniki in skupnost pa lahko postanejo občutljivejši nanje ter se jim v prihodnje ognejo.
Na tem področju smo v samostojni Sloveniji vsekakor naredili premalo. Odgovorni na vodilnih položajih v politiki in civilni družbi te naloge niso prepoznali kot prednostno. Za ene je bila zadeva s spravno slovesnostjo v Kočevskem rogu, 8. julija 1990, zaključena in so tovrstnim problemom kasneje odrekali visoko družbeno in politično relevantnost. Kot izraz takšnega pristopa bi lahko npr. šteli izjavo nekdanjega predsednika Türka o odkritju množičnega grobišča v Hudi jami. S pozivi v stilu »Pustimo te grozote za seboj in se raje posvetimo prihodnosti« želijo zagovorniki tega pristopa spravo doseči brez globlje refleksije, brez empatične komunikacije z drugo stranjo in brez pripravljenosti na večjo žrtev s svoje strani. Za druge bi bila sprava dosežena šele s popolno zadostitvijo pravičnosti po načelu »oko za oko in zob za zob«. Svojo jezo, sovraštvo in bolečino zaradi krivic nasprotne strani, želijo potešiti z maščevalno silo. Čeprav se imajo mnogi pristaši tega pristopa za katoličane, pa pravzaprav ne zaupajo v Boga in njegovo usmiljenje.
Ko se bližamo obletnici prvega spravnega obreda, je priložnost, da prizadevanjem za spravo v slovenskem javnopolitičnem prostoru damo pomembnejše mesto na dnevnem redu in za premislek o tem, s katerimi konkretnimi pobudami oživiti spravni proces. Največjo odgovornost za to seveda nosijo odločevalci v politiki, civilni družbi in množičnih medijih, vendar je potrebna tudi večja angažiranost državljank in državljanov, da po svojih močeh z napori in žrtvami prispevajo k temu, da bodo naslednji državni prazniki vedno lepši in vedrejši.
»Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5, 9)
Foto: fineartamerica.com
