Pred desetimi leti sem napisal spodnji prispevek o »dražgoškem« kultu, ki mu dodajam predlog, ki ga je razpravi o 24. juniju kot slovenskem dnevu spomina na žrtve vojn in nasilja napisal Bogdan Vidmar:
»Predlagam tudi, da se na spomenike ali ob spomenike NOB postavi znamenje križa, saj so bili borci NOB povečini kristjani. K spoštovanju njihovega dostojanstva spada tudi spoštovanje njihove verske pripadnosti.«
Prav v Dražgošah se je namreč zgodilo, da so posmrtne ostanke umorjenih vaščanov, nedvomno katoličanov instrumentalno uporabili kot gradbeni element kultnega spomenika, ki je nastal v času restavracije sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil v osemdesetih letih dvajsetega stoletja.
Zato bi bilo umestno, da je razprava o tem, kje naj bodo pokopani umorjeni vaščani in soglasje o tem, da križ sodi na njihov grob, del pomembnega dogajanja v spominskem letu 2015, ko se spominjamo stoletnice začetka bojev na Soški fronti, sedemdesetletnic konca druge svetovne vojne, sedemdesetletnice najhujšega mirnodobnega zločina v zgodovini slovenskega prostora, petindvajsetletnice prvih demokratičnih volitev po letu 1941 in petindvajsetletnice slovenskega plebiscita.
In razumevanje razlike med nasiljem prve in druge svetovne vojne, državljanske vojne in stalinistične revolucije ter med zmagovitim nenasiljem slovenske demokratizacije in osamosvojitve lahko temelji tudi na soglasju o tem, kaj je prav in kaj ni prav v odnosu do pokopa naših žrtev vojn in nasilja.
Zato naj tudi pobuda, da na grobove kristjanov sodi križ, naj dobi svoj odmev v letu 2015.
Če bomo uspeli s tem prispevati k dialogu in sožitju, bo to pomemben zgodovinski premik. Sicer pa se zna zgoditi, da se bo o dražgoškem kultu tako, kot je Marko Crnkovič leta 2011: »Proslavljanje dražgoške bitke je dandanes skratka le še tabloidni politični futer. Dogodek je za zunanje opazovalce resda zreduciran na etnološko muzealijo tipa cerkljanske laufarije, vendar ima tudi opazne politične posledice. Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva.«
Dražgoše in leto 2005
Letošnji prvi obredi častilcev ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil (omenimo rituala na Osankarici in v Dražgošah) nam napovedujejo, da partijski svečeniki in njihovi oboževalci še vedno vztrajajo pri čaščenju boljševističnega kulta. Ker je to kult, v katerim se v demokratičnem svetu res ne moremo hvaliti, naj opozorimo na njegova temeljna izhodišča.
Šmartno pod Šmarno goro, 22. julija 1941
Komunisti so bili zavezani paktu med Hitlerjem in Stalinom. Boj proti silam osi so začeli po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, po katerem so tudi okupatorji začeli preganjati komuniste. Gestapu je za občino Šentvid nad Ljubljano dal podatke o komunistih Franc Žnidaršič, predvojni orožnik, ki ga je okupator namestil za orožniškega tolmača. Komunisti so se pred aretacijami 24. junija 1941 zjutraj umaknili.
Dogodki, ki so si sledili na severnem ljubljanskem obrobju, so zaznamovali slovensko zgodovino do dandanes. Krajevni komunisti so se 19. julija na posvetu na Šmarni gori odločili, da bodo umorili tri domačine. Pa takrat ni bila niti ustanovljena partijska politična policija niti partija ni sprejela nobenega sklepa, ki bi ga tolmačila kot opravičilo za umore Slovencev.
Tako se je začelo 22. julija zjutraj, ko se je Žnidaršič s kolesom peljal v službo. Miha Novak je streljal nanj in ga težko ranil. O dogodku nam priča tudi Žnidaršičeva prijava vojne škode. Pod rubriko povzročitelj poškodbe je zapisano: »Neznan.«
Vendar temu poskusu umora ni bilo usojeno, da bi kar potonil v zgodovino. Dejanje je bilo povzdignjeno visoko na partijski oltar. Leta 1951 je bil sprejet Zakon o državnem prazniku. V njem piše: »Dvaindvajsetega julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda.«
Razen povzdigovanja poskusa umora v državni praznik je imela ta zgodba še posebno povojno nadaljevanje. Po vojni si je namreč Franc Žnidaršič rešil kožo tako, da je ovadil svojega orožniškega kolega Julija Mesesnela, ki je bil zato oktobra 1945 obsojen na 18 let zapora, izpustili pa so ga leta 1953, ko je bila le dokazana njegova nedolžnost. Ni znano, kako da se niso potem znesli nad Žnidaršičem.
Danes, ko ni več samo po sebi umevno, da lahko prigrabiš oblast z umorom, ropom in lažjo, partijski zgodovinar Ivan Križnar zapiše »Datum ni bil posrečeno izbran.«
Pa vendar je bil dan vstaje zelo natančno izbran. Kaže voljo partije, da z napadom na lastno ljudstvo pride na oblast. Napad na Žnidaršiča ni bil edini napad na Slovence v tistem času. Vendar partijski morilci so se šele učili obrti in jim umori še niso šli od rok tako kot pozneje. Ti napadi na Slovence so pred napadi na okupatorje. Zato je bil državni praznik natančno izbran in kaže, da je bil partijski prvi cilj izpeljava boljševistične revolucije z izsiljeno državljansko vojni. To nakazujejo tudi doslej znani statistični podatki. Že med vojno so partizani pobili več neoboroženih Slovencev kot okupatorjev v boju.
Tržič 22. julija 1952
Model praznovanja 22. julija kot državnega praznika si oglejmo na tržiškem primeru leta 1952. »Pred poslopjem Ljudskega odbora mestne občine se počasi zbirajo borci. Pravi partizani. … Prešerna pesem je odmevala po trgu, ko so se borci odpeljali na svojo veliko akcijo. … Že takoj zunaj Begunj so doživeli prvi napad, toda hrabro so se prebili do Slatne in Srednje vasi, kjer je bil miting in razdelitev daril najboljšim aktivistom in čuvarjem partizanov za časa borbe. … Nad Lešami in Sv.Nežo so doživeli ponoven napad. Tudi tu so prišli srečno skozi, tako da je ostala le še zadnja ovira – Tržič. Stisnjen v ozki soteski Kokovnice, Kamneka in Kovtrnice se je šopiril v soncu, v njem pa je gospodaril sovražnik. Pregnati ga bo treba. Zadnja navodila so bila ostra in kratka. Četa se je razdelila v posamezne skupine, ki so v jurišu osvojile mesto in pregnale sovražnika.«
Tržiški primer nazorno razkrije partijsko slepilo, da so dan vstaje, posvečen napadu na Slovenca, so praznovali v znaku zmagoslavnega napada na okupatorja. Vendar tudi tako praznovanje je imelo dvojen pomen. Na eni strani so strnjevale partijski in partizanski veteranski kolektiv v iluziji, da so osvoboditelji, na drugi strani pa so militarizirani in napadalni obredi neprestano spominjali vse druge podložnike na čase, ko so te ubili, če si le pomislil na to, da bi se upiral boljševističnemu projektu.
Dražgoše in leto 2005
Dražgoški spomenik s svojim bojevitim kovinsko-kamnitim hladom je postal osrednje kultno mesto sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Z ene strani so drle v Dražgoše enote teritorialne obrambe, z druge miličniki, s tretje redna vojska, za rdeče plemstvo je bila udeležba obvezna, obred so vodili najvišji svečeniki kulta. Mobilizirana množica je bila kot poslušno delovno ljudstvo kolektivni okras tej paradi vojakov, policajev in politikov. Tudi v Dražgošah so malikovali smrt. Partizani naj bi pobili stotine Nemcev (Martin Prešeren je otrokom v šoli razlagal, da »dva tauž’nt«), čeprav je padlo 27 napadalcev. Žrtve Dražgošanov so bile omenjene bolj ob robu, partizansko nasilje po umiku in porazu pa sploh ne.
Ta slepilni in militaristični vzorec skušajo oboževalci kulta ohranjati še dandanes, vendar je poučno, kako v Dražgošah parade nadomestijo procesije oboževalcev kulta in partizanska maškarada, namesto politične elite pa govori kak potomec krvavega rdečega vojvode, ki skuša oprati kri njegovih žrtev z lika svojega očeta. Nekako ne opazijo, da so njihovi bogovi izginili nekje v mračni preteklosti. Če ne drugega, bi lahko opazili, da je nekdanje partijsko dirigirano propagandno grmenje medijev zamenjalo konfekcijsko poročanje v minimalni minutaži.
Bolje bi bilo, da bi Dražgoše postale kraj spraševanja in dialoga. Nasproti partizanski iluziji izreka Tamara Griesser Pečar upravičen dvom: »Partizanska stran je zelo pogosto tvegala popolnoma nesmiselne žrtve, celo naravnost izzivala jih je. Posebno tragičen primer tovrstne partizanske taktike so Dražgoše. Kljub obsežni literaturi … doslej še nikomur ni uspelo, da bi našel en sam sprejemljiv razlog za ravnanje partizanov, ki so poznali krutost okupacijskih oblasti – razen da so prebivalstvu naganjali strah v kosti in ga tako privabljali v svoje vrste.”
Tako kritično zrcaljenje ni potrebno samo ob Dražgošah. Dialog in spust v zgodovinsko realnost je potreben na vsakem prizorišču, kjer se skuša skriti boljševistično revolucijo, partijsko permanentno državljansko vojno proti svojemu ljudstvu in rasistično delitev družbe na partijsko večvredne in partijsko manjvredne. Le tako bomo lahko soočili spravno ljubezen in vesoljno sovraštvo, heroje nasilje in glasnike nenasilja, le tako bomo lahko soočili demokracijo in totalitarizem, se opredelili za manj nasilja v prihodnosti. In to soočenje barbarstva in civilizacije moramo opraviti mi in zdaj, nihče drug ga ne bo namesto nas. Obletnica 1945-2005 nas še posebej zavezuje k temu.
Pripis uredništva: Prispevek Dražgoše in leto 2005 je bilo prvič objavljeno v Družini, 23.januarja 2005.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
