April in maj sta pomladna meseca, ki nas vsako leto obdarujeta s pravimi čudesi prebujajoče narave. Prinesla naj bi tudi mir, veselje, radost do življenja in spokojnost v naša srca, kar pa se vendar ne zgodi. Ta čas prinese žal tudi bridke obletnice usodnih dogodkov, ki so nas zaznamovali in razdelili. Med njimi je gotovo za svet najpomembnejša obletnica. ‘dan zmage’. 9. maj.
Za nas Slovence je prazničnost tega dne najmanj dvomljiva, saj zmaga nad fašizmom in nacizmom, ki nas upravičeno lahko navduši, pomeni hkrati tudi zmago revolucije, zmago komunizma in zamenjavo enega totalitarizma z drugim. Prepričan sem, da si večina slovenskega naroda take zmage ni želela. V širšem okolju, kjer sem dočakal konec vojne, so bili dejansko redki, ki so se navduševali za komunizem, tudi naš sosed, kmet, partizan in spomeničar, ne. Za revolucijo se slovenski narod ni nikoli odločil, vsilili so mu jo komunisti in za njeno izvedbo zlorabili osvobodilni boj. Bila je zločin, obglavljenje slovenskega naroda in slovenstva! Nad šesto odkritih morišč dokazuje ta veliki zločin, ki se je nadaljeval z nasiljem vse do osamosvojitve.
Cilj revolucije sta bila prevzem oblasti in uvedba socializma, ki je v Evropi, enako pa tudi v Sloveniji, propadel, razgradili pa so ga sami komunisti. Za ta izjalovljen poizkus stvaritve raja na zemlji, za množične nedolžne žrtve, za gospodarski in nravstveni razkroj, ki nas spremljata še danes, ni odgovarjal noben revolucionar, zanimivo, da jih pravzaprav ni, vsi so se prelevili v osvoboditelje.
Kaj naj tedaj pravzaprav praznujemo? Naše zmage? Med svojim osmim in dvanajstim letom sem doživljal to vojno in revolucijo na domači kmetiji. Bil sem priča temu bojevanju, moja mama je najbolj slikovito opisala te junake s trditvijo: »P’rletijo, popokajo, pa letijo!« Takšno je bilo bojevanje naših osvoboditeljev vse do konca leta 1944, sam sem prepričan, da naši osvoboditelji niso odigrali nobene take pomembne vloge, ki je ne bi zmoglo samo civilno prebivalstvo. Nismo mi pregnali Nemcev iz Slovenije, sami so odšli, za njimi so šele prikorakali naši osvoboditelji.
Ta praznovanja me niso nikoli privlačila in ne navduševala. S prijateljema sem se v letošnjem aprilu zato odločil, da obiščem eno od številnih grobišč po vojni pobitih nedolžnih žrtev v Sloveniji, izbrali smo na mojo pobudo Stari Hrastnik. Za ta kraj sem se odločil iz dveh razlogov, ki ju predstavljam.
V letu 1958 sem bil kot študent na praksi v Hrastniku in tam mi je eden od zaposlenih zaupal, da so po vojni ponoči več dni iz železniške postaje vodili moške, ženske in otroke, tudi vojake in jih v rudniku streljali.
Po diplomi, najbrž v letu 1963, pa me je na delovnem mestu obiskal eden od delavcev in mi zaupal, da je eden od tistih, ki so streljali te nesrečnike. Ni povedal kje, sam pa sem njegovo priznanje povezal z rudnikom Hrastnik. Njegova izpoved, ki ga je težila, je bila: »Saj jih nisem postrelu, kar mal sem jih pošpricu s šnelfajarco, oni pa so tekli in padli v jašek!« Ti dve spoznanji sta me prizadeli in obremenili, mi vzbudili bolečino, sočutje in strah, pa tudi potrdili, da so zločini, ki so postopoma prihajali na dan, resnični.
Danes je ta naša nesreča, ta veliki zločin nad slovenskim narodom, že skoraj v celoti razkrita. Čedalje pogosteje se zato sprašujem, kakšne so pravzaprav vrednote mojega naroda, če časti takšno osvobajanje?
To vprašanje se mi je po obisku morišča v Hrastniku še globlje zajedlo v mojo dušo. Na spomeniku je napisano sporočilo:
NA TEM HRIBU LEŽI NA TISOČE VOJAKOV SLOVENSKE DOMOBRANSKE VOJSKE, NAD STO SLOVENSKIH DEKLET IN ŽENA, OD ANGLEŽEV IZ VETRINJA VRNJENIH, S TEHARIJ PRIPELJANIH, OD KOMUNISTOV POBITIH JUNIJA 1945 IN VEČ TISOČ VOJAKOV KRALJEVE VOJSKE V DOMOVINI IN HRVAŠKE VOJSKE. VSEM NAJ DA BOG VEČNI MIR IN POKOJ.
Spomenik je na velikem travniku, do njega pa ne vodi kakšna prepoznavna pot, še shojene steze ni, ki bi dala slutiti njegovo bližino. Na tem območju je še Marijino znamenje z Jezusom v naročju, seveda pa ni nikjer nobenega kažipota, ki bi obiskovalca usmeril do kraja spomina.
Ob našem obisku je rahlo deževalo, kar je naše iskanje še otežilo. Najprej smo šli previsoko v hrib, nato smo se vrnili in le odkrili takó znamenje kot tudi spomenik. V vasi, do koder smo prišli, smo vprašali domačina, kje je spomenik pobitih domobrancev, vendar nam gospod ni znal ali pa ni maral povedati. Le to nam je namignil, da smo prišli previsoko.
Zaradi visoke mrve na travniku sva bila s prijateljem do kolen mokra, kar dokazuje, da nihče ne vzdržuje teh poti, da skušamo ta kraj prikriti in nedolžne žrtve zatajiti. To dejstvo me je seveda prizadelo. Po vrnitvi domov sem prebrskal podatke na google zemljevidu in s presenečenjem ugotovil, da to spletno mesto pozna pot do spomenika in pot do kozolca, kjer je v juniju 1945 zasedalo revolucionarno sodišče. Kraju spomenika doda še sporočilo: »Stari šaht, kraj komunističnega zverinstva«, ob kozolcu pa: »Tovariši komunisti, ali še pomnite ta kozolec, kraj vaših zločinov?« Svet ve za naše zločine!
Vrnimo se k vprašanju o vrednotah tega naroda. Začnimo na začetku! Odločitev o pobojih je lahko sprejel le centralni komite KP. Od tu naprej so bili na vseh ravneh le bolj ali manj dosledni izvrševalci tega ukaza, krvniki.
Pobojem teh nedolžnih ljudi, zvezanih ljudi, mladih fantov in deklet, tudi otrok, je sledilo strahopetno prikrivanje teh zločinov in to skrivanje ali pa opravičevanje se nadaljuje še danes. Eno in drugo je nevredno človeškega dostojanstva in vprašam se: ali bo vrednostni nabor slovenskega naroda le zmogel tisto mero pravičnosti, sočutja in usmiljenja, da te nedolžne žrtve najdemo, spodobno pokopljemo in zagotovimo primerno spominjanje teh dogodkov.
Ob vseh teh zločinih, pobojih tisočih nedolžnih mladih ljudi, ob neurejenih, zanemarjenih in tudi neodkritih grobiščih je slavljenje dneva zmage, kot ga praznujemo danes, po mojem nravstveno neprimerno, nadomestiti bi ga morali s praznovanjem spomina na pobite nedolžne Slovenke in Slovence in vse druge nesrečnice in nesrečnike, ki so se znašli pred našimi revolucionarnimi sodišči, bili pomorjeni in so pokopani na slovenskih tleh.
Za to zmago sem prispeval več kot večina revolucionarjev, vendar take zmage ne maram, revolucionarji so jo spremenili v moj poraz, v poraz večine slovenskega naroda in naše današnje družbene razmere taki oceni pritrjujejo.
Najmanj kar lahko kot narod storimo: današnjo vsebino slavljenja dneva zmage zamenjajmo s spominom na žrtve revolucionarnega nasilja. To bi storil vsak ponosen in odgovoren narod, ki ga kruta zgodovina ni zmogla pohabiti!
Spoštovani Hrastničani in okoličani! Ozrite se kdaj pa kdaj proti pobočju Starega Hrastnika! Tam so bili pobiti nedolžni ljudje. Zgodovina vas je zadolžila, da se jih spominjate in usmerjate obiskovalce, da se jim poklonijo.
Spoštovani katoličani! Večina teh mladih ljudi so bili tudi katoliki in morda prav zato tu pomorjeni. To je zato ena od postaj križevega pota, Slovenskega križevega pota. Prehodimo ga in poklonimo se jim!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
