S pričo časa, kakršen je, se je v nas izoblikovala zahtevna misel, da se bodo nekoč, čez desetletja ali stoletja ljudje – čisto lahko celo povsem drugi ljudje, če se bodo ozirali nazaj, kjer smo sedaj mi, začudeno spraševali, zakaj niso določenih reči rekli ali določenih reči storili takrat, ko je bil še čas. To se pravi danes.
Tukaj je tisto, s čimer nas čas, kakor se je razvil, tako vznemirja? To je dejstvo in je pred nami in ga ne more nihče zanikati, da namreč ni opravil naloge, ki mu jo je naložila zgodovina in za katero se je zavezal, kot se vsi še dobro spominjamo, da je bo uresničil. Naloga pa je bila epohalnega značaja. Vsebovala je stoletno delo. Pomenila je nič manj kot izstop iz totalitarizma boljševiške izdelave in vrnitev v kulturni in politični ambient Evrope. V poznih 80-tih in v začetku 90-tih let, ko je bila ta naloga dogovorjena in sprejeta, se je vedelo v čem obstaja in kakšna bo podoba časa, ko bo opravljena. Toda videz je bil varljiv. Eden od podpisnikov slovenske pogodbe, ki je v luči, ki je zasvetila iz boljševiškega Vzhoda – konkretno iz Moskve – uvidel, da je zgodovina tudi njegovemu eksperimentu odtegnila naklonjenost in da mu je ukazala, da odide. In da je z njim konec. Podpisnik je sporočilo, da je z njim konec, sprejel, a se ni odločil na odhod na odprti sceni. V svoji tradicionalni manipulativni inventivnosti se je odločil, da bo opravil glasnost in perestrojko v slovenski maniri. Sklenil je, da bo še pred dogovorom, na svojo roko, začel tranzicijo in jo tako pilotiral, da se bo zdelo, kakor da odhaja, v resnici pa je za sceno ustvarjal stanje, ki mu bo omogočilo nadaljnji obstoj. Ponovilo se je, v velikem slogu, to, kar se je zgodilo med vojno.
To je v kratkem razlog, zakaj politično stanje, ki se je uveljavilo v državi Sloveniji, ne deluje: v njem sta dva subjekta. Historični subjekt, ki bo lahko svojo prisotnost gradil na ontoloških temeljih in je v posesti vseh parametrov resničnosti in je zato v svoji historičnosti ali zgodovinskosti naraven in svoboden. To je en subjekt, drugi subjekt pa je parahistoričen, to se pravi, ideološko postavljen, ki mu je bila vzeta resničnost in ne more obstajati, razen z nasiljem in s prevaro. Danes predvsem s prevaro.
Politični sili s tako različnimi usmeritvami ne moreta sobivati in družbi zagotoviti statusa države. Naj stvar nekoliko razložimo.
Boljševiki so žrtve svoje intuicije, ali svojega globinskega spoznanja. Podlegli so zavratni skušnjavi, da so bogovi; da bodo naredili boljši svet, kot je prišel iz božjih rok. Ko pa so se dela oprijeli in spoznali, da niso bogovi, je prišel odločilen trenutek. Ko so bili tako poraženi v osnovni obljubi, ki jim je bila dana, da bodo ustvarili sistem, ki bo tako popoln, da človeku ne bo treba biti več dober, kot je rekel znamenit pesnik; ko pa so videli, da niso bogovi, v svoji poraženosti niso ubogljivo odšli, ampak so se odločili, da bodo igrali bogove. Odločili so se za manipulacijo. In začeli izdelovati neko drugo popolnost, izdelano iz laži, prevare in nasilja. Popolnost manipulacije.
Boljševiki so torej vstopili v zgodovino s praporom, na katerem je pisalo, da bodo človeštvu prinesli absolutno srečo, ki bo zagotavljala tako zgodovino, da človeku, kakor smo rekli, ne bo več treba biti dober. V njihovih osebnih dokumentih pa je pisalo nekaj drugega. Tam je bilo zabeleženo osnovno geslo: Non serviam. Ne bom služil. V zgodovino so torej vstopili s to dvojnostjo. Ta prevara jih je naredila za to, kar so. Dano jim je bilo, da države rušijo. Zato jih usposablja manipulativna genialnost. Ni jim pa bilo dano države graditi, zato bi jih usposobila politika, a ta jim je bila – zaradi vdaje – vzeta in je nimajo.
Dokaz je v tem, da vse revolucije dobijo, vse države, ki jih z revolucijami dobijo, pa izgubijo. Ko je sovjetski Andropov, človek med Brežnjevem in Gorbačovom videl, da aparat več ne deluje, je misleč, da je vse samo v nefunkcioniranju, sklenil, da bo za povečanje storilnosti in zmanjšanja korupcije, uporabil tudi policijo, ukrep, ki ni prinesel bistvenega izboljšanja. Ni se domislil, da niso stvari, ki ne delujejo, ampak sistem.
Moderna država je razumna tvorba in si lahko privošči toliko in tako različnost, kot jo razumna tvorba prenese. Protislovja tudi moderna država, ali zlasti moderna država ne prenese. Protislovja ne prenese.
Tu smo sedaj že na tistem mestu našega pogovora, ko moram postaviti nekaj, kar bi mogoče smel šele na koncu: slovenski primer – ki po malem postaja nekoliko že evropski primer – je dolgoročno rešljiv samo z radikalno reorganizacijo obstoječe slovenske politične scene. To pa pomeni – predvsem in v prvi vrsti – postavitev Novega Demosa. To je trenutno edina demokratična pot, po kateri bomo lahko prišli k sebi – v stanje, v katerem bomo suvereno govorili, kaj smo mi sami, in hkrati soodločali o tem, kaj je Evropa, ki je že sedaj – in bo vedno bolj – edino jamstvo civiliziranega obstanka človeka naše sorte.
Z Novim Demosom bi si Slovenija lahko zagotovila uresničitev njenih zgodovinskih smotrov v začetku novega tisočletja. Kar nam sedaj še manjka, je to, da poglavitno slovensko politično misel oblikujemo v parametrih tistega zgodovinskega prostora, tiste izhodiščne točke, iz katere bo mogoče zajeti vsa kompetentna dejstva, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi globalnega načrta nove države. Govorim o rečeh življenjskega pomena, zato boste razumeli, da pričakujem vašo naklonjeno prisotnost in notranjo pripravljenost na sprejetje urgentnih spoznanj in dejanj.
Zadnje 14 dni ali tri tedne sem prisostvoval dvema diskusijskima večeroma z izrazito katoliškim vzgonom, ki kljub odličnim retoričnim in miselnim učinkom nista dosegla pravega realnega učinka. Adekvatnost slovenskega sedanjega dogajanja, vidite, in njegovega pomena za nastanek in razvoj države, je mogoče videti in razumeti, kakor smo že rekli, samo iz zgodovinskega prostora, ne pa iz kakega specifičnega prostora, ki bi ga v seberazumevanju izbrala kaka politična sila in mu, z razliko od varovanja zgodovinskega prostora za vsakokratne potrebe, spreminjala naravo, vlogo in pomen. Zgodovinski prostor ima, da spet ponovimo, to organsko prednost, da ga ni mogoče poljubno spreminjati in da je njegovo avtentičnost vedno znova mogoče dokazati.
Kadar v medijskih inštalacijah gledate razvoj dogodkov iz poljubno izbranega izhodišča, boste morali na koncu ugotoviti zgolj to, da nimate s čim povečati in obogatiti svojega vedenja ali pa, da je neki uslužni medijski personal z napačno izbiro izhodišča boljševiški substanci prihranil kak neprijeten ali celo smrtonosni zadetek. Pravo izhodišče je jamstvo, da boste do razumetja sedanjosti prišli po poti, ki se imenuje zgodovina, ne pa po kaki izmišljeni trasi, ki so jo začrtali bistroumni in iznajdljivi uradniki ideologije.
Izhodišče za razumetje slovenskega vprašanja je torej eno samo. To je prva polovica 40-tih let preteklega stoletja, ko so boljševiki začeli uresničevati Kardeljev načrt, ki se je po njegovi formulaciji glasil takole: »Vojna mora nujno voditi reakcijo, da se razkrinka kot izdajalska«. Ali: »Za nas je važno da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah«. Te izjave je Kardelj dal na partijski šoli na Rogu od 31.1.1944. do 13.3.1944 ko je za nazaj razmišljal, kako je osvobodilni boj mogoče izkoristiti za uresničenje revolucije.
To je bila velikopotezna boljševiška manipulacija s slovenskim narodom, ki si jo je, sklepamo, zamislil Kardelj, v izvedbo pa jo je prevzel celotni boljševiški aparat.
Kaj so bile bistvene prvine te diabolične manipulacije s slovenskim narodom? V nekem pismu, ki ga je novembra 1942 Kardelj pisal generalu Jaki Avšiču v Dolomite, je približno naslednje sporočilo: “Dosegli smo to, da so naši nasprotniki šli k Italijanom in od njih zahtevali orožje, da se branijo. Tako smo dosegli, da so se umazali v očeh zapadnih zaveznikov. To nam je uspelo. Sedaj je na nas, da dosežemo, da se uresniči tudi drugi del načrta. To pa pomeni, da se še bolj z intenzivnim in povečanim terorjem dosežemo, da bodo ti ljudje pri Italijanih tudi ostali in da jih bodo Angleži, ko bodo prišli, oni tam našli. Tako bodo na koncu z njimi tudi obračunali.” V poglavitnih točkah se je ta »peklenski načrt«, spričo britanske prislovične verolomnosti, tudi uresničil: jeseni 1943, po italijanskem izstopu iz vojne, so po Turjaku in Grčaricah, po pokolu v Mozlju in Jelendolu, to morali boljševiki še sami opraviti; maja 1945, v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil v Celovcu z jugoslovanskimi boljševiki britanski general Toby Low na podlagi dokumenta Deception Order – Ukaz ukana, s katerim je predal Slovensko narodno vojsko boljševikom – vedoč, da jo bodo zmasakrirali. Jugoslovanski boljševiki so to storili tako virtuozno, da slovenski jezik nima izraza, da bi jim kolikor toliko adekvatno sledil. Knjiga Ian Mitchell The Cost of Reputation razmeroma dobro pokriva avstrijski del te zgodbe. Ko pa so vojaki Slovenske narodne vojske prišli v roke slovenskim boljševikom, so vse besede odpovedale. Kakor je rekla Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku: glavni razlog je bil v tem, da naši fantje niso bili, kot se je izrazila, »dovolj krvoločni«. Poznal sem jih, zato lahko rečem: res niso bili. Nekoč se bo moralo to razodeti. Ne bi bilo pravično, ko se ne bi. Da ne bi Slovenci zvedeli, da so katoliški Slovenci vedno obdržali svoje moralno dostojanstvo.
Da torej ponovimo: če ne bomo razrešili začetnega vozla, ne bomo nikoli vedeli, kdo je kdo. In če ne bomo vedeli, kdo je kdo, se bo zmeda z vsakim poizkusom, da jo rešimo, samo obnavljala: dobivala bo vedno nove podobe, značaj zmede pa bo vedno ohranila in ga jemala s seboj. Na vsak način moramo odgrniti zastor, da se bo videlo, kaj je na odru in kakšna pripravljenost za pričakovanje resnice in iskanje resnice. A na prvem mestu prej ko slej stoji nezamenljiva podoba Novi Demos. Rešitev, ki jo je za Slovence zagledal prvi poslanec NSi-ja Jože Horvat. Novi Demos. Če bodo pomladne stranke omogočile, da bo skozi njihovo zgodovinsko, politično, duhovno in moralno snov šla izvorno slovenska in evropska misel, intonirana s slovensko bolečino, naj ponovim, s presežno slovensko bolečino, potem bo to misel, ki bo oblikovala to novostaro politično idejo, potem bo ta misel, ki bo človeško uravnotežila in zgodovinsko usposobila to idejo, ki ima tako aktualno podobo.
Dve žarišči bi rad videl, da bi se zasvetili v ideogramu Novega Demosa. V znaku Novega Demosa. Prvo žarišče bi rad opisal z nekaj verzi irskega pesnika Yeatsa, iz njegove pesmi Drugi prihod, ki jo imamo lahko za svarilo, ki ga je pesnik namenil Evropi na začetku 20. stoletja. Pesem ima dve težišči, ki ju pesnik vzročno poveže. Eno težišče se glasi takole:
»Medtem ko so najboljši brez vsakega prepričanja,
so najslabši, polni strastne delavnosti«.
Ko ta dva verza preberemo, nas posebej in najprej soočita z mislijo ali z vprašanjem, kako je mogoče kaj tako resničnega opaziti in povedati. Ko se ozremo okoli sebe, si pravimo, da je to prava resničnost sveta. Potem nam pesnik razloži, zakaj je tako. Za to razlago se moramo vrniti na začetek pesmi. Tu nas najprej čaka neka podoba, za katero sta potrebna dva verza potem pa je ista misel še enkrat ponovljena v verzu, ki je tak, kakor da bi bil vzet iz kakega znanstvenega priročnika. Naj oba navedem:
»Krožeč v vedno širših krogih,
sokol ne sliši več sokolarja.
Razpadajo vse stvari
središče več ne vzdrži«.
Yeats nam hoče povedati, da je svet v človeški in duhovni krizi. Vzrok krize je, v njegovih očeh, umik Boga, odpoved središča. Morda pa tudi človekova samovoljna pota. Človekov umik od središča v iskanje svojih specifičnih smotrov.
Kaj je v takem mogoče storiti? Pisatelj Martin Walser nam sugerira svojo rešitev:
Ich glaube nicht und nicht knie.
Ne verujem, a poklekam.
Čeprav nas pisateljeva solucija, ne verujem, a poklekam, zadene kakor nekaj zadnjega; kot nekakšno zatočišče, zagledano in najdeno v brezupu; čeprav se nam zdi, da je tako, nam po ponovnem premisleku postaja njegova rešitev vedno bolj razumljiva in resnična. Ko to misel namreč ponavljamo, jo tudi sami vedno bolj vidimo v soglasju z neko enačbo, za katero sami vemo in jo čutimo zapisano v naše duhovno tkivo:
Biti pomeni iskati rešitev.
Smisel biti, smisel, da smo, je v tem, da iščemo Rešitev.
S tem razglabljanjem smo hoteli povedati, da bo eno od žarišč v duhovnem ideogramu Novega Demosa moralo kazati na osnovni evangelijski Subjekt, ki človeka utemeljuje in hkrati omejuje. Ali: ki ga utemeljuje tako, da ga omejuje. Glej prihajam da izpolnim tvojo voljo.
Drugo žarišče Novega Demosa pa bi moral pokazati v pogumnem in zvestem romanju slovenskega človeka, ko je zgodovinsko utemeljeval svojo državljansko eksistenco, ko še ni bil državljan. Če bi hoteli utemeljiti politično prisebnost Novega Demosa, politično prisebnost, ki bi jo moral imeti Novi Demos, bi vam predlagal, da si ogledamo nekatere prizore, ki izhajajo iz politične prisebnosti, ki jo je izkazoval slovenski človek še v neki temi, še v nekem kaosu.
Neke noči jeseni 1942 se je pri neki hiši v zgornjem delu naše doline oglasil domači sin in potrkal na okno sobe, kjer je spala njegova sestra. Ta je vedela o njem samo to, da živi v nekem boljševiškem taborišču višje gori v hribih. Ko se je prebudila, ji je brat rekel: »Daj mi deset lir, da grem na Vrhniko. Tam gori ne morem več biti. To niso moji ljudje«. Ko sem prvič slišal to pripoved in stavek »To niso moji ljudje«, so se mi misli ustavile. Preprost človek je zmogel stavek, ki ga niso zmogli ne Kocbek, ne Vidmar, ne Zupančič; ne profesorji, ne sodniki, ne advokati, ne pesniki in ne pisatelji. In ko sem kdaj pozneje v ganjenosti pomislil na ta stavek – ko me je kaj k temu nagnilo – sem začutil, da bi ga morala kaka visoka kulturna ali politična instanca proglasiti za »slovenski stavek« in ga zapisati v posebno knjigo, na kateri bi morda pisalo »nacionalni album«. »To niso moji ljudje!« Posebno še, če bi vedeli, da so tega fanta v nedeljo zvečer, 3. junija 1945 odpeljali v odprte rudniške jarke na Hrastniškem Hribu.
Nekega junijskega jutra 1942 se je v neki hiši v Ljubgojna pri Horjulu izoblikoval tale prizor: V županovi hiši sta bili krsti, v eni je ležal oče Janez Bastič, v drugi pa njegova žena Marjana; oba sta bila že prejšnji večer v samoti zunaj vasi umorjena. Žena je bila ustreljena, očeta pa so v neki ne tako oddaljeni samotni kmetiji slišali, ko je zakričal: »Zakaj me pobijate«? Očitno so ga pokončali s kmečkim orodjem. Zgodaj zjutraj – pravzaprav še ponoči, ko so bili kropivci, če sploh, še redki, je prišel – ob velikem tveganju – njun sin Lojz, ki so ga potem, ko je pokropil očeta in mater, slišali izreči naslednje besede: »Jaz se bom branil«. Ko sem pozneje ta stavek kdaj slišal, ali pa ga kje prebral, me je vedno obšel občutek, da tudi temu stavku pristoji slovenski status. Ne mogoče si je misliti, da bi mu kdo ne hotel priznati tega visokega mesta. Posebno če bi vedel, kar vemo nekateri: da smo ga zvečer v Teharskem taborišču – izpred Celjskega kolodvora so ga z oficirji odpeljali ob 9h zjutraj – zaradi razbitega obraza spoznali šele potem, ko nam ga je pokazal njegov brat bogoslovec Pavle. Toda, s stavkom, ki ga je izrekel 14. junija zjutraj v neki neznatni vasici, je pred celim svetom utemeljil naravo slovenskega protiboljševiškega boja. »Jaz se bom branil«.
Ko se je na Vetrinjskem polju ali 30. ali 31. maja 1945 dokončno zvedelo, da Britanci izročajo polke Slovenske narodne vojske boljševikom v Jugoslavijo, so se očetje in matere in sestre in bratje pa tudi otroci, pa tudi vaščani, v tišini zbirali. Le neko dekle je potem, ko je tudi sama nekaj časa tiho strmela v pomladansko nebo, dvignila roke in zavpila: »Ali ne bo že sodni dan!« Vidite, slovenščina ima nekaj deset tisoč besedi – vse so sedaj že zbrane v Slovarju slovenskega knjižnega jezika – in, recimo, da bi z vsemi temi tisočimi besedami aktivno razpolagali, je vprašljivo, če bi izbrali katero, ki bi se lahko postavila ob te, ki so prišle iz ranjenega srca tega ubogega slovenskega dekleta. »Ali ne bo že sodni dan!«
Dne 25. maja verjetno popoldne ali že proti večeru, je žena slovenskega pisatelja Narteja Velikonje pred Stolnico pričakala svoji hčerki, devetletno Lenko in dvanajstletno Meto, ju prijela vsako za eno roko, odpeljala skozi stranska vrata pred veliko raspelo in jima rekla (in, kakor se spominja Meta, z veliko stisko v glasu): »Sedaj bodo ustrelili našega papana«. Na morišču pa se je takrat enkrat zgodilo še nekaj, na videz nekaj preprostega, v tem pa, kar je tisto bilo in kar je tisto pomenilo, pa nekaj neznanskega. Ko se je Velikonja bližal izkopanemu grobu, ko je bi le še kak korak pred njim, je snel očala »z izrazito srebrnim okvirom« in jih ponudil svojemu spremljevalcu ali svojemu rablju, ki jih je vzel, ali le toliko, da jih je lahko vrgel v grob. Priča tega dogodka, ki je stal kakih deset metrov proč, je opazil da je ta kretnja Velikonjo bolj prizadela, kot smrt, ki ga je čakala čez nekaj trenutkov. Po pripovedovanju priče je ta prizor pozneje, kar nekaj desetletij pozneje, zapisala lastnica najboljšega slovenskega novinarskega peresa Alenka Puhar, kar sicer ni bistveno, simpatično in prijazno, primerno pa zelo.
Tista kretnja sama pa ima velik, komaj izračunljiv pomen za neko drugo slovensko vprašanje: Kakšne možnosti ima sprava z boljševiki?
Pripis uredništva: Besedilo je bilo prebrano na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu, 18. oktobra 2014.