Razvoj človeštva od pradavnine do danes je povezan z ognjem. Pustimo ob strani vprašanje, ali je človek začel uporabljati ogenj po naključju ali je za to zaslužen Prometej, kar lahko beremo v grški mitologiji. Brez ognja preprosto ne znamo in ne moremo živeti. Mnogo dobrega in tudi slabega je človek storil z ognjem: peka in kuha hrane, gretje, metalurgija, parni stroj, požiganje gozdov, vojaški in revolucionarni požigi, inkvizicija …
Kres in grmada
Ognja človek ni uporabljal le za zgoraj naštete dejavnosti, ampak tudi obredno ter za ljudsko verovanje in vraže. »Ob kres´ se dan obes´,« so rekli naši predniki in peli med drugim tudi: »Kresovale tri devojke«. Kresovanja, kakršnega opisujejo etnologi, ni več, ohranili sta se zgolj besedi kres in kresovanje. Kres naj bi gorel le v kresni noči (solsticij), to je pred godom Janeza Krstnika in pogojno v čast naši državi za njen rojstni dan. Res ne gre, da bi za praznik državnost kurili grmade. Tudi tistemu kresu na Rožniku ob vsakoletni podelitvi literarne nagrade ne smemo oporekati njegovega imena.
Pri izražanju in poimenovanju stvari in reči smo iz dneva v dan bolj malomarni. Tako se je razpasel nesmisel, da vsak ogenj, ki ga za družabnost kurimo na prostem, imenujemo kres. Prvomajsko kresovanje – kakšen nesmisel! Upajmo, da na pustni torek kurijo ali zažigajo pusta in (še) ne kresujejo.
Grmade so naši predniki kurili na izpostavljenih hribih in z njimi naznanjali turško nevarnost. Marsikaterega hriba se je v petnajstem in šestnajstem stoletju zaradi tega prijelo ime Grmada. Danes je to drugače. Nobena grmada ne ustavi »turških vpadov«, ker migrantom pomagajo GPS, nevladniki in bruseljski birokrati. Na izpostavljenih hribih so grmade nadomeščene z baznimi postajami, ki olajšajo orientacijo (ne)zaželenim prišlekom.
Na grmadah so neizrekljive muke do svojega bridkega konca prestajale čarovnice. Koliko ljudi je v naših krajih bilo obsojenih na grmado, ne bomo nikoli dognali. Menda obstajajo pisni viri procesov z nekaj sto obsodbami čarovništva, povečini žensk, pa tudi moških. Prva, ki je bila obtožena čarovništva, oproščena in kljub temu umorjena, je bila leta 1425 Veronika Deseniška. Leta 1701 je cesarsko krvno sodišče v Ribnici obsodilo zadnjo čarovnico Marino Češarek: usmrtitev z mečem in sežig na grmadi (To se je zgodilo v letu, ko je bila v sorazmerno omikani Ljubljani ustanovljena Academia philharmonicorum).
Virtualne grmade na ministrstvu za nekulturo
Ministrica Asta Vrečko letos neutrudno podžiga in kuri. Ne vemo, ali zaradi zelenega prehoda ali zaradi zvitosti uporablja virtualen ogenj, virtualne grmade. Na grmado je treščila Muzej osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine, podžiga revolucionarni ogenj na RTV, na vsakem koraku podžiga kulturni boj in njeno dvakrat rdeče srce je plamenelo v Čebinah.
V državnozborski rdeči mlin (Moulin Rouge) je ministrica poslala »na popravilo« Zakon o verski svobodi. Zakaj ga je potrebno popraviti? Menda zato, ker naj bi verski uslužbenci (zvečine duhovniki) po veljavnem zakonu in uredbi prejšnje vlade zaradi stoodstotnega državnega financiranja njihovih socialnih prispevkov ogrožali javne finance. Če nekulturno ministrstvo s prvim popravkom omenjenega zakona neposredno jemlje pridobljene pravice, pa z drugim popravkom, ki je predviden, jemlje pravice na zalogo. Vprašljiva naj bi bila namreč »splošna koristnost verskih skupnosti po 5. členu ZVS«. Ta status naj bi verskim skupnostim med drugim omogočal uveljavljanje nedoločenih pravic. Kaj so to nedoločene pravice? Verjetno naj bi šlo pri teh predvsem za strah pred curljanjem davkoplačevalskega denarja verskim skupnostim ob morebitnih državnih razpisih. Korak za korakom: ločitev verskih skupnosti od države postaja dokončna in nepreklicna izločitev. Levici, ki je zaradi slabega volilnega izida komaj zlezla v državni zbor, to v celoti uspeva. Virtualne grmade gorijo.
Knjige na grmadi
Piko na i pri anarho-komunističnih izpadih je ministrica iz stranke Levice postavila s tem, da je na virtualno grmado obsodila pisatelja Borisa Pahorja. Res je, ni šala. Zaradi pregovorne poštenosti in kritičnega pogleda na komunistične zločine (intervju s Kocbekom v tržaškem Zalivu), je bilo tržaškemu pisatelju v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prepovedano vstopati v SFRJ, letos, po enem letu Svobode, so spominu nanj in njegovim svetovnim uspešnicam zaprta vrata na frankfurtski knjižni sejem. Nič ne zaleže protest akademikov (brez Borisa A. Novaka) in razmišljujoče javnosti, Levica in Svoboda se ne dasta motiti v samopašnem početju. Bomo v drugem letu Svobode namesto gradnje NUK 2 v stari Plečnikovi palači NUK znova ustanovili »fond D« in Borisa Pahorja skrili vanj?
Še bolje bi bilo, da bi Pahorja in druge nadležne književnike po posebnih slovenskih prebujenskih kriterijih »z bajoneti terali« na grmado. Če so knjige gorele v protireformaciji in med drugo svetovno vojno, ni nikakršnega razloga, da ne bi tudi danes. Štirinajst vozov slovenskih knjig naj bi dal skuriti škof Tomaž Hren pred ljubljanskim magistratom. Znanstveniki, kot na primer dr. Luka Vidmar, odločno zavračajo mit o štirinajstih vozovih slovenskih knjig; zgodovinska resnica je, da so med množico nemških protestantskih knjig bile tudi slovenske, in to v veliki manjšini. Bati se je, da danes štirinajst vlačilcev ne bi bilo zadosti, da bi na grmado prepeljali vse nevključujoče (nekoč bi rekli pohujšljive) slovenske knjige. Zgodovina se ponavlja kot farsa.
Požar v Salomonu
Letos 18. junija, pet dni pred kresom, so kresovali, oprostite, samozažgali odpadke v zbirnem centru odpadkov Salomon v Lenartu. Mediji so poročali, koliko gasilcev je gasilo, kako je ukrepal poveljnik civilne zaščite in kolikšna naj bi bila škoda ter podobne drobnarije. Tudi to smo lahko prebrali, da je v tem obratu z odpadki nazadnje gorelo leta 2019. Bravo, kar štiri leta že ni bilo požara v lenarški podružnici Odlazkovega smetarskega imperija. »Samovžigi« na štiri leta! V petdesetih odtenkih rumenega Odlazkovega časopisja lahko beremo utopične mantre o zelenem prehodu, ogljični nevtralnosti in trajnostnem razvoju. Kje je torej družbena odgovornost, odgovornosti do ljudi in narave s strani slovenskega smetarskega in medijskega mogotca v resničnem svetu? Papir vse prenese in nezahtevni bralci tudi. Nihče od novinarjev se ni spomnil, da bi o cikličnih dogodkih (»samovžigih«) vprašal upravo Salomona oziroma enega od vodilnih menedžerjev (med drugim prokurist v Salomonu d. o. o. Ljubljana) Tomaža Vesela. Zdi se, da profesionalni standardi novinarjem prepovedujejo stike s Tomažem Veselom, nekdanjim predsednikom Računskega sodišča, ki ga je nehvaležna globoka država po izteku funkcije parkirala v Odlazkovem imperiju. Zelo primerna služba zanj, verjetno prav zato, ker se je na računskem sodišču izmojstril pri umazanih poslih. Strokovnjak za finance, kar naj bi bil, bi zlahka poročal o obstranski koristi zažiganja (primitivnega uplinjanja) odpadkov v smetarskih podjetjih.
Da ne bomo krivični do Salomona v Lenartu, se moramo spomniti tudi drugih podobnih požarov v zadnjih nekaj letih, ki jih ni bilo malo: maja 2023 v Celju, marca 2023 v Novem mestu, januarja 2023 in avgusta 2022 v Krškem, septembra 2021 Lovrencu pri Kidričevem, avgusta in septembra 2020 v Ljubljani na Rakovi jelši, maja 2017 Kemis na Vrhniki …
Zbiranje odpadkov, prevoz, sortiranje, uskladiščenje, recikliranje, (samo)zažiganje. Prav z zadnjo dejavnostjo se prepogosto rešujejo težave prepolnih skladišč. Kaj pravi na to »stroka« in politika? Kje so prebujenske paradržavne okoljevarstvene nevladne organizacije?
***
Medtem ko sestavljam članek, ogenj divja v Franciji. Ogenj in podivjana tujerodna drhal spreminjata jedrno evropsko državo. Hvala za tako jedrno državo, po kateri bi se radi zgledovali, odkar imamo Svobodo. Čeprav je bil državniški obisk že načrtovan, menda prvi izmed galskih petelinov do nadaljnjega ne utegne sprejeti slovenskega golobjega para, ki bi v Parizu rad iskal navdih za inkulturacijo migrantov na sončni strani Alp. Menda naj bi se pogovarjali tudi o vplivu požigov, ki so spremljajoči pojavi inkulturacije, na evropsko agendo za trajnostni razvoj.