Slovenci pospešeno izumiramo in izgubljamo svojo državo

Čez tri mesece bomo praznovali 33. obletnico plebiscitarne odločitve velike večine Slovencev in vseh slovenskih državljanov za samostojno in neodvisno Slovenijo. Kje smo po 33 letih? Naj predstavim svoj pogled kot pogled enega od soustvarjalcev osamosvojitvenega in kasnejšega dela naše zgodovine.

Odločitev ljudi na plebiscitu smo udejanjili, imamo formalnopravno demokratično samostojno in neodvisno državo. Veliko stvari, še posebno na gospodarskem področju in pri vprašanju ekonomskega položaja večine državljanov, se je izboljšalo, nekatere tudi v polnosti, skladno s pričakovanji na plebiscitu. Tudi v športu in delih znanosti, umetnosti in še kje smo vrhunski, toda tu je zelo diskutabilno, koliko je za to zaslužna država, koliko pa zasebne iniciative in velik entuziazem.

Obenem pa, žal, 33 let po plebiscitu Slovenci živimo v obdobju pospešenega izumiranja in izgubljanja svoje države.

Samo nekaj od zaskrbljujoče množice dokazov za gornjo trditev:

• Naša nataliteta je premajhna za samoohranitev;
• odkar so pri popisih prebivalstva na tiho ukinili rubriko »narodnost«, ne vemo več niti tega, koliko nas Slovencev še je, vemo le to, da vsako leto absolutno in proporcionalno manj;
• pri več razpisih za delovna mesta v zdravstvu in šolstvu v Kranju, Velenju … je kot eden od izrazov kapitulacije pri vključevanju tujcev v slovensko družbo pogoj znanje albanskega jezika;
• Slovenci izgubljamo neproporcionalno velik delež najpomembnejših funkcij v državnih in paradržavnih ustanovah.

In da ne bo nesporazuma, to niti slučajno ni kritika Srbov, Albancev in drugih, ki pač uveljavljajo svoje interese. Krivda je izključno na nas, Slovencih – na našem značaju, ki morda ni tako silno pozitiven, kot smo si desetletja razlagali, na naši narodni zavednosti in trdni hrbtenici, ki se (kot primer, ko je šlo za borbo za ohranitev Slovenije kot pomorske države) vsako leto nepotrebno zlomi najkasneje proti koncu junija, ko nas milijon odide na hrvaško obalo, kamor bi brez težav hodili tudi brez zlomljene hrbtenice.

• slovenski jezik se v reklamah in tudi državno financiranih dogodkih uporablja na način, da je pogosto predmet posmeha;
• slovenska kultura, ki je ob jeziku stoletja predstavljala glavni člen v razvoju in ohranjanju naroda, je razvrednotena kot nikoli doslej;
• uspešni slovenski podjetniki, ki so prišli do uspeha in bogastva z lastnim delom in sposobnostjo, ne pa z divjimi privatizacijami, zaradi podjetništvu sovražne klime in napovedi odhajajo v tujino;
• država kljub nevarno nizki samooskrbi s hrano letno vsaj 150 milijonov evrov za hrano v javnih zavodih namenja tujim namesto slovenskim kmetom (glej »Zakaj slovenske vlade na leto vsaj 150 milijonov evrov namenjajo tujim namesto slovenskim kmetom?« (Portal+));
• nabave in druge investicije v zdravstvu in drugih državnih sistemih se enormno preplačujejo na škodo vseh davkoplačevalcev, predvsem pa stotisočev upokojencev, delavcev, kmetov in drugih, ki se iz meseca v mesec borijo za golo preživetje (samo v ljubljanskem UKC letno za ca. 50 milijonov evrov – vir: dr. Mrevlje);
• ljudi, ki so se in se borijo proti korupciji in za preglednost pri porabi davkoplačevalskega denarja, se brezkompromisno medijsko-politično uniči in pribije na križ;
• zaupanju v enakost pred zakonom ne moremo več reči zaupanje;
• osamosvojitev se vse bolj skuša prikazati kot nekaj vsaj nepotrebnega, če že ne direktno škodljivega, in čas, ko bomo osamosvojitelji opredeljeni in procesirani kot organizirana teroristična skupina, ki je nezakonito rušila Jugoslavijo in »tekovine revolucije«, morda ni več daleč;
• in najpomembnejše: izrinili smo Boga iz naših misli, besed in dejanj, na njegovo mesto pa smo nekritično, oholo in naduto postavili – sebe.

Ali smo si Slovenci zato izborili samostojno in neodvisno Slovenijo?

Ali obstaja rešitev?

Klasične, mednarodno preizkušene rešitve za primerljiv problem, vsaj kolikor vem sam, ne obstajajo. Za reševanje v stilu »imamo hud notranji problem, naredimo zunanjo vojno in preko nje iščimo rešitev zase« smo prešibki. Za priključitev k neki drugi državi, ki bi zagotavljala red, ki ga sami očitno nismo zmožni narediti, obenem pa bi nam jamčila, da bo skrbela za naš narodni obstoj, verjetno ni interesentov.

Če ne naredimo nič, naše države verjetno najkasneje v 50 letih ne bo več, Slovencev, katerih večina ne bo vedela, zakaj bi se pravzaprav še trudili biti Slovenci, pa bo v Sloveniji malo več kot v Argentini, od koder bodo prihajali tudi najboljši učitelji slovenščine.

Kaj nam torej ostane, ali je kakšna skrajna možnost, tik preden razglasimo kapitulacijo?

Je. Ta možnost, ta rešitev so gasilci.

Zakaj in kako?

Slovenija ima okoli 120.000 gasilcev, torej okoli 6 % vseh državljanov. So dokazano nadpovprečno sposobni, nadpovprečno solidarni, nadpovprečno delavni in nadpovprečno zavedni Slovenci.

Na referendumu bi morali sprejeti odločitev, da se za obdobje 10 let zamrzne delovanje vseh političnih strank, gibanj in podobnih organizacij. Namesto tega se 120.000 gasilcem da pooblastilo, da iz svojih vrst izvolijo parlament, vlado in predsednika države. Vsakršno vpletanje zamrznjene politike v delo tako izvoljenih organov v teh desetih letih postane kaznivo dejanje, ki se ga tretira tako, kot se na sodišču tretira poskus uničevanja dokazov in vplivanja na priče.

Obrazložitev predloga

1. Gasilci so v Sloveniji z naskokom na prvem mestu, ko gre za zaupanje državljanov.
2. Ob letošnjih uničujočih poplavah je podobno kot v drugih primerih (požar na Krasu, žled, pomanjkanje pitne vode …)kljub izjemno težkim pogojem reševanje in drugo delo potekalo hitro, organizirano, transparentno, dokler je bilo v pristojnosti gasilcev in CZ. Ko so gasilci odšli in se je začela faza trajne sanacije, je vlada naračunala potrebna sredstva za sanacijo okoli 7 milijard evorv (vsaka nesreča je lahko za koga tudi sreča), čeprav so občine, ki pokrivajo vsak kvadratni meter Slovenije, škodo ocenile na okrog eno milijardo evrov. Pod gasilskim vodstvom države se številka 7 milijard evrov ne bi mogla zgoditi, saj imajo gasilci red, hierarhijo in nikomur niso nič dolžni.
3. Pod gasilskim vodstvom se ne bi moglo zgoditi, kot se dogaja sedaj pri reševanju zdravstva, ko vlada in opozicija obtožujeta druga drugo za preplačevanje nabav v zdravstvu, čeprav se oboji vozijo po svetu z istimi dobavitelji. Zakaj se to ne bi moglo zgoditi? Ker gasilci ne delujejo na ta način, saj bi jim sicer vsa društva že davno propadla, in zato, ker bi bilo vladanje gasilcev zaradi jasne hierarhije »de facto« razsvetljeni absolutizem in zato stalnega kreganja dveh že »po defoltu« ne bi moglo biti.

Gotovo se sprašujete, kaj od tega je pamflet, cinizem, zafrkavanje, in kaj resna analiza. Presodite sami. Jaz pravim, da skoraj nič ni pamflet oz. da je skoraj vse pamflet. Tako daleč smo prišli, da analiza s predlogi za rešitev ne more izgledati drugače kot pamflet. Žal.

Upravičeno lahko rečete, da je predlog rešitve neizvedljiv. Verjamem pa, da večina, čeprav tega ne boste javno rekli, misli podobno.

Marjan Podobnik