Dejstvo je, da Slovenci nimamo kake posebne vojaške zgodovine. A tu in tam se najde tudi izjema. Vladimir Vauhnik je bil prav gotovo ena takih. Rodil se je leta 1896 v vasi Svetinje pri Ormožu. Prav kmalu je postalo jasno, da je rojen vojak. Že v času vojaške kadetnice je dobil čin poročnika avstro-ogrske vojske in bil poslan na fronto pravkar začete 1. svetovne vojne. Služil je v 17. pehotnem polku “kranjskih Janezov”. Po razpadu države je postal borec za severno mejo generala Maistra. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v stotnika.
Po vojni je postal oficir Kraljevine SHS, torej Jugoslavije. Končal je generalštabno šolo v Beogradu, potem pa še v Franciji. Tu je bil sošolec Charlesa de Gaulla in, kot zanimivost, tudi Draže Mihajloviča. Leta 1938 je bil postavljen za stalnega rezidenčnega obrambnega, vojaškega, letalskega in pomorskega atašeja Kraljevine Jugoslavije v Berlinu. Torej na najpomembnejši mogoči vojaški položaj, ki ga obveščevalec lahko dobi. Tu se je začela njegova vohunska kariera. Kot izreden talent za jezike je v Nemčiji oblikoval vohunsko mrežo in svoj štab neprestano obveščal o tem, kako namerava Tretji rajh napasti Jugoslavijo.
Do številnih podatkov je prišel že samo s pazljivim poslušanjem, zato je prirejal zabave, srečanja z veliko dobre hrane in pijače, kamor je vabil nemške oficirje in njihove žene. Na teh zabavah so se razvezali jeziki in potrebno je bilo lepo povezati tako pridobljene podatke. O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo Nevidna fronta.
Po kapitulaciji je bil zaprt in izgnan iz Nemčije ter se vrnil v Ljubljano. Tu je po navodilih jugoslovanske vlade v Londonu oblikoval obveščevalno službo, ki je delovala vse do leta 1944. Draža Mihajlović kot poveljnik Jugoslovanske vojske v domovini ga je imenoval za poveljnika kraljeve vojske v Sloveniji, sama vlada pa ga je povišala v brigadnega generala. Da bi preprečili njegovo delo vohunske mreže, so imeli Nemci veliko dela.
V oktobru 1944 mu je začelo goreti pod nogami. Gestapo je razbil njegovo mrežo, Vauhnik pa je uspel pobegniti v Švico. Od tam je poskušal doseči zavezniško izkrcanje v Jugoslaviji, a pri tem ni bil uspešen. Po vojni je pobegnil v Argentino in se zaposlil kot navaden uradnik in pomagal mnogim slovenskim emigrantom. Leta 1955 je v Argentini umrl, a na dom ni pozabil. Leta 1985 so njegove ostanke prenesli domov in ga pokopali v Slovenskih goricah.