Papiga s Čebin

Svoboda je za življenje pomembna kot voda. Ampak pijmo le toliko, da utešimo našo žejo.

Ko sem te dni zasledil vest, da se je ministrica dr. Asta Vrečko odločila, da poda prijavo Državnemu tožilstvu, da v skladu z 41. členom Zakona o društvih, poda na Upravno sodišče tožbo za prepoved delovanja Društva za promocijo tradicionalnih vrednot, sem najprej pomislil, da se je nekdo na internetu igral z umetno inteligenco. Po njenem bi naj s tem bilo preprečeno organizirano spodbujanje sovražnosti in nasilja.

Spontano se je v meni vzbudil obrambni mehanizem zaradi grobega poseganja te ministrice proti vsemu, kar v vladi Svobode vzbuja sum, da je usmerjeno desno, proti interesom levice in posebno še, če ima narodno zavedni prizvok. Zato sem na to vest reagiral ogorčeno, kar si kot neaktivni politik lahko privoščim. Temu ogorčenju pa je sledila trezna analiza dogajanja. Priznam, da sem za to društvo prvič slišal. Hvala internetu, sem v najkrajšem času pridobil informacije iz različnih virov. Pri tem sem ugotovil, da Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot in njen spletni časopis Nacionalna tiskovna agencija NTA nista ravno nekaj, kar bi nam krepilo narodno zavest in ponos. Fašistični pozdrav, Hitler kot heroj in neurejen odnos do Judov gotovo niso elementi, ki bi takšnemu društvu pripomogli k večjemu ugledu. To je moj prvi vtis in s tem ne želim užaliti tiste ljudi v društvu, ki so zraven iz poštenih namenov, še manj pa moje mišljenje naj ne služi komu za odobravanje poteze ministrice za kulturo.

V tej potezi se zrcali splošni problem naše družbe

Tukaj je prišel na dan naš osnovni problem, ki nas stalno razdružuje in vedno znova kaže na našo moralno in pravno neurejenost. To se zrcali največ v neenakem obravnavanju različnih političnih pogledov na svet. Če pogledamo, kako se pri nas zelo različno in predvsem nekritično obravnava naša medvojna in povojna zgodovina, posebno z obzirom na komunistično revolucijo in povojno diktaturo s strani državnih institucij, potem ugotavljam, da je ta postopek ministrice enostranski, pretiran in ideološko obarvan. Imenovanje Hitlerja za heroja je gotovo znak vsaj velikega neznanja ali sprenevedanje o tem. Lahko tudi osebna moralna oporečnost ali politična slepota. Tako vidim vsaj jaz, ki se štejem med dobre poznavalce nacizma in Hitlerjeve diktature in ravno zato ne opletam tako lahkotno s temi prispodobami, če je potrebno razvrednotiti neko politično smer. V glavnem je tega nesmisla največ deležna desna politična opcija. Poznam pa tudi drugo, komunistično stran. To je povojna družba Stalina in Tita. In tukaj se odpre odločilno vprašanje v naši družbi: Zakaj je dobro govoriti o Hitlerju zavržno dejanje, govoriti o Titu kot junaku in dobrotniku pa ne? Razen zaplinjanja Judov ne vidim med obema diktatorjema, če primerjamo njune zločine, nobenih razlik. Hitler ima celo vidno prednost pred Stalinom in Titom. Njemu namreč ni uspelo uničiti vso družbeno strukturo v državi, kot sta to naredila Stalin in Tito. Tako se je Nemčija lažje pobrala in gospodarsko rehabilitirala kot pa mi, ki čutimo še danes posledice Titovega komunizma. Pa to še ni vse.

Naše sodstvo ni storilo nič

Naše sodstvo ni storilo nič v smeri priznanja zločinov revolucije. Da ne govorimo o šolstvu, ki še vedno ni prilagodilo učnega programa dognanjem in oceni neodvisnih zgodovinarjev. Po nekaterih uradih še visijo Titove slike, celo na RTV se je odkrila vsaj ena. Sredi glavnega mesta se praznuje revolucionarna rdeča zvezda. Na mnogih javnih mestih stojijo še spomeniki zločincev. Nešteto mest ima še ulice imenovane po zločincu Titu in njegovih pajdaših. Hitler je zapustil vsem upokojencem vsaj urejeno zdravstveno zavarovanje, pa tega nihče v Nemčiji v javnosti veliko ne hvali. Kaj je zapustil Tito našim upokojenkam in upokojencem, razen propadlega gospodarstva in razkol med ljudstvom. Poleg tega naša država denarno podpira največjo lažnivo organizacijo, ki skrbi za stalni razdor med ljudmi, namreč ZZB. Kako ni ministrstvo za kulturo prišlo na idejo, da prepove najprej takega komunističnega dinozavra, ampak se je spravilo na majhno društvo, ki za nikogar ne predstavlja kakšno resno nevarnost, tudi če imajo nekateri njegovi člani nesprejemljive poglede na svet.

Vsekakor pa za urejanje takšnih zadev ni primerna dr. Asta Vrečko, ki je v javnosti na Čebinah demonstrirala, katere so njene politične vrednote: diktatura komunistov Tita, Kidriča, Kardelja in drugih.