Streljanje v desno nogo

Nov teden, nov primer desničarskega cufanja. Ljudmila Novak, ki se ne more zadržati, in spopad za vodilni ego v SDS.

Ljudmila Novak, ta nekoč trdna skala NSi-ja, je v zadnjem času postala sinonim za delitve. Njen pristop do pietete do žrtev totalitarnih režimov in zagovarjanje nacionalnih rešitev, namesto evropskih intervencij, odseva novo poglavje tega že večkrat videnega scenarija. Zdi se, da je nekdanja predsednica NSi tokrat zares ustrelila mimo. Zakaj?

Zaradi zadnjega stavka, ki ga je cenjeni soavtor na Časniku Jakob Primožič (naj na tem mestu povem, da sem njegov navdušen bralec) prikazal kot srž problema. In to tudi je. “V nobenem primeru pa ne odobravam zlorabe te teme za notranjepolitični ideološki boj,” je zapisala Novakova. Ampak … (in tukaj se ne strinjam s Primožičem) zakaj ob tako delikatni temi in v tako delikatnem času za slovensko desnico skakati v zobe nečemu, kar sicer lahko imenujemo politična propaganda, a je tudi morda možnost, da za tematiko, ki se doma zdi nerešljiva, končno izve tudi Evropa? Da tudi Evropa končno spozna, kako zelo kulturno se z vojnimi poboji soočamo v Sloveniji. Da se morda tam zgodi pritisk, ki seže do palač na Gregorčičevi in Mestnem trgu?

Po mojem razmišljanju napačen tajming in predvsem napačno oglašanje pri tako boleči temi s strani gospe Novak. Lahko razumem različne glasove njenih kritikov, ki pravijo, da se oglaša samo še pri temah, ki so v skladu z njeno “vendetto” proti SDS in Janezu Janši. Na tem mestu je zato logičen poziv gospe Novak, da si želimo večkrat videti tudi kaj, kar ne bo delovalo kot maščevanje, za vse, kar je na desni storil veliki bratranec.

Nič drugače ni na drugi strani desnega političnega spektra. Tudi tam g. Logar vedno znova poskuša dokazati, da ni tisto, kar mu mediji želijo obesiti okoli vratu. Želi si biti samostojen, pa je SDS. Dela svojo platformo, a je SDS. Podpisal ne bi izjave, a je še vedno SDS. Vse ostaja isto, a kljub vsemu je vsaka njegova odločitev pospremljena z množico člankov in naslovnic, ki kažejo na to, da ni to, kar pravi, da je. Torej SDS. 

Vem, sliši se komplicirano in v bistvu tudi je. Politična saga, ki nas zaposluje že mesece in že mesece uperja oko volivca v desno, namesto da bi ga v levo. In s tem se dela škoda. Morda za mnoge zanemarljiva, a škoda vseeno je. Večkrat, ko bo medijsko oko fokusirano na desno, toliko manj bodo ljudje slišali o slabih praksah na levi, toliko manj jih bodo videli kot nesposobne (kar, moramo priznati, tudi so). Bi se res radi sami ustrelili v nogo?