
Drugi del intervjuja, prvi del intervjuja lahko najdete na povezavi.
Poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t.i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja?
Zgodaj zjutraj – pravzaprav še ponoči, ko so bili kropivci, če sploh, še redki, je prišel – ob velikem tveganju – njun sin Lojz, ki so ga potem, ko je pokropil očeta in mater, slišali izreči naslednje besede: “Jaz se bom branil”. S tem stavkom, ki ga je izrekel 14. junija zjutraj v neki neznatni vasici, je njun sin pred celim svetom utemeljil naravo slovenskega protiboljševiškega boja.
Za nas Slovence je prazničnost 9. maja najmanj dvomljiva, saj zmaga nad fašizmom in nacizmom, ki nas upravičeno lahko navduši, pomeni hkrati tudi zmago revolucije, zmago komunizma in zamenjavo enega totalitarizma z drugim. Prepričan sem, da si večina slovenskega naroda take zmage ni želela.

Okvarjeno intimno jedro, nukleus slovenske družbene patologije desetletja onemogoča kakršnokoli pošteno razpravo med Slovenci samimi. S tem se učinkovito onemogoča resnico in ovira uveljavitev prava.
Pri partizanih ni bilo »posamičnosti« na katero se izgovarjate, ampak je bilo sistematično in množično sprevračanje vseh civilizacijskih, političnih in kulturnih, gospodarskih in človeških meril našega naroda. Zato je komunistično partizanstvo tujek v našem narodnem telesu, tujek, ki je kakor rak, ki še danes ogroža zdravje narodnega telesa, ga slabi in duhovno mori.
Bolj se umika čas ustanovitve samostojne Slovenije, več vemo, kako gnila je bila komunistična. To stanje je izjemno, zato moramo biti nad vsakim napredkom, tudi majhnim, zadovoljni. Koliko časa nismo smeli govoriti o pobojih! Sedaj ne samo govorimo, pišemo, ampak celo vidimo na televiziji, kako izkopavajo pomorjene in jih pokopavajo.
Izjava društva Združeni ob lipi sprave glede pokopa po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju pomorjenih Slovencev in pripadnikov drugih narodov Društvo Združeni ob Lipi sprave je že 29.8.2016 javnosti posredovalo stališče glede prekopa žrtev … Beri dalje
Letošnjega oktobra bodo pokojne položili v skupinski grob. Vendar ne tam, kjer smo vsi pričakovali, ob vznožju nekdanjega taborišča v Teharjah pri Celju, ampak v Mariboru, kjer je spominska kostnica. Spominski park v Teharjah namreč ni dokončan. To seveda ni slučaj ampak politika, ki hoče otežiti svojcem, da bi hodili na njihove grobove v oddaljeni Maribor…
Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da je Osmansko cesarstvo od leta 1915 dalje vodilo načrtno politiko sistematičnih množičnih pobojev, v katerih je umrlo do 1,5 milijona pripadnikov armenskega naroda, pa tudi pripadnikov drugih krščanskih manjšin v … Beri dalje
Vrhunčevi opisi povojnih pobojev so me vedno bolj spominjali na nekaj oziroma nekoga. Dolgo sem si razbijal glavo in se spomnil. Spomnil sem se na Eichmannov proces iz leta 1961 v Jeruzalemu. Eichmann sicer ni sedel v fotelju v družbi skrajno prijazne novinarke, ampak na sodni klopi, kamor so ga posadili Mosadovi agenti. A tudi on je opisoval pobijanje pisarniško uglajeno, s skrbno izbranim besednjakom.
Ko zadnje mesece spremljam dogajanje v Sloveniji, mi prihaja na misel Hamletov izrek, ki ga mirno lahko prenesemo v Slovenijo. »Nekaj gnilega je v deželi Kranjski«. Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Jugoslavije. Že sami … Beri dalje
Že nekaj tednov se skoraj brez vsakršnega zanimanja javnih občil razkriva še ena velikih tragedij in skrivnosti naše medvojne in povojne zgodovine. Gre za strahote Krimske jame, kjer so bili pomorjeni in vanjo odvrženi tako … Beri dalje
Slovenska značilnost je pasivnost sorodnikov žrtev, ki izvira iz strahu – 45 let je partijski režim prepovedoval in celo sodno preganjal vse, ki bi na krajih zločina prižgali svečo, kaj šele postavili spominsko obeležje. Tožilec, ki je nekoč sodno preganjal duhovnike zaradi kaznivega dejanja (?) obeleženja posmrtnih ostankov pobitih in zagrebenih, je zdaj generalni tožilec demokratične Slovenije.
Zahtevamo vrnitev temeljnega človeškega dostojanstva vsem žrtvam revolucionarnega nasilja s simbolno izjavo Državnega zbora Republike Slovenije kot najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa v Republiki Sloveniji, v duhu opravičila in obžalovanja Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja dne 29. oktobra 2015 na gradu Strmol.
Na praznik svete družine in dan pred praznikom nedolžnih betlehemskih otrok, ki ga katoliška Cerkev obhaja 28. decembra, so se pri Matjaževi jami pri Pevnem nad Škofjo Loko prvič spomnili več kot 250 hrvaških otrok, … Beri dalje
Neprestani prihodi prosilcev za mednarodno zaščito na meje Evropske unije odpirajo vedno nova in nova vprašanja, kako rešiti zadnjo humanitarno krizo. Iz evropske, pa tudi slovenske polpretekle zgodovine, žal izhaja vrsta napak, ki se ne … Beri dalje
Pokopavanje ljudi nas ne odvrača od zgodovine. Tudi ob grobu brezimnega trpina pomislimo: nikoli mu ni bil nihče enak, nikoli več ne bo nikogar prav takega. Spoštljiva misel tu odkriva dragocenost slehernega življenja. Zato družba, ki pokopava umrle, živi v stiku z resničnostjo, in kultura, ki je soočena s smrtjo, človeku omogoča pristno, celovito življenje.
Zgodila se je novost v ravnanju in stališču tistih, ki ves čas po osamosvojitvi Slovenije poskušajo utemeljevati povojne poboje s trditvijo, da je pač šlo za odstranitev protirevolucionarjev, sovražnikov nove ureditve in sodelavcev okupatorjev. Ko so se začele priprave na spominske prireditve v Srebrenici, je slovenska vladajoča politika začela zelo glasno obsojati genocid.
Te dni so mladi še posebej pred našimi očmi in težko je ne opaziti tesnobe, ki jo sicer skrivajo pod plaščem veseljačenja in strahu, ki ga utapljajo v takšni ali drugačni omami.Kdo bi jim zameril? … Beri dalje