Pravzaprav si nihče ne bi mogel misliti, da bi jo lahko življenje odpeljalo v širni svet. Eva Lucija Cecilija Viktorija se je rodila kot hči rudarskega nadzornika in učiteljice v Idriji leta 1785. Do leta 1802, ko ji je oče umrl, je živela v rudarskem kraju sredi hribovja in zrasla v visoko, modrooko, svetlolaso dekle, ki je znalo jezditi in tekoče govoriti francosko. Dekle torej, ki ji ni bilo treba prositi za pozornost.
Po očetovi smrti se je preselila na Dunaj in ob obisku cesarske palače Schoenbrunn leta 1805 srečala Napoleona. Prav hitro je postala njegova ljubica in ga vrsto let spremljala na njegovih vojnih pohodih. Napoleon ji je podelil plemiški naziv baronica plemenita von Wolfsberg.
Navkljub vsemu ji njen status ni bil posebej všeč. Ljubica … Vezana in kljub vsemu ne zavezana. Zato je svojim štirim uradnim imenom dodala še petega, Emilija in trdila, da je z Napoleonom legitimno poročena. Trditev, ki je ni imela z ničemer dokazati. Napoleon je zanjo ustanovil poseben sklad, katerega upravitelj je bil njen bivši varuh, cesarsko-kraljevi dvorni svetnik in referent pri dvornem vojnem svetu na dunaju Philipp Mainoni.
Leto 1813 je Napoleonu prineslo poraz in izgon na Elbo. Z Viktorijo se nista več videla. Sledila je še njegova avantura z vrnitvijo v Francijo naslednje leto in katastrofo pri Waterlooju ter njegovo izgnanstvo na Sveto Heleno na južnem Atlantiku.
Viktoriji je začela teči voda v grlo. Pri tridesetih in brez sponzorja. Na hitro se je leta 1817 poročila z Johannesom Michaelom Schonauerjem, a ženski, ki je vrsto let živela na precej višjem nivoju, novi status ni bil posebej všeč. Že leta 1820 se je ločila in nato živela z materjo in sestro v Bregenzu. Našla si je novega intimnega prijatelja Vincenca Braunerja in se preselila v Salzburg, kjer je novi partner dobil službo okrožnega ranocelnika, torej današnjega zdravnika.
Njeno življenje je potekalo razkošno in razsipno, ne da bi pomislila na to, kaj bo pojutrišnjem. Družbo ji je delala kopica eksotičnih živali, kar ji je prineslo vzdevek “pasja grofica”. Od te točke je šlo vse skupaj le še navzdol. Leta 1832 je Mainoni umrl in vsi prihodki so usahnili. Leta 1838 je umrl še Brauner in zabredla je v hude denarne težave. Razprodala je vse svoje premoženje in se zadolžila.
Lepota je sčasoma izzvenela in starost ji je prinesla hudo stisko. Ostala ji je le še manjša koča, v katero se je preselila in s seboj pripeljala vso svojo zbirko živali: opice, papige, ptice pevke in okrog 30 psov. Nič čudnega, da je za okolico postala Hundsgraefin. Po bivšem možu je prejemala borno pokojnino, dunajski dvor je primaknil še miloščino, nekaj pa je dobila od Napoleonovoe vdove Marije Luize. Vse to ni pripomoglo k spodobnemu življenju. Leta 1845 je v starosti 60 let strta in razočarana umrla v Gniglu pri Salzburgu, do vratu zadolžena z dolgom 10.675 goldinarjev.
Pokopali so jo na pokopališču v St. Gildnu in tako se je končalo življenje bivše lepotice iz podeželskega kraja, ki ji je uspelo, da je bila za nekaj let del svetovne smetane, a se je po tistem, ko je glavni akter (Napoleon) bil poražen, njeno življenje sprevrglo v kruto realnost popolne bede in zavračanja dejanskega sveta.
