Letošnji evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov bo gotovo ostal v senci odpravljanja posledic katastrofalnih poplav, ki so v začetku avgusta razdejale Slovenijo. Hude stiske prizadetih ljudi pa so sprožile tudi ganljivo poplavo človekoljubja, kakršne si pri nas pred to vodno ujmo najbrž nihče ni mogel niti predstavljati. Čas hude ure je očitno hkrati tudi čas človeške rasti – bližine, sočutja, razumevanja, odgovornosti, sodelovanja, skratka ljubezni.
Raziskave kažejo, da okrog 70 odstotkov ljudi, ki so doživeli različne travmatske dogodke, poroča tudi o tako imenovani potravmatski rasti, o pozitivnih posledicah težkih življenjskih preizkušenj. Vsak od nas ima gotovo kakšno izkušnjo, ko se nam je nesreča ali bolezen, ki si je nikakor ne bi želeli, izkazala za dobrodejno in zato dragoceno. Spoprijem s strahom in ranljivostjo nam je morda vlil večjo hvaležnost in spoštovanje do življenja. Lahko da smo spremenili prioritete in uvideli, kaj je v življenju zares pomembno. Trpljenje nas je verjetno naredilo močnejše in odpornejše. Poglobili smo medsebojne odnose in povečali občutek povezanosti s sabo, z bližnjimi, s stvarstvom in morda tudi s Stvarnikom. Tudi v Svetem pismu piše: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Kor 12,10)
Ko skušam skozi perspektivo potravmatske rasti pogledati na obdobje totalitarnega režima pri nas, mi pride na misel podoba iz cerkve v Vetrinju, kjer smo slišali, da so bila tla mokra od solz trpečih pregnanih Slovencev. In vendar so ti ljudje, poleg vsega drugega, uspeli takoj organizirati gimnazijo, o kateri je vodja izobraževanja v britanski vojaški vladi, polkovnik C. W. Baty, izdal inšpekcijsko poročilo in ga zaključil z bleščečo oceno: »Ta šola vzdržuje kljub velikim težavam najlepše tradicije evropske vzgoje in kulture. Že zaradi okoliščin, v katerih se ta šola nahaja, se ta podvig lahko imenuje herojski in zasluži vse možno priznanje in podporo. Spoštljivost in hvaležnost, ki jo kažejo Slovenci, pričata o njihovi predanosti delu in razumevanju.«
Veličasten rezultat, ki je pognal iz neizmernega trpljenja, je brez dvoma tudi rojstvo samostojne države Slovenije. Velike reči ne zrastejo kar same od sebe, ampak nastanejo samo, če generacije ljudi z vso srčnostjo zbirajo pogum in življenjsko silo okrog pravega vrednostnega središča. Za mater, domovino in Boga je več deset tisoč Slovencev darovalo svoja življenja in takšna žrtev ni mogla biti zaman. Obrodila je sad. Morda tega ne cenimo dovolj. Ob tem se spomnim na svarilo nekega duhovnika: »Pomislite, kaj bi ostalo v vašem svetu, če bi nenadoma izginilo vse, za kar ste premalo hvaležni.«
Poseben fenomen podedovane potravmatske rasti lahko opazujemo in občudujemo pri dveh znamenitih Slovencih, pri Pedru Opeki in pri Janezu Janši. Njunima očetoma je skupno to, da sta se uspela čudežno rešiti iz morilskih jam. Njima pa je skupna izjemna osebnostna moč, vzdržljivost, vizionarstvo. Pater Opeka na srečo živi in dela daleč od lovk globoke države, Janez Janša pa ob vseh nepojmljivih napadanjih krepi svojo trdnost in odpornost.
Modrec pravi, da to, kar šteje v življenju je, kako živiš s svojo bolečino in kaj ti uspe iz nje narediti. Varuhi spomina na žrtve vojnega in povojnega zla, ki se povezujemo v pobudi Vseposvojitev, se trudimo zbirati vse, kar pripomore k rasti dobrega.
Hvala, ker se vsaj vi redno spominjate naših pomorjenih in mučenih sonarodnjakov. Predlagam, da vsem tem našim mučencem tudi redno priporočamo vse naše nekdanje in sedanje državljane ter druge prebivalce Slovenije, Evrope in sveta v tem našem zmedenem prostoru in času.