Filmska spraševanja o dediščini množičnih pobojev

S plakata za film Biserni gumb.
S plakata za film Biserni gumb.

V Kinu Dvor in Kinoteki so predvajali filma čilskega režiserja Patricia Guzmana »Nostalgijo po svetlobi« in »Biserni gumb«. Avtor, ki je lavreat in slavljenec na berlinskem, moskovskem in canneskem filmskem festivalu, vseskozi pripoveduje isto temo: enkrat skozi perspektivo vesolja, drugič oceanov – temo o zločinih diktature generala Pinocheta. Tako v »Nostalgiji po svetlobi« sorodniki pobitih še štirideset let po zločinu iščejo in kopljejo po puščavah za ostanki svojih bližnjih. Najdena kost je hkrati bolečina in radost.

Ta moderni cineast, ki mu kritiki in publika ne očitajo preštevanje kosti ne dolgočasnega ponavljanja, permanentno uprizarja ukvarjanje s spominom na travmatično obdobje Čila. In naravnost napeljuje na slovensko aktualno spraševanje o mrtvih v Kočevskem Rogu, Barbarinem rovu in drugih skritih moriščih. Tako Čile (1973) kot Slovenija (1945) sta doživeli diktaturo, ki je svoje nasprotnike v tisočih na skrivaj pomorila in jih zagrebla, ne da bi jih pokopala v grobovih. Fenomen skrajnega sovraštva, ki nasprotnike ne izniči le kot bitja, ampak jih izniči še posmrtno, ko onemogoči svojcem, da bi se srečevali z njimi ob njihovih gomilah.

Poljski režiser Andrej Vajda se je v filmu »Katin« lotil iste travme – poboja ujetih poljskih častnikov v Katinskem gozdu s strani Stalinovih krvnikov in izginotja njihovih trupel. Ena izmed pretresljivih sekvenc prikazuje odnos sorodnikov, ki so na družinski grob vseeno vklesali ime umrlega in ob letu smrti 1940 pripisali kraj – Katin. Policijski agenti so jih seveda preganjali in odstranili nagrobno ploščo.

Torej: Čile (1973), Slovenija (1945), Poljska (1940), tri zgodbe, trije spomini in tri iskanja izginulih.

Okvir, ki sili v nadaljnji premislek. Kako se slovenska aktualnost loči od čilske in poljske? Koliko je primerov v Sloveniji, ko so sorodniki na družinski grob vpisali ime očeta, deda, brata, ki je izginil v vihri povojnih pobojev? Koliko je teh, ki bi ob imenu vpisali kraj smrti Sv. Barbara?

Slovenski parlament je lani sprejel zakon o urejanju grobišč, ki sta ga izglasovali SMC in Nova Slovenija. Politična gesta, ki naj bi na uradni ravni uredila pokop zagrebenih v rudnikih in drugih skritih moriščih. Toda veliko simbolno dejanje ne prinaša nobene realnosti. Le zakon, ki leži v predalu.

Ob tem se odpira drugo vprašanje: v Čilu niso glavni akterji iskanja posmrtnih ostankov žrtev diktature politične stranke, temveč civilna družba, posamezniki, ki terjajo pravico umrlih do groba. Slovenska značilnost je pasivnost sorodnikov žrtev, ki izvira iz strahu – 45 let je partijski režim prepovedoval in celo sodno preganjal vse, ki bi na krajih zločina prižgali svečo, kaj šele postavili spominsko obeležje. Tožilec, ki je nekoč sodno preganjal duhovnike zaradi kaznivega dejanja (?) obeleženja posmrtnih ostankov pobitih in zagrebenih, je zdaj generalni tožilec demokratične Slovenije.

Toda cena epohe 45-letnega strahu je izginotje osnovnega občutka za postulate civilizacije. Potomka ubitega deda (1945) jemlje kot naravno stanje, da na družinskem grobu ni njegovega imena. Čas pobojev vztraja skozi invalidnost. Sorodniki izginulih se ne organizirajo in v svojem imenu ne terjajo od vlade, da izvede identifikacijo pobitih v Barbarinem rovu in njihov posthumni prenos iz rudniških rovov v človeške grobove. In med slovenskimi režiserji ni Guzmana in ne Vajde.