J. Letnar Černič, Ius-info: Veter iz Vetrinja

Neprestani prihodi prosilcev za mednarodno zaščito na meje Evropske unije odpirajo vedno nova in nova vprašanja, kako rešiti zadnjo humanitarno krizo. Iz evropske, pa tudi slovenske polpretekle zgodovine, žal izhaja vrsta napak, ki se ne smejo ponoviti pri tokratnem varovanju ranljivih ljudi.

Nesrečna usoda več tisočih posameznikov, ki so jih iz begunskega taborišča v Vetrinju po koncu druge svetovne vojne poslali nazaj na slovensko ozemlje, v slovenski javnosti ni poznana. O njej pri pouku zgodovine ne učijo, niti v osnovni šoli niti v gimnazijah. Kot da se ne bi nikoli zgodila. Tišina. Poznajo jo le v določenih svetovnonazorskih krogih. Kot da je bilo trpljenje beguncev nepotrebno. Sam sem zanjo prvič slišal šele kasneje iz pripovedovanj in pričevanj starejših. Zato se postavlja vprašanje, ali je vetrinjska zgodba del slovenskega kolektivnega spomina?

Kaj se je pravzaprav zgodilo v Vetrinju spomladi 1945? V maju leta 1945 so se v begunsko taborišče Vetrinj pri Celovcu zatekli večinoma vojaki slovenske domobranske vojske in civilisti. Vetrinjsko taborišče je v maju 1945 upravljala britanska vojska. V zadnjih dneh maja 1945 so britanski vojaki slovenskim partizanom izročili »najmanj dvanajst tisoč« posameznikov (Justin Stanovnik v Jože Pavlič in Jožef Kočar (ur.), Vetrinj, Družina, 2010, str. 44). Natančne številke se od vira do vira razlikujejo. Britanci so vojake in civiliste najprej naložili na tovornjake, nato pa še na vlake. Na vprašanja Slovencev so odgovarjali, da jih peljejo v Palmanovo. Podobno kot so včeraj storile madžarske oblasti.

Slovenski ujetniki in civilisti seveda italijanskega ozemlja niso nikoli dosegli. Večino izmed njih je takratna totalitarna oblast zverinsko in izvensodno pokončala. Britanci so slovenske vojne ujetnike in civiliste izročili nasprotni strani v državljanski vojni, čeprav so lahko predvidevali, kakšna bo njihova usoda. Tisti, ki so jih poslali nazaj, se niso upirali, ker so nekaj dali na britanske obljube, da jih bodo zavarovali pred komunistično oblastjo. Iz pričevanj preživelih, tistih, ki jim je uspelo uiti, izhajajo podatki o sistematičnosti in vsesplošnosti hudodelskega načrta takratnih oblasti (glej denimo Ivan Kukovica, V Palmanovo, v Jože Pavlič in Jožef Kočar (ur.), Vetrinj, Družina, 2010, str. 55-68). Če bi se uprli, verjetno britanski vojski ne bi uspelo vrniti kar dvanajst tisoč oseb nazaj v Vetrinj.

Nesrečna epizoda ljudi, tako civilistov kot vojnih ujetnikov iz Vetrinja je šolski primer kršitve prepovedi vračanja, ki utemeljuje sodobno begunsko pravo. Ta prepoved se je razvila šele po trpkih izkušnjah med in po drugi svetovni vojni. Prosilce za status mednarodne zaščite je prepovedano vračati nazaj v državo iz katere so ušli zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem njih samih oziroma njihovih družinskih članov. V primeru beguncev iz Vetrinja se je njihov strah na žalost izkazal za utemeljenega. Bili so zverinsko pokončani v Teharjah, Kočevskem rogu in drugih povojnih grobiščih. Kdo je odgovoren za takšno hudodelstvo zoper človečnost je drugo povezano vprašanje, ki pa bi bilo nepotrebno, če bi britanske sile spoštovale že takrat veljavna načela humanosti, in ne bi verjele takratnim – jalovim – zagotovilom jugoslovanskih komunističnih oblasti, da se beguncem ne bo nič pripetilo.

V begunskem taborišču v Vetrinju naj bi bilo takrat nastanjeno okrog blizu dvajset tisoč ljudi. Kaj natančno se je v Vetrinju resnično zgodilo, še do danes ostaja neraziskano. Pojavlja se več teorij in hipotez o tem, kdo se je odločil vojne ujetnike in begunce poslati nazaj. Britanska vlada nikoli ni priznala oziroma prevzela svoje odgovornosti za vrnitev vojnih ujetnikov in beguncev. Da uveljavljanja individualne kazenske odgovornosti sploh ne omenjamo. Lord Tolstoy je sicer pred desetletji v svojem prispevku zapisal, da je za hudodelstva odgovoren Lord Aldington, ki ga je nato pred odškodninsko tožil in bil celo tako uspešen, da je angleško sodišče Lordu Tolstoyu naložilo plačilo visoke odškodnine.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.