Kdaj bo »desnica« prišla na oblast?

Priznam, da mi izraz desnica ni všeč. Ne zato, ker bi njen obstoj zanikal, ampak, ker je pri nas ni. Tudi levice ni. Obstajajo demokrati in preoblečeni totalitaristi. Njihovo obmetavanje nasprotnikov z desnico, me spominja na početje med II. svetovno vojno, ko so komunisti protikomunistom oznaka bela garda, ti pa so ga sprejeli in posvojili. Zgodovina se ponavlja! Tudi demokratičnih konservativcev ni. Najbolj konzervativni, retrogradni so komunisti.

Demokratičen blok je bil pred osamosvojitvijo šibak organizacijsko, ne številčno. Obetal je obnovo predvojne politične polarizacije, ki je, kljub vsem pomanjkljivostim, temelj demokracije. Totalitarna levica ga je z vrivanjem v DEMOS, spomnimo se Plutovih, predvsem pa številčnih krtov, katerih simbol je Tit Turnšek od znotraj uničevala. Nobena stranka ni bila brez njih. Z opozorilom na »krte” niti ne zanikamo, niti ne podcenjujemo napak, ki so jih storili demokrati.

Že druge volitve, na katerih je zmagala LDS, so v veliki meri zadušile demokratične procese. Zaradi pohlepnosti totalitarne levice po nekdanjem državnem premoženju in mednarodnih razmer povratka nazaj niso dosledno izpeljali. »Socializem« po meri človeka so nadomestili s kapitalizmom po meri komunistov. Nemalo krivde za nadaljnji politični razvoj nosi kolaboracija s totalitaristi, kjer je bila vodilna politično naivna SLS brez Omana. Njeno uničenje simbolizira usoda Marjana Podobnika. Demoliranje stranke je bilo globoko premišljeno in po zaslugi Zdenka Rotarja vrhunsko izpeljano. Podrobnosti prepuščamo prihodnosti.

Nenavadno politično poplesavanje NSi pristaši in simpatizerji, predvsem pa Tonin, zagovarjajo z nujnostjo osvojitve oblasti. Vabilo Logarju k sodelovanju dokazuje, da ne razumejo nič, resnično prav nič! Ne glede na moč in politično izurjenost pristašev totalitarne levice, ta dejansko vodi sedanjo vlado bolj ali manj mimo Svobode, so slovenski demokrati sami krivi svoje usode. Bolj kot s konkurenti bi se morali ukvarjati z dejanskimi nasprotniki in sami s seboj.

Glede na zastopanost v parlamentu imamo v Sloveniji le dve demokratični stranki. Vsaka nosi določene poteze slovenske specifičnosti. Njuna skupna značilnost glede na predvojne razmere je, da ni nobena ne klerikalna, ne protiklerikalna. Obe sta izrazito slovenski. SDS bi pogojno lahko označili za liberalno. Zgodovinsko spominja, če odmislimo njeno številčnost, organiziranost in politično moč, in gledamo zgolj ideološko, na liberalno demokracijo, preden so v njej prevladali antiklerikalni jugoslovenarji in brezobzirni liberalci. Njeno predhodnico je izjemno spretno, predvsem pa z mednarodnimi povezavami, urila stara Udba. Nimamo demokratične levice in pravih sindikatov. Za njih se, kot pri Rdečem križu, v sili pojavi prevlada rdeče barve. Dejstvo, da v samostojni Sloveniji ni bila ustanovljena klerikalna stranka, je velik civilizacijski dosežek. Vera je preresna stvar, da bi jo smeli izrabljati v politične namene. Tudi sicer se zdi, da je čas verskih strank v Evropi minil.

NSi se sklicuje na krščanske vrednote, bila naj bi dedič Krekovih naukov. Sklicevanje nanj dokazuje, da o njem malo vedo, še manj razumejo. Že njena predhodnica Peterletova SKD je bila glede verskega prepričanja bolj nevtralna. Izključevala je zgolj sovražnike krščanstva. Zakaj si SLS lasti Antona Korošca, mi ni jasno. Bil je tak mojster političnega parketa, da se mu »Marjan Podobnik« ne bi mogel zgoditi. Zanimivo je dejstvo, da si nobena »desnih« strank ne pripne na prapor Ivana Šušteršiča in Evgena Lampeta, ki sta bila misli na samostojno Slovenijo veliko bližja, kot Kreku, ki nas je rinil v Jugoslavijo. Da o Llambertu Ehrlichu, ki je prvi zahteval samostojno slovensko državo, niti ne govorim. Ne toliko po logiki zgodovine, ker te ni, ampak po zgodovinski tradiciji bi morala biti NSi vodilna ne samo znotraj demokratičnega tabora, ampak tudi sicer. Verjetno nobena stranka kot ona ne nosi v kadrovskem pogledu tolikšnega bremena povojnih pobojev in totalitarnega nasilja. Njena največja pomanjkljivost je pomanjkanje ali večja jasnost ideologije. Kljub izjemnim posameznikom ji dajejo poglavitni ton ljudje, ki bi radi sedeli na dveh stolih: bili bi »desni« in ekonomsko liberalni. Idejno so šibki! Kapitalizem zamenjujejo z demokracijo, kar je absurd. Ker krščanstvo nima lastnega ekonomskega nauka, je vse dosedanje sprejemalo, vendar z zadržkom v smislu ljubezni do bližnjega in s pogledom na vrednost človeka, ki ga je Bog ustvaril po svoji podobi. Vrednot nad človeškim življenjem ni. Zato je liberalni kapitalizem sovražen krščanstvu, ki ne priznava absolutnih prednosti kapitalu. Preveč prihajajo do izraza tudi neuresničene osebne politične ambicije posameznikov, ki so za njih pripravljeni žrtvovati usodo slovenske demokracije. Ob tem naj omenimo ravnanje evropske desnice in njen čedalje večji »posluh« za Putinovo politiko, povedano odkrito, odvisnost od njenega denarja. Prodajati svoje prepričanje za interese njegovih kapitalskih povezav nima nobenih zvez s krščanstvom, pa če se ruski predsednik še tako križa s tremi prsti.

Za razliko od Ivana Omana, ki je imel vrhunskega učitelja v prof. Ivanu Dolencu, tudi sam je bil vrhunski politični talent, je bil Lojze Peterle samouk, ki se je tega zavedal in se trudil zlasti v povezavah z vodilnimi krščanskodemokratičnimi voditelji svoje dobe dodatno izobraziti in izbrusiti. Zavrnitev Kučana, ki je hotel uveljaviti nekakšne neformalen predsedniški sistem, potrjuje njegov političen talen. Zdi se, da se kot osamosvojitelj z vrha strank ne bi smel umakniti. Vsaj neformalno bi moral vpliv ohraniti. Njegova  politična kariera je bila bolj žrtev razmer v DEMOS-u kot pa politike nasprotnikov. Nekateri enostavno niso prenesli ne njegovega socialnega, ne političnega porekla, za kar osebno ni bil kriv. Njegov naslednik, prvi predsednik NSi dr. Bajuk, je bil krščanski svetovljan, ki pa se v balkanizirani Sloveniji ni najbolje znašel. Več spoštovanja je užival s strani koalicijskih partnerjev in nasprotnikov kot znotraj stranke. Njegova naslednica Ljudmila Novak je z vrnitvijo stranke v parlament, spomnimo se naporov SLS, opravila vrhunsko delo. Verjetno je bila politična in organizacijska garačica. Ne zna, kot je sama rekla, igrati orglic. Zna govoriti. Žal tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Kdor ne prenaša vročine, pač ni za kuhinjo.

Političen razvoj na Slovenskem od osamosvojitve dalje je neverjeten. V negativnem smislu. Od demokratičnih osamosvojitvenih strank je močna le SDS. SLS se bori za življenje, NSi je majhna. Pa bi morala biti med vodilnimi, če že ne prva. Vrnitev v parlament je dokazala, da ima potencial pri volivcih, da pa ne doseže ustreznega rezultata na državnozborskih volitvah. Družbo dela posttotalitarnim levičarjem in komunistom. V obupu pred nemočjo se zaletava v SDS, kar ji samo škodi, saj si s tem lahko koplje grob. Dejanski problem edinih še preostalih demokratičnih strank niso medsebojni odnosi, ampak volivci, ki volijo nove obraze. Očitno ne gre za pristaše totalitarizma, ampak politične naivneže, ki iščejo boljšo in varnejšo prihodnost. Čeprav ravnajo ravno nasprotno, kot bi morali, vprašanje, zakaj ne glasujejo za demokrate, ostaja. So res dolgotrajno pohabljeni od totalitarizma, kar ugotavljajo mednarodne raziskave?

Ne domišljam si, da sem našel dokončen in zanesljiv odgovor, pa vendar. Če NSi želi postati močna vladna stranka, mora to postati na volitvah. Zaletavanje v SDS ji škodi. Pod 20 % glasov je za njo dejansko polom. Kako do njih? Zgodovina nam sporoča, da je politika socialna ali pa je zgolj boj za oblast. Kot dokazujejo levičarji, so socialna gesla zelo uspešna. Zlasti za prikrivanje in opravičevanje političnega nasilja. Kot kažejo slovenske razmere, ljudje to slej kot prej spoznajo, vendar se namesto v zanesljiv pristan obrnejo na odprto morje novih neznanih obrazov. Koliko polomov je potrebnih, da dojamejo napako? Najmanj trije gotovo! Krščanska stranka je lahko socialna ali pa je ni. Bahanje z najboljšim gospodarskim programom je slaboumna neumnost. Če bi ga resnično imeli, bi se cel svet stepel zanj. Nenazadnje biti gospodarstvenik ni splošna veščina. Iskalci dela smo vedno v večini pred delodajalci. Je NSi stranka delodajalcev? Povratka na izhodišča krščanske demokracije sedanje vodstvo očitno ne zmore. Tonin tega ni nikoli razumel. Lahko je dober minister, strankarski funkcionar, ni pa mislec, strateg, voditelj. Vrtovec je krščanskosocialne nauke pri Juhantu prešprical. Rešitev so Jožef Horvat, Cigler Kralj in ženski del stranke, ki je preveč v ozadju. Dokler ni programa, naj vsaj podpirajo delavce in upokojence. Branjenje interesov gospodarstva, v resnici ne gre zanj, ampak kapital, ni samo stopicanje na mestu, ampak pot v politični samomor. Ob zadnji bančni kraji varčevalcev se sploh niso oglasili!

Obeta se burna pomlad. Vlada nas grozi s cenami energije, ki so posledica tržnih špekulacij v njo investiranega kapitala, vreči na hrbet. Standard bo naglo padal. Zaradi drage energije bo grozila mnogim revščina. Boste zopet skrbeli zgolj za podjetništvo, vse večjo revščino pa spregledali?