Studio Radio Slovenija. Poteka debata o referendumu o novem predlogu zakona o RTVS. Eno vrsto pred menoj sedi ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko. Ko pride na vrsto, omeni tudi, da je sedanji direktor RTV-ja Uroš Urbanija v vlogi direktorja vladnega urada za komunikacije – Ukom – skoraj uničil STA. Ko sem imel možnost replike, sem gospo ministrico vljudno prosil, da nam, oziroma poslišalcem, pojasni, na kakšen način bi naj bil Urbanija skoraj uničil STA. Zanimivo je že to, da jo novinar radia ni pozval, naj odgovori, ampak jo je vprašal, če želi odgovoriti. Gospa ministrica Vrečko je samo odkimala. To je bilo prvo srečanje z njo in ugotoviti sem moral, da kot ministrica za kulturo nima interesa skrbeti za transparentnost in iskanje resnice. Torej tipični vzorec obnašanja levice: v prostor postaviti obtožbe, a jih ne izpostaviti potrebnemu kritičnemu preverjanju.
Takšno obnašanje mi zadostuje, da postanem do takšnih ljudi posebno previden in nezaupljiv. Kot je znano, je potekal referendum po željah Golobove vlade. Zato se ne smemo čuditi, da so vzeli takoj po referendumu v obzir že naslednji projekt demontaže sklepov in namer prejšnje vlade, namreč Muzej slovenske osamosvojitve.
Ob nastopu Golobove vlade sem bil, kar se kritike tiče, zelo zadržan. Ne samo zato, ker nisem hotel vzbuditi vtisa, da sem proti vladi zgolj zato, ker ni moje politične barve, ampak tudi iz previdnosti, da je treba počakati na prve rezultate, pozitivne ali negativne. Priznam, da sam pri sebi nisem niti pričakoval kaj dosti pozitivnih rezultatov od vlade, ki jo sestavljajo marksistična stranka Levica, stranka, ki si je nadela ime socialdemokratska, v resnici pa se vidi kot naslednica ZKS. Kot nosilno ogrodje pa naj bi bilo gibanje Svoboda, ki si je za glavni cilj omislilo ovreči vse, kar je zasnovala prejšnja vlada. Vse se je pričelo graditi na obljubah in bodočih uspešnih reformah v vseh vejah državnega upravljanja. Kmalu sem dobil vtis, posebno še po obisku dr. Roberta Goloba pri papežu v Rimu, da se vlada naslanja na krščanski nauk, da bomo v onostranstvu rešeni vseh skrbi. Nova vladna koalicija je postala topilni lonec vseh političnih sil, ki so se zarotile proti članom prejšnje vlade z Janezom Janšem na čelu, proti vsem ukrepom, ki so obetali stabilizacijo, gospodarsko rast, socialno okrevanje in mednarodno uveljavitev. Popolnoma nerazumljivo je, kako je zdravstvo, ki je v dveh letih kljubovalo hudi pandemiji in kljub izrednim obremenitvam prestalo to zahtevno preizkušnjo, nenadoma padlo na samo dno. Sedanja vlada me vedno bolj spominja na opis jugoslovanske družbe avstrijskega novinarja grofa von Razumovskega, ki je v svoji knjigi Borba za Beograd opisal takratno socialistično družbo kot velik stroj z mnogimi kolesi in jermeni. Vse se veselo vrti in naredi vtis velike aktivnosti. A izdelek, ki pade ven, je neuporaben.
Vedno bolj so vidna prizadevanja, da se ne izniči samo delo Janševe vlade, ampak vse, kar je povezano z nastankom nove demokratične, nekomunistične države Slovenije. Kot komunistična oblast leta 1945, poskuša sedanja vlada izbrisati vse, kar je bilo pred njo in porabi ogromno energije samo za to, da bi naredila vse drugače, namesto, da bi usmerila vso moč v nadgradnjo obstoječega in uporabnega iz preteklosti.
V ta segment prizadevanj sodi gotovo tudi poskus obstoječi Muzej osamosvojitve spojiti z drugimi muzeji in mu tako zmanjšati pomen ter vpliv na kolektivno zavest slovenskega naroda. Ministrica dr. Asta Vrečko se izredno trudi to specialno operacijo, če smem uporabiti Putinovo terminologijo, poimenovati združitev, in ne ukinitev. Kdor vsaj malo pozna zgodovino revolucije v Sloveniji, ve, kaj to pomeni.
Zakaj se ta levica tako bori proti raziskovanju njene preteklosti? Motiv je na dlani: ne želijo, da se obelodanijo njihove metode. Kot hudič križa se bojijo, da bi jih razgalili. Kdor ne pozna preteče nevarnosti, se proti njej ne zna boriti. Če ministrica Vrečko govori o strokovnosti, demantira muzejsko stroko in jasno kaže, da to ni vodilo. Prva tako ne gre za demokratično politično odločitev neke vlade, ampak jo vodijo ideološki in svetovno nazorski cilji izven parlamentarne politike. To mojo trditev potrjujejo po vsej Sloveniji še obstoječi spomeniki revolucije in njenih povzročiteljev ter imena cest in krajev. To ni samo dokaz privrženosti določenemu svetovnemu nazoru, ampak tudi ignoranci do nedolžnih žrtev, ki morajo še v osvobojeni Sloveniji dnevno hoditi mimo svojih mučiteljev in ubijalcev njihovih svojcev ter stanovati v ulicah, ki nosijo imena zločincev in zločinskih organizacij. V Narodni galeriji so razstavljeni oropani eksponati. Torej že brez Muzeja slovenske osamosvojitve bi bilo za ministrico Vrečko dovolj dela. Da ne govorimo o nujni spremembi šolskih učbenikov. Vedno bolj pridobivajo težo besede dr. Jožeta Pučnika: »Medvojno in povojno zgodovino Slovenije moramo na novo napisati.«
Preko sedemdeset priznanih slovenskih zgodovinark in zgodovinarjev je podpisalo podporo v korist Muzeja slovenske osamosvojitve. Ima takšna koncentracija akademske znanosti manj teže kot neko brezvsebinsko združenje državljank, kot je na primer 8. marec? Kakšna družba bomo, če bo v vrtcih in šolah bolj važna LGBT vzgoja kot vedenje o naši osamosvojitvi? Zakaj vedo šolarji o dva tisoč let stari šempetrski nekropoli več kot o Teharjah in Rogu izpred samo slabih osemdesetih let?
Gospa minstrica dr. Asta Vrečko, nehajte lagati sami sebi. Nikoli ni prepozno in ni sramotno priznati zmoto. Ministrica za notranje zadeve je odstopila, ko ji je Golob hotel vsiljevati svoj način vladanja. Naj vam bo za vzgled. Vrata ministrstva se odpirajo tudi navzven.
