Desnice ni

Nedavni in že dolgo pričakovani umik Anžeta Logarja z vrha sveta SDS je zbudil zanimive, čeprav ne enoglasne odmeve. Priznam, da ne poznam ozadja njegove politične telovadbe. Čeprav v življenju z njim nisem nikoli imel osebnih stikov, dvomim, da mu je volilni rezultat na predsedniških volitvah zameglil razsodnost. Seveda pa je v politiki vse mogoče.

Med odmevi, ki so me pritegnili, je bila misel o nujnosti reformiranja desnice. To imamo le po totalitarni ideologiji, kjer je vse, kar se ne strinja z njo, desnica. Problem slovenske družbe in zlasti demokracije je v tem, da nimamo demokratične levice in še manj demokratične desnice. SDS je po svojem osnovnem počelu liberalna stranka, ki se ji je zaradi odsotnost resne desnice priključilo veliko iskrenih desnih demokratov. Zaradi njih je stranka še vedno daleč od klasične demokratične desnice.

Slovenska in evropska politična situacija je nenavadna. Družbeni teoretiki trdijo, da je ideologija mrtva. Obstoj levice jih demantira. Je izrazito ideološka, nedemokratična v najslabšem smislu besede. Nestrpnost jo obvladuje kot nikoli v preteklosti. Je suicidno nerazsodna. Nekritično podpira najbolj militantne islamiste, ki bi jih, če bi še imeli nad njimi oblast, pobili kot zajce. Še manj je razumeti levičarke, ki jih podpirajo, čeprav ravnajo z ženskami slabše kot živalmi. Še proti Iranu se več ne oglašajo, čeprav ženske v zaporu štrajkajo z zavračanjem hrane. Slovenska levica je prežeta od sovraštva do demokratov in se je zato pripravljena družiti z največjimi sovražniki onih, za katere se nominalno zavzema. Slovenija je klasičen primer. Levica se je povezala s finančnimi oligarhi, političnimi dediči najbolj divje privatizacije v slovenski zgodovini, ki so uničili celo dobre socialne nastavke prejšnje totalitarne oblasti. Tako brez politične moči, kot je sedaj, slovensko delavstvo ni bilo od začetkov delavskega gibanja. Pravih delavskih voditeljev ni, ker jih levičarji v kali zadušijo. Vodstvo delavskega razreda smatrajo za svoj monopol. K sreči imamo bolj ali manj ideološko skorumpirane sindikate, ki so sicer sami sebi največji sovražniki, vendar bi bilo brez njih še težje za pripadnike nižjih socialnih plasti.

Sodobno levičarstvo je nenavaden zvarek lepih socialnih idej in njihove strahotne zlorabe za prigrabitev oblasti in delitev/krajo tujega bogastva oziroma premoženja. Pripadnost njemu je za marsikoga moralno oziroma zrelostno vprašanje. Vedno so me presenečali s spoznanjem, da si nemoralen, če do svojega tridesetega leta nisi njihov pripadnik, po njem pa idiot, če si mu zvest. Posebej je blizu na eni strani bogatašem, ki si želijo še več politične oblasti, ne le ekonomsko moč, na drugi pa delomrznežem, ki sami niso nikoli delali. To seveda ne velja za one, ki mu pripadajo zaradi služb, ki jih sicer ne bi dobili, partijska izkaznica je bila za njih pot do kruha, v povojnih časih pa tudi vzgoje staršev. Življenje delavcev poznajo samo iz knjig. Da bi zlorabo socialnih načel opravičili, zavračajo moralo predvsem in zlasti v imenu razrednega boja, ki je njihova iznajdba. Enako velja tudi za teorijo obstoja več resnic. Ker so v krvavem obračunavanju neskončno neusmiljeni, jih kapital zaradi lastne zaščite podpira in plačuje. Ni bil slučajno Zeschko, dovčerajšnji najbogatejši Slovenec, glavni politični favorit Združene liste. Poglejmo, kako so »zlizani« Kučan in Šešok.

Obstoj totalitarne levice je realnost, ki pa ji ni mogoče pripisati krivde za odsotnost slovenske desnice. Ta nedvomno trpi zaradi povojnih pobojev in političnega terorja prejšnje oblasti. Tudi »socializma po meri človeka«, katerega obstoj je Pučnik primerjal z lesenim železom. Upoštevati moramo tudi politično emigracijo in okoli 100.000 »delavcev na začasnem delu v tujini«, ki so Slovenijo po II. svetovni vojni zapustili zaradi nekdanje ekonomije in ideologije. Pravzaprav je čudež, da smo Slovenci obstali. Zadnji čas smo se osamosvojili. Danes to ne bi bilo mogoče. Ko gledamo nazaj v začetek devetdesetih let, se čudimo, da nismo razumeli opozorila kilave zmage DEMOS-a in poraza Pučnika kot predsedniškega kandidata. Spregledali smo, da so se nekdanji partijski oblastniki sistematično desetletje pripravljali na sestop z oblasti in bili bolj ali manj uspeli.

Politično je samomorilsko pripisovati krivdo za lastne neuspehe samo drugim. SLS so s krti v njej po umiku nadpovprečnega Ivana Omana sesuli. Tudi Pučnika, pri čemer so ključno vlogo odigrali »prijatelji«, ki so v resnici delali za Kučana. Janše niso uspeli uničiti, ker jih pozna v nedrje. Samo zato in seveda nadpovprečne politične sposobnosti, ki se lahko primerja samo s Kučanovo, nima pa take moči, je zdržal. SKD oziroma NSi so imeli velik potencial v članstvu, vendar šibkega v vodstvu. Peterle se je prekmalu umaknil, dr. Bajuk je bil bolj državnik kot politik, nasledniki pa idejna katastrofa. Novakovi je uspel čudež zaradi članstva, ne nje. Kljub vsemu vsa čast. V nadaljnjem delu je dokazala, da slovenskim razmeram ni kos in jih ne razume. Še manj njen naslednik, ki vodi s pomočjo znanega pravnika stranko v katastrofo.

Ključni problem slovenske demokracije je pomanjkanje resnične desnice. Resnično ni mogoče razumeti, kako jim je uspelo zatreti zgodovinsko tradicijo. Zdi se, da ne verjamejo v moč in premoč ideologije, ki jo na papirju zastopajo. Ko pride do socialnih problemov, ki bi jim morali biti najbližji, vedno podpre kapital in se s tem celo hvali. Levica ji z neverjetno lahkoto zabija žeblje v krsto. Pomanjkanje temeljnega znanja o politiki kaže dejstvo, da je začela častiti jugoslovansko kraljico in slaviti njen jugoslovanski duh. To je oni, ki po Vidovdanski ustavi sploh ni dovolil omembe Slovenije. Še bolj dobrodelen kot kraljica je bil njen mož, ki je po Srbiji kmetom delil brezplačno železne pluge, pri nas pa davil kmete. Še danes ne razumejo, zakaj smo se osamosvojili. Še danes ne vidijo, da je bila Jugoslavija največja zgodovinska napaka Slovencev. Mlade, ki so socialno občutljivi, odbijajo. Pravzaprav so ji zvesti samo še tisti, ki mislijo, da je stranka cerkvena. V resnici več duhovnikov podpira SDS, ker je predvidljiva in stabilna. Izjemno ji škodi, ker javno ne pojasni toliko očitanega vpliva roza internacionale.

Idealna rešitev bi bila vrnitev na pozicije krščanstva, ki jih razglaša sveti Oče Frančišek. Imamo tudi politično dediščino od Kreka do Gosarja. Žal ima pri nas in evropskem krščanstvu premalo podpore. Zato smo tam, kjer smo. Bližajo se nove volitve. S krščanskimi načeli volivcev novih obrazov, ki so ključni problem slovenske demokracije, ne bomo pridobili. Gre za ljudi, ki jih Lukšič imenuje dediče slovenske hlapčevske mentalitete. Čeprav te ne priznavam, pa je dejstvo, da so to ljudje, ki nočejo odločati o svoji prihodnosti in to prenašajo na druge. Ne samo pobiti, tudi ti so žrtev totalitarizma. Izhodov iz zagate je verjetno več. Slovenska družba nima vizije glede svoje prihodnosti. Bi pomagalo: “Dohiteti in prehiteti Avstrijo?” Glede na dejstvo, da so z redkimi izjemami ženske močnejši del stranke, bi kazalo najti kakšno močno mlajšo intelektualko, ki jih v Sloveniji, tudi v njenem krščanskem delu, ne manjka. Seveda pa ta ne sme biti sufražetka, ker nam te dejansko vladajo. Z njo jim velja postaviti pravo ogledalo. Treba je začeti delati, ne pa se sončiti na televiziji in reševati gospodarstvo. To je preresno in prezahtevno, da bi čakalo, da jo bo počela NSi. Nenazadnje to tudi ni njena naloga. Preveč očitno se prodaja kapitalu, ki je še nikoli ni podprl.

Gornji tekst daje vtis obračunavanja z vodstvom NSi. Ker nisem član, nimam te pravice. Gre za kritično analizo stanja v Sloveniji. Na demokratični resnično krščanski desnici je treba najti nadpovprečno karizmatično osebnost, ki jo bo pripeljala tja, kamor sodi. To ni enostavno. Zgoraj omenjeni Gosar je verjetno skoraj v vseh pogledih presegal Kreka, manjkalo pa mu je voditeljskega talenta in karizmatičnosti. Zato celo Natlačena, ki je zasedel njegovo mesto, ni mogel zamenjati. Glede na to, da je Gosar preživel II. svetovno vojno, se lahko samo sprašujemo, ali bi z njim na čelu Slovenci padli v tako katastrofo. Seveda pa »if history« ne obstaja.

Politika v smislu vodenja države je skrajno resen in odgovoren poklic. Ljubezen do nje in osebne ambicije so premalo. Še slabše je, če jo vodi sla maščevanja zaradi takšnih ali drugačnih neuspehov. Obračunavanje z nasprotniki in konkurenti na plečih državljanov je nekaj najbolj nemoralnega. Osovražena je predvsem zato, ker v njej malokdo uspe, pogubi, in to trajno, pa se jih veliko!



1 komentar

  1. Članek je, kot večina Grandovih odličen. Res bi bilo treba doumeti, zakaj Slovenija nima desne stranke, čeprav leva propaganda kar naprej nekaj trobi o skrajni desnici. To naj bi bila menda SDS. Večjo neumnost je težko izustiti.
    Slovenija je po letu 1990 imela samo dve, zelo zmerno desni stranki: Narodne demokrate in Grosove liberalce. Obe stranki sta bili majhni in sta kmalu propadli. Vse ostale stranke bi glede na njihove programe in miselnost njihovega članstva lahko uvrstil med leve. Tiste stranke, ki danes sestavljajo vlado, pa so programsko in nazorsko skrajno leve, v kolikor imajo sploh kakšen program, razen od tistega biti na oblasti za vsako ceno.
    Zakaj nimamo desnice na Slovenskem? Po mojem zato, ker se pri nas nikoli ni razvil kapital ali celo velekapital. Do 1. svetovne vojne so bili najbolj premožni sloji po narodnosti Nemci, obdobje med obema vojnama pa je bilo prekratko, da bi se razvilo podjetništvo v velikem obsegu. Slednje je po mojem mnenju predpogoj za nastanek politične desnice. Po drugi svetovni vojni so komunisti divjaško obračunali z meščanskimi sloji in jih uničili. Ostal je le še proletariat in mali kmeti. Taka socialna struktura po leti 1990 ni mogla v kratkem ustvariti prave desnice. Logično!
    Tisti pa, ki so si po letu 1990 res nabrali kapital so bili – komunisti. Do njega so prišli s krajo nekdaj družbenega premoženja in nabrani kapital, kolikor ga niso uničili, so v glavnem prenesli v tujino. Oni so vsaj v socialnem oziru pravi desničarji, čeprav se vsakodnevno penijo v socialnih frazah (primer Janković).
    In tako ima Slovenija za merila zahodnega sveta še vedno neuravnoteženo politično strukturo, ki je seveda posledica obstoječe socialne strukture.

Comments are closed.