Bolj se umika čas ustanovitve samostojne Slovenije, več vemo, kako gnila je bila komunistična. To stanje je izjemno, zato moramo biti nad vsakim napredkom, tudi majhnim, zadovoljni. Koliko časa nismo smeli govoriti o pobojih! Sedaj ne samo govorimo, pišemo, ampak celo vidimo na televiziji, kako izkopavajo pomorjene in jih pokopavajo. Leto 2016 se bo v tem pogledu zapisalo v zgodovino. Pokopali so onih 800, ki so bili pred leti iznešeni iz rova sv. Barbare pri Laškem in tam ekshumirali še 625 trupel, na drugih moriščih še približno 500, na 45 moriščih so potrdili obstoj žrtev, označili 66 grobnih polj na 50 moriščih in grobiščih. Vseh je preko 600. Komunisti, ki so v slovenskih vladah to onemogočali, se trudijo naprej. Zadnji njihov manever je bil, da so pokojniki Hrvati, ki nimajo pravice do dostojnega pokopa. Potrjujejo, da ne gre za žrtve vojne in kolaboracije, ampak komunistične revolucije. Posledično priznavajo krivdo. Ključni greh sodstva še vedno obstaja: na stotisoče zločinov, zločincev pa ni!
Razmere v zdravstvu že dolgo niso skrivnost. Več je sistematike pri njihovem razkrivanju. Zdravniška stavka, ki je to sprožila, po njih je Slovenija prva v Evropi, zakriva bistvo. Seveda so med zdravniki dobri in slabi, več poštenih kot koruptivnih. Vendar problem ni pri njih, ampak pri nakupu zdravstvene opreme, medicinskih pripomočkov in zdravil, ki jih bolnice plačujejo nekajkrat dražje kot v sosednjih državah. Velike provizije pobirajo ljudje, ki ne morejo zatajiti povezav ali pa kar službe pri UDB-i. Izkoriščajo stisko bolnikov, željo po življenju… Od vsot, ki jih ljudje zberejo za nakup opreme, pobirajo provizije. Če so zdravniške plače še nekakšne, so drugega osebja mizerne! Nemorala brez primere v slovenski zgodovini. Najbolj pretresljivo pa je, da jih zaradi tega ni nič sram. Prepričani so, da jim mastni zaslužki pripadajo zaradi preteklosti, da jim tako pravico daje kapitalizem, ki smo ga vpeljali namesto nekdanjega komunizma. Za njih je kapitalizem kraja. Tudi v tem primeru razgaljajo svoje vladanje, ki je, dokler je imela komu in kaj, kradlo bogatim, nato pa komurkoli. Nič jih ni bilo sram, če so bili med njimi reveži. Ni slučaj, nenazadnje to razkriva tudi Kuba po Castrovi smrti, da so v komunizmu najbolj izkoriščali delavce, da je v teh državah največ revščine. Tudi zato ob evropskem zlomu komunizma ni v njegovo obrambo dvignil roke noben delavec!
Zastavlja se vprašanje, zakaj nekateri še vedno zagovarjajo komunizem in zakaj vse skupaj toliko časa traja. Na prvo vprašanje odgovarjamo, da so bili pripadniki politične policije najbolj številčna služba v komunističnih državah. V vsaki večstanovanjski hiši so imeli enega ali več »poverjenikov«. Raje več, da so se tudi oni medsebojno nadzirali in ovajali. Koristi od tega so bile zelo različne: denar, boljše službe, dinarski nakupi opreme, ki je bila naprodaj samo za devize … Držali so jih tudi z obljubami, kaj bodo še dobili, če bodo »pridni«. S padcem komunizma se je to sesulo, smetano so pobrali »šefi«. Večina od njih je bila slabo in enostransko izobraženih. Niso vedeli, kaj se dogaja v tujini. Oblast jim je barvala oči s podatki o napredku v lastni državi, prikrivala resnice o čedalje večjem zaostajanju za sosednjimi! Strašila jih je s sovražniki in mnogi se še danes stresejo ob besedici NATO. Nenazadnje so se številni udbovci infiltrirali v nove demokratične stranke, jih zlorabljali za svoje cilje, nato pa sesuli. Klasičen primer je SLS, ki ni niti v parlamentu. Zato tudi tako sovražijo Janšo, ki jim še edini meša načrte in karte.
Gnojne rane na telesu so trdovratne, v družbenem tkivu pa spominjajo na rakaste. Zato se slovenska osamosvojitev tako počasi razvija v smer, ki smo jo pričakovali.
Opomba: Prispevek je bil najprej objavljen v reviji za Slovence po svetu Naša luč, ki jo izdaja Rafaelova družba.
