Majda Širca Ravnikar ni kdorkoli. Je nekdanja vplivna političarka in ustvarjalka javnega mnenja. Bila je zaposlena na RTV, od koder se je podala med politike, postala poslanka in ministrica za kulturo. Z brodolomom stranke Zares in zatonom njene poklicne politične dejavnosti se je vrnila na RTV, kjer se je varno parkirala in kot urednica delala, kar je hotela in kolikor je hotela. Kakšen je njen trenutni status, ali je še na plačilnem seznamu RTV ali je pri sedemdesetih letih upokojena, se v javnosti ne ve. Ob morebitnem odhodu v pokoj namreč ni zganjala takšnega hrupa kot njena kolegica in vrstnica po letih, Marija Miša, kar je vsekakor pohvalno. Zaupanja vredno Širco je vlada januarja letos imenovala v novi svet Moderne galerije. Prioritetna naloga novega sveta je osvoboditi javni zavod izpod ravnatelja »Nebadovinca«.
Požig
Ob stoletnici fašističnega uničenja slovenskega Narodnega doma v Trstu je Majda Širca ustvarila celovečerni dokumentarni film Požig. Televizija Slovenija je ta film znova predvajala v četrtek, 14. julija. V devetdesetih minutah, kolikor traja film, je avtorica našla čas in prostor, da je v filmsko dogajanje vpletla neštetokrat ponovljeno in z zgodovinskimi dejstvi ovrženo laž o nizkotni vlogi škofa Gregorija Rožmana ob demonstraciji Ljubljančank pred škofijskim dvorcem. Skulptura revolucionarne pesti z vklesanimi klevetami, ki je pričala o zlaganem dogajanju, je bila odstranjena izpred stolnice, zanikrna bodika pa še vedno hira tam iz povsem razdrapanega občinskega tlaka. Laž se je prijela, političarka in izobraženka jo brez sramu ponavlja. Že ve, zakaj.
Narodni dom v Trstu
Avtorica bi v filmu lahko omenila škofa Rožmana, vendar v povsem drugih okoliščinah in brez nizkotnega namena klevetanja. Lahko bi se v tem ali kakšnem od naslednjih dokumentarnih filmov lotila primerjanja usod dveh pomembnih zgradb, Narodnega doma v Trstu in Baragovega semenišča v Ljubljani. Fašistično divjanje in požig simbola kulturne ter gospodarske klenosti tržaških Slovencev je vsekakor vreden najostrejše obsodbe kot sovražno dejanje brez primere. Iz stoletne zgodovinske razdalje pa je zanimivo tudi nadaljnje dogajanje v zvezi s požganim Narodnim domom. Italijanska fašistična oblast je slovensko skupnost pripravila do tega, da je požgani dom prodala. Poštenost posla in višino kupnine pustimo ob strani, dejstvo je, da je bil dom prodan. Z diplomacijo in/ali prijateljstvom sta predsednika republik Sergio Mattarella in Borut Pahor storila neverjetno in hvalevredno spravno dejanje med sosednjima državama in narodoma: Požgana, prodana in obnovljena mojstrovina Maksa Fabianija je znova v rokah tržaških Slovencev. To dejstvo se nam zdi samoumevno, pa ni. Z vrnitvijo doma v slovenske roke se je Italija na simbolni ravni pokesala za fašistične grehe.
Pred zdesetkanimi tržaškimi Slovenci, ki so žrtve fašizma, kratkotrajne komunistične oblasti ter povojnih razprtij, je težka naloga (pre)velikemu Narodnemu domu vdihniti polnokrvno življenje. Usodne desetletne razprtije so bile med titoisti in stalinisti, v sodobnost pa se vlečejo spori premožnih salonskih komunistov in socialistov s konservativnimi tržaškimi Slovenci. Dejavna vloga Ljubljane pri tem je splošno znana, Rim pa je vse to opazoval z zadovoljstvom.
Baragovo semenišče
Škof Gregorij Rožman se je lotil gradnje novega semenišča za Bežigradom, ki je bilo poimenovano po misijonarju Frideriku Baragi. Slovenski katoličani v domovini in izseljenstvu so se zavedali pomembnosti projekta za Cerkev na Slovenskem in velikodušno zbirali denar. Velikopotezni načrt je izdelal Jože Plečnik, ki se je kasneje avtorstvu odpovedal zaradi sprememb načrta in nedokončane gradnje. Po vojni in zmagi revolucije je bilo nedokončano Baragovo semenišče nacionalizirano. V njem si še danes prostore delijo študentski dom Akademski kolegij, Pionirski dom in Mladinsko gledališče. V denacionalizacijskem postopku ljubljanska nadškofija ni bila uspešna. Po dolgotrajnem zavlačevanju z denacionalizacijo je sodišče razsodilo, da je bilo Bogoslovno semenišče Ljubljana denacionalizacijski upravičenec, nikakor pa ne nadškofija. Zvito, da ne rečemo podlo! In tako ukradena cerkvena zgradba ostaja v lasti in posesti tako imenovane kontinuitete. Katoliška cerkev ne ob nacionalizaciji ne ob denacionalizaciji ni prejela prebite pare in zdaj dokončno izgubila lastništvo.
Pred nekaj dnevi se je v medijih pojavil osnutek načrta za dozidavo semeniške zgradbe v poln krog in gradnjo mogočnega vhodnega poslopja. S tem projektom bo ljubljanska (sub)kultura dobila obsežne nove prostore. Upravičena je bojazen, da se Kinu Šiška, Cukrarni in Rogu pridružuje še Baragovo semenišče. V njem delujočemu anarhističnem Mladinskemu gledališču, ki je mladinsko zgolj po imenu, se obeta nesluten razcvet. Bravo naši, denar za naše ni problem!
Stare zamere
Za konec se vrnimo k avtorici Požiga, ki ni samo filmska ustvarjalka, filmska kritičarka, blogarka in publicistka, umetnostna zgodovinarka, ampak tudi družbeno politična delavka s selektivnim spominom. Verjetno je že pozabila, kako je kot ministrica zbrcala mladega filmarja Mitjo Okorna, ki po njeni »zaslugi« zdaj uspešno ustvarja v tujini. Ni pa pozabila na staro zamero do Pavla Ruparja in državnozborsko komedijo o mednožju iz leta 2005. Politično nezrela in primitivna Ruparjeva domislica Širčevi ne bi smela dati povoda, da letos v svojem komentarju z vsemi topovi streljala nanj, zaničuje njega in množico brezpravnih upokojencev, ki mu sledi na shodih. Tudi politikantsko navijaštvo pri pogromu na vodstvo RTV, ki smo mu priča v zadnjih letih, nekdanji ministrici ne more biti v čast. Hote ali nehote vzbuja občutek, da je aktualni ministrici za kulturo predala štafetno palico.
Točno to, kar so me učili, ko sem bil majhen, dokazuje ta prispevek: Kdor laže, tudi krade.