Slovenci raus!

Levi slovenski politiki že od samega začetka slovenskega osamosvajanja in demokratizacije, nekako od Titove smrti leta 1980, ne uspe nič dobrega za Slovence in Slovenijo, ker našo mlado državo potiska nazaj, v komunistično preteklost, namesto naprej, v še večjo samostojnost in demokracijo.
Kot enega najbolj značilnih primerov za takšno politiko sedanje vlade pod vodstvom dr. Roberta Goloba naj navedem pretresljivo grozljiv prizor z zadnje proslave na Čebinah, nekakšnem kraju nesrečnega imena ali slovenskem kraju uradnega rojstva levega slovenskega totalitarizma. Na javni televiziji smo videli in slišali tale pogovor med preprosto staro komunistko in vedno aristokratsko nedostopno ter prav odbijajoče prevzetno ministrico za kulturo. Ko je stara gospa ministrici na proslavi na Čebinah potožila, da ne bo nikoli več nekdanjih lepih časov, se je ta – ledena kraljica – nenadoma začela kar topiti od sočutja do stare gospe. S popolnoma spremenjenim, že skoraj povsem sočutnim – človeškim – obrazom, se je stari gospe povsem približala in ji nežno rekla, da “bo, bo” še tako, kot je bilo v komunizmu.
Spoštovana gospa ministrica za kulturo, ali ste zato uničili Muzej slovenske osamosvojitve? Zato, da bo spet tako lepo, kot je bilo v komunistični Jugoslaviji? Počnete vse to zaradi tega, ker vam je tako naročil predsednik vlade, njemu pa tovariš Milan Kučan, slovenski drugi Tito? Počnete, spoštovana ministrica, vse te svinjarije slovenskemu narodu in samostojni slovenski državi zato, ker vam tako naroča tudi neokomunistična birokracija z vrha EU, tako kot to naroča vsem komunističnim aktivistom v nekdanjih komunističnih državah? Ali se vse to v Sloveniji dogaja tudi zato, ker bosta za Ukrajino – ob Črnem morju – EU in ZDA Rusiji vrnili vse nekdanje dele SZ in njene satelite, zahodni Balkan, skupaj z nebalkansko Slovenijo, pa bo ponovno ena sama država, pravzaprav multikulturna balkanska regija EU?
Kakorkoli, spoštovana ministrica za kulturo, vaše popolno prepričanje, da bo v Sloveniji spet komunizem, si vsekakor zasluži gornja vprašanja, mar ne? Še toliko bolj pa tudi zaradi tega, ker je prav v stranki Levica, ki jo zdaj vodite prav vi, ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko, vse bolj želeno čim večje število priseljencev iz kultur, ki niso kompatibilne niti s slovensko niti s tradicionalno evropsko. Na to najlepše kažeta dva primera, v Parizu in v Ljubljani, skoraj gotovo oba storjena na ukaz v samem komunističnem vrhu EU. To sta  “skrivnostni” napad na pariško notredamsko katedralo in razpustitev Muzeja slovenske osamosvojitve, da bo Slovenija čim prej spet lahko del balkanske zveze s številnimi muslimani, nove jugoslovanske – jugovzhodne regije EU. Tako sama razumem tolažilne besede, ki jih je na letošnji sramotni proslavi uradnega rojstva slovenske komunistične oblasti – v vsej svoji politični puhlosti in plitvosti prav osladno raznežena – ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko namenila neki stari komunistki, ki si je zaželela starih časov komunističnega totalitarizma, še hujšega od njegovih dveh bratskih – fašizma in nacizma.
Da, prekrasna je komunistična politika večjega dela vrha EU! In še lepša bo. V vsej zahodni EU gre v cvetje in klasje vsa morbidnost komunističnih načrtov, v bistvu raznarodovalnih, še bolj od nekdanjih fašističnih in nacističnih. Od Slovenije pa EU zahteva eno samo stvar: Slovenijo brez Slovencev. Samo za ta “projekt” nam je pripravljena finančno pomagati. Denar pa je – kot vsi vemo – za našo sedanjo vlado in še zlasti za njenega predsednika najvišja moralna in etična vrednota. Slovenska narodna zavest pa le eden od številnih – strogo prepovedanih – odtenkov nacionalistične nestrpnosti ali “janšizma” – za komuniste v Sloveniji in delu komunističnega vrha EU fašizma.

Zato se nikar ne sprašujmo, kaj je pravzaprav narobe z novejšo zgodovino Slovencev, da vsak levi minister, kakor hitro zasliši besedo Slovenci, zgrabi za pištolo. Ne sprašujmo se, kaj je narobe s sedanjo – levo – slovensko politiko, ki se ji zdi pomembnejše od obstoja Slovencev in Slovenije to, da je vdano na strani – takšnih ali drugačnih – tujih oblastnikov, zdaj v EU. Ne sprašujmo se, zakaj njim v čast in hvalo skrajno raznarodovalno odpira meje, sprejema raznarodovalne zakone, strahovito pospešuje smrtnost bolnih, starih in še nerojenih. Ne sprašujmo se, zakaj nimamo več svobode govora. Ne sprašujmo se zakaj kadarkoli zaradi vsega tega kak novinar javno potoži, čakajo nanj vsaj tri postaje komunističnega križevega pota: udbovski uničujoči medijski linč, napad pokvarjene tajne policije in obsodba na komunističnem sodišču. V EU pa ga čakata samo še ledeni molk in še bolj ledeni prezir. Da, v novem totalitarizmu smo se spet znašli, spoštovani Slovenci. Kot osemdesetletnica vsak dan bolj spoznavam, da se od takrat (v letih 1965-1974), ko sem bila knjižničarka v Muzeju ljudske revolucije, v naši levi politiki ni kaj dosti spremenilo. V resnici je sedanji komunistični totalitarizem še nevarnejši za obstoj Slovencev, ker nas je iz dneva v dan manj, komunizem pa je z Vzhoda močno “pljusknil” tudi na zahodno stran Evrope, kjer zdaj gospodarijo potomci najhujših tajnih policistov iz nekdanjih sovjetskih satelitov, pa še kdo iz Titove “neuvrščene” komunistične diktature Jugoslavije (kot je pravilno ugotovil tudi prvi slovenski komunist Kučan).

Frančiška Buttolo


1 komentar

  1. Levi slovenski politiki so lahko le levi, slovenski pa ne, saj so ideologi komunizma že pred desetletji slovenski narod odredili za uničenje. Zato so levaki v Sloveniji lahko le sovražniki slovenskega ljudstva, ne pa njegov konstitutiven del. Ne nazadnje, zaradi komunistične partizanščine smo ostali brez Trsta in južne Koroške, da o severni Istri ne govorimo. Kdo je še mnenja, da so levaki za nas koristni in potrebni?

Comments are closed.