Pred nekaj dnevi sem na Časnik.si zasledil izjavo ZZB NOB z datumom 4. april. Nisem opazil, da bi ji kateri koli drugi medij posvetil kakšno posebno pozornost, a ker se bližajo najbolj »komunistični dnevi« v letu, sklepam, da je ta izjava podlaga za njihovo prihajajoče rohnjenje v mikrofone.
Izjava uporablja nedavno izmišljeno kratico »NOG«, ki naj bi pomenila »Narodno osvobodilno gibanje«. Ta kratica je skregana z zgodovinskimi dejstvi, ki jih hočejo borci braniti, kakor je skregana z zgodovino uporaba slovenske trobojnice na titovkah. Tam je vedno kraljevala le peterokraka znanilka terorja in sužnosti. Partizani pač nikoli niso delali ničesar pod znamenji slovenstva. Še njihova zastava je bila zaznamovana z partijsko zvezdo. Nikoli pa niso uporabljali slovenske zastave kakor so delali njihovi nasprotniki. Uporabljali so jo, ker jih je združevala, saj je do tedaj predstavljala vse Slovence. Tako vsa leta uporabe partizanske zastave v državnih in republiških simbolih le-ta ni predstavljala Slovencev, temveč samo one, ki se identificirajo s komunizmom. Šele osamosvojitev je prinesla novo zastavo za vse, ki pa je revolucionarni tabor nikakor ne sprejema za svojo, saj rajši ostajajo pri svoji partijski zastavi. In tako se sami izločajo iz občestva vseh Slovencev.
Izjava izhaja iz napačne predpostavke, da poskušajo nekdanjih kolaboranti in njihovi današnjih nasledniki … ponarejati zgodovinska dejstva in s popačeno razlago hočejo revidirate razumevanje druge svetovne vojne doma in po svetu. »Tako hočejo diskvalificirati narodno osvobodilno gibanje (poslej NOG), ga celo kriminalizirati, sebe in svoja medvojna kvizlinška ravnanja pa razglasiti za boj proti komunizmu in celo za zmagovita«. Izhodišče te izjave je napačno že, ker pač nekdanjih kolaborantov ni več saj so jih v množičnih pobojih sistematično, premišljeno in množično pomorili prav zmagoviti partizani. Ponarejanje zgodovinskih dejstev pa je privilegij tistih, ki so desetletja ustvarjali partizanske mite in legende (ali niso pripovedovali otrokom v šolah o »legendarnem boju«?), ki se sproti spreminjajo, kakor pač narekujejo trenutne politične potrebe.
Nihče namreč noče diskvalificirati partizanstva. Diskvalificira se samo takoj, ko se mora soočiti z resnico, z zgodovinskimi dejstvi. Dejstva, da so največji kriminalci v zgodovini slovenstva prav pri partizanih, posamič in skupno, ne morejo danes zanikati niti v ZZB NOB. Oni so prvi in edini sistematično pobijali svoje namišljene in resnične nasprotnike. Oni so zlorabili narodna čustva za krvavo brezbožno komunistično revolucijo. Oni so prinesli Sloveniji teror in totalitarizem, ki še danes živi v marsikateri glavi in srcu in tako še vedno dela škodo. Oni so izpeljali morijo svetovnih razsežnosti na naši zemlji (150.000 ljudi v enem mesecu, od tega vsaj 15.000 nedolžnih Slovencev). Partizani in ne kdo drug.
V izjavi uporabljajo staro partizansko psovko »kvizling«, kar razodeva stanje duha njihove izjave, ko se hočejo vrniti v čase, ki jih ni več. Razumem, da je težko, po tolikih letih monopola nad javno besedo in mislijo, soočanje z resnico, ki jo mladi neodvisni zgodovinarji neutrudno prinašajo na dan. Njihove raziskave stojijo, ker so podprte z dejstvi, dokumenti in se poskušajo vživeti in razumeti tedanje stanje brez partijskih očal. Niso ideološko obarvane, čeprav jim bodo prav to očitali, ker ne trobijo v isti rog z partijsko-partizansko mitologijo. Šele zdaj pišemo zgodovino in jo razumevamo in vrednotimo. Šele zdaj. Spomine borcev pač ne moremo imeti za zgodovino, ko pa je njihov spomin tako luknjav, ko morajo odgovarjati pred sodišči ali parlamentarnimi komisijami in potem čudežno spet prisoten, ko se spominjajo svojih legendarnih bojev… in zgodovina pokaže, da so tisti boji prav to, legende. Zgodovino šele pišemo, zato niti ni prav govoriti o revizionizmu, ki pa – če že hočete – mora biti temeljna drža vsakega zgodovinarja. Sem spada tudi to, da zavračamo poenostavljane vzorce »mi dobri antifašisti« in »vi grdi, grdi kolaboranti«. Stvari so pač bolj zaplete in v Sloveniji se nič ne zdi tako kot je bilo. »Biti na strani zaveznikov« (no ja, kvečjemu Rusov) ne opravičuje zločinov, ki so jih naredili.
Borčevski spomin se mi zdi bolj ubijanje lastne vesti, kajti toliko zločinov kakor jih ima partijsko-partizanstvo na svojem računu nima v Sloveniji nihče. In tako zvestih podpornikov titoizma kakor si jih je z podarjenimi privilegiji partizanov in kvazi-partizanom kupila KPS, nima nihče. Te privilegije še danes plačujemo davkoplačevalci in nas stanejo več kakor TEŠ, sanacija bank ali prihajajoči drugi tir skupaj… da borci nas veliko stanejo in namesto, da bi se njihovo število manjšalo, se množijo in množijo. To vlaganje v revolucionarno preteklost bi moralo vsakega mladega človeka jeziti.
Tajiti ali se danes čuditi, da je obstajal ljudski in množični protikomunitični tabor, ki se je hotel braniti pred neverjetnim terorističnim nasiljem, ki so ga izvajali partizani, razodeva nesposobnost ZZB NOB, da bi sprejela preproste resnice in dejstva. Saj premnoge izjave njihovih voditeljev govorijo o tem. In ker je obstajal protikomunistični tabor, je morala biti revolucija o kateri danes nočejo ničesar slišati. Pa vendar. Bila je revolucija in je bila prvi in edini partijski cilj. Zato so vpregli celotne partizane in samo zato so le-ti obstajali. Po tolikih letih bi lahko mirno primerjali partizane z današnjimi teroristi. Razlike ne bi bilo nobene, razen, da so po spletu okoliščin, zmagali. In kar so nam prinesli ni bilo dobro. Šele z osamosvojitvijo smo prišli ven iz tega, kar so nam iz gozda prinesli. Zdaj živimo v času svobode in demokracije in samostojne Slovenije. Vse to pa smo pridobili v borbi proti rdeči zvezdi in brez pomoči ZZB NOB. V temeljih sedanje Slovenije je zanikanje komunizma in njenega sistema, čeprav nam vlada kontinuiteta a to je že druga zgodba. Naša osamosvojitev, to je pot proč od vsega, kar so nam prinesli iz gozda leta 45, se je uresničila junija 1991, v mesecu, ko smo kot narod zaključili našo veliko mučeniško žrtev. Kdor hoče videti povezavo med našimi mučenci iz leta 45 in našo osamosvojitvijo, jo lahko. A tega ateisti ne morejo razumeti. A če v tem duhu potem govorimo o zmagi, je to drugačna zmaga kakor je bila partizanska tistega tragičnega maja. Po tolikih desetletjih se resnica uveljavlja in tega ni mogoče preprečiti. Naša demokracija, naš država, naša samostojnost za katero so se v resnici borili v protikomunističnem taboru je naša zmaga in poraz partizanstva.
Enačenje partijskih sestankov sredi vojne in revolucije v Kočevju, Avnoju in drugih krajih z demokratičnim (legalnim in legitimnim) predstavništvom in ljudsko oblastjo je pač farsa, ki je noben resen človek ne takrat, ne danes more tiho sprejemati. Jasno je, da so vse te predstave služile le enemu: revoluciji. Tovariši, vaši sestanki so vaša stvar. Čeprav so imeli hude in krvave posledice za celotno narodno telo. A to, da vi pravite, da je bilo eno, zgodovina pa dokazuje, da je bilo drugače, pa bomo vrednotili mi, ki gledamo na tiste dogodke iz perspektive časa in resnice. Od zadnjih volitev pred vojno, ko je nesporno zmagala SLS do prvih demokratičnih volitev 1991, ni bilo v Sloveniji nobenih volitev, ki bi komurkoli dajale legitimnost. Nekatere so bile morda legalne, t.j. skladne s tedanjo zakonodajo, ampak že prve povojne v režiji KPS so bile goljufive, kajti komunisti so vedeli, da ne predstavljajo nikogar, pa čeprav so praktično vse svoje nasprotnike pobili ali pognali v izseljeništvo. Da so bili na oblasti, nihče ne zanika, ampak prav zato je bila to totalitarna tiranija, ki jo je ZZB NOB vdano podpirala do bridkega konca in po tej izjavi sodeč, jo podpira še sedaj.
Trditev: »Posamični primeri sektaštva, vojvodstva in neutemeljenega nasilništva, ki jih revizionisti zdaj zlorabljajo za vsakršno politično in moralno diskvalifikacijo in celo kriminalizacijo NOB, so bili predmet ostrih ukrepov vodstva zoper nosilce pojavov.« pa je tako grobo sprenevedanje in čista laž, da je težko karkoli povedati. Posamični primeri, ko so ustanovili partijsko VOS, ki ni bila nič drugega kakor organiziran teror in pobijanje?! O tej službi (kakorkoli so jo v času že imenovali vse tja do UDBE) ne more nihče reči dobre besede. Pod simboli partizanstva so sistematično širili teror z najbolj abotnimi zločinskimi dejanji, pobijanjem nedolžnih mož, žena in otrok, ki jim niti najbolj grozno mučenje ni bilo tuje, ki jih je napajalo najbolj neverjetno sovraštvo in ki je doživelo svoj klimaks v povojni moriji. Da, vodstvo je nesorazmerno strogo ukrepalo proti fantu, ki se je postavil v vrsto, da bi drugič dobil skromen obrok, če je kaj ostalo med tem, ko so se veljaki posebej mastili, a morilcem so prej dali nagrado in naslov »narodni heroj« kakor, da bi ga kaznovali, saj je pač delal po ukazu nadrejenih. V tem ni bil nič drugačen kakor SS-ovci, ki so tudi delali grozodejstva po ukazu nadrejenih.
Pri partizanih ni bilo »posamičnosti« na katero se izgovarjate, ampak je bilo sistematično in množično sprevračanje vseh civilizacijskih, političnih in kulturnih, gospodarskih in človeških meril našega naroda. Zato je komunistično partizanstvo tujek v našem narodnem telesu, tujek, ki je kakor rak, ki še danes ogroža zdravje narodnega telesa, ga slabi in duhovno mori. In vendar se moramo s tem tujkom učiti živeti in ga počlovečiti, če hočete tudi »posloveniti«, da bomo nekoč z mirnostjo, ki več ne razdvaja, gledali na tisti čas in tisto zločinsko početje in pogumen boj, da se ustavi to morijo. Resnica pa nanj deluje kakor kemoterapija na rakave celice. Zato pričakujemo od zagovornikov tega početja, še bolj pa od morilcev in mučiteljev, da spoznajo svoj greh, ga priznajo in se ga pokesajo, da bo odpuščanje »prijelo« in se boste pomirili. Kajti ne znam si predstavljati kako je živeti s tako krivdo. Vem za one, ki so streljali množice, pa potem niso mogli več jesti mesa; vem za primere, ko so po vaseh pijančevali in vpili o svojih zločinih; vem za take, ki niso mogli spati brez prižgane luči… slišim pa tudi take, ki nam nenehno vpijejo o svoje laži v mikrofone… pa sumim, da hočejo samo utišati svojo vest. Kajti grozno mora biti živeti s takimi zločini na vesti in grozno mora biti spoznati, da si zastavil vse svoje mlade moči za napačno stvar in da ti zdaj novi rod izstavlja račun s spraševanjem in odkrivanjem resnice in pravi, da si bil na napačni strani zgodovine, čeprav si zmagal in dosegel svoj cilj: oblast. Kakor vsem nam kliče Kristus, spreobrnite se, resnica vas bo osvobodila!
Postavljati kardeljansko »samoupravljanje« k začetkom pluralizacije in kot alternativa sodobnim družbenim problemom, ob farsi, ki so jo ob tem doživljali prav delavci kot »lastniki tovarn« in njim tako zasovraženem »neoliberalizmom« pa človek doživlja kot slabo šalo. Ne moremo drugače, kakor da se nam zasmilijo v dna duše, ko imajo take težave z logiko, resnico in dejstvi.
Izjavo zaključijo z enako mislijo kakor so jo začeli. Zato ponavljam tudi jaz. Nihče vztrajno ne ponareja zgodovinskih dejstev, to so naredili uradni zgodovinarji, ki so služili ideologiji, ki ste jo borci prinesli iz gozda. Zdaj šele ločujemo zrna od pleva. Vsakemu, kar mu gre. Partizanom priznanje v kolikor in samo toliko kolikor je bilo njihovo delovanje pristno in tudi učinkovito, a tudi očitek o njihovih zločinih, krvavi revoluciji in vsem slabem, kar so nam prinesli in toliko let vzdrževali. Dejstvu, da zamenjave enega totalitarizma za drugega, ne moremo imenovati »boj za svobodo« temveč revolucija, se ni mogoče izogniti. Zato so tisti, ki so se borili proti komunizmu, resnični borci za svobodo, kajti oni so se borili za naš čas, ki je čas svobode, pluralnosti in demokracije.
