Grobovi kričijo. Spet

Ljudje so pomorjene člane svojih starodavnih stoletnih rodbin čakali in trpeli dolgih več kot sedemdeset let, zdaj pa institucije, državne in cerkvene, svojcev in drugih ljudi, udeleženih v tem procesu, ne vprašajo, kaj pričakujejo. To ni … Beri dalje

Filmska spraševanja o dediščini množičnih pobojev

Slovenska značilnost je pasivnost sorodnikov žrtev, ki izvira iz strahu – 45 let je partijski režim prepovedoval in celo sodno preganjal vse, ki bi na krajih zločina prižgali svečo, kaj šele postavili spominsko obeležje. Tožilec, ki je nekoč sodno preganjal duhovnike zaradi kaznivega dejanja (?) obeleženja posmrtnih ostankov pobitih in zagrebenih, je zdaj generalni tožilec demokratične Slovenije.

J. Dežman, Reporter: Nonsens nonsensa

Pravnik Zoran Polič je kot minister za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije 12. junija 1945 naložil vsem okrožnim narodnoosvobodilnim odborom, da »čim preje zacelimo težke rane preteklosti, da čim preje odstranimo vse, kar spominja na … Beri dalje

Naša gluhota

Pokopavanje ljudi nas ne odvrača od zgodovine. Tudi ob grobu brezimnega trpina pomislimo: nikoli mu ni bil nihče enak, nikoli več ne bo nikogar prav takega. Spoštljiva misel tu odkriva dragocenost slehernega življenja. Zato družba, ki pokopava umrle, živi v stiku z resničnostjo, in kultura, ki je soočena s smrtjo, človeku omogoča pristno, celovito življenje.

Nočem spomenika žrtvam vseh vojn

Zato, ker ga postavljavci ne postavljajo z iskrenim namenom! Ker s spomenikom poskušajo še enkrat prikriti bolečino in solze, ki še niso bile do konca izjokane. Po Sloveniji je raztresenih petnajst tisoč nevidnih spomenikov žrtvam vojn! Petnajst tisoč ljudi, večina naših prednikov, leži pobitih, umorjenih pod našimi nogami. In del naših politikov trdi (še vedno!), da zgodovina ni pomembna in da moramo gledati naprej.

Dražgoše in leto 2015

V Dražgošah se je zgodilo, da so posmrtne ostanke umorjenih vaščanov, nedvomno katoličanov instrumentalno uporabili kot gradbeni element kultnega spomenika, ki je nastal v času restavracije sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Zato bi bilo umestno, da je razprava o tem, kje naj bodo pokopani umorjeni vaščani in soglasje o tem, da križ sodi na njihov grob, del pomembnega dogajanja v spominskem letu 2015.

Goreče sveče brez grobov

Ne strinjam se s predsednikom DZ, ko pravi, da ureditev dostojnih grobišč vseh žrtev prvenstveno ne sme biti politično vprašanje, ampak da je to vprašanje etike in humanistični imperativ. Saj je konec koncev tudi politika zavezana etiki in humanističnemu imperativu. Politika je tista, ki mora tudi jasno obsoditi vsak zločin proti človeštvu, še toliko bolj genocid, storjen znotraj naroda.

B. Cestnik, Družina: Svetost grobov

Človek je postal človek, ko je začel pokopavati svoje rajne Pravijo, da se je civilizacija rodila z uporabo orodja in ognja. To dognanje lahko dopolnimo z dodatnim vprašanjem. Če orodje in ogenj pomenita tehnični prelom, … Beri dalje

Dopustiti v sebi Boga, ki joka

Homilija na 5. postno nedeljo, leto A. V našem življenju je veliko smrti. In vse smrti so hude. Ni pa hujše smrti, kot je to, da človeku umre srce. V našem srcu je veliko grobov. … Beri dalje

M. Mazzini, PlanetSiol: Gajbice tulijo

Kulture se glede pokojnih prednikov gibljejo med dvema skrajnostma: nekatere jih malikujejo, za druge so tabu in jih ne smejo niti omeniti. Slovenci spadamo bolj med prve, sodeč po tem, kar lahko vsako leto vidimo … Beri dalje