Zgode in nezgode urednikov

Delo urednikov v medijih in založbah je zelo pomembno, čeprav je skrito pred očmi javnosti. Imena in priimki urednikov pridejo na dan več ali manj samo ob nehotenih ali pa zrežiranih napakah in težavah. Nekoliko se dotaknimo dela treh urednikov iz treh različnih ustanov oziroma podjetij, Mladinske knjige, Družine in javne RTV.

Roman Brine Svit: Uporni bicikli

Sredi lanskega leta je pri Mladinski knjigi izšel roman Uporni bicikli, ki je s strani »naprednih« literarnih krogov seveda žel pohvale. Hokuspokus, Mladina, RTV, Dobre knjige in Knjigarna Bukla so na svojih spletnih straneh objavile slavospeve o novi knjigi in njeni avtorici. Čeprav nisem strokovnjak za literaturo, si upam trditi, da bi romaneskno delo moralo imeti podnaslov politična agitka. Iz radovednosti sem se prebijal čez dvesto strani knjige in spoznaval, da gre za odurno politikantsko navdihnjeno delo, zabeljeno s flirtanjem (in njegovim uspešnim koncem v postelji) med mladim bruseljskim novinarjem Tobiasom in Nastjo, žensko poznih srednjih let, materjo dveh odraslih hčera in brodolomko iz dveh partnerskih zvez. Pustimo ob strani neverjetno romantično štorijo in nostalgične sprehode Parižanke Nastje po Ljubljani, njenem rodnem mestu. Z avtorico Brino Svit in akterko romana Nastjo (obe sta pariški Slovenki!) se raje podajmo na kolesarske proteste, kjer naj bi protestniki nadvse dostojanstveno opozarjali na neznosen teror vlade in policije. Dogajanje na cestah in trgih ju navdušuje, ne moreta prehvaliti organizacijskih sposobnosti in neizčrpne domišljije mladeniča z očali (neimenovani J. Jenull), branja poezije in ustave ter predstav s sarkastičnimi lutkami. Z neverjetnim gnevom je omenjana glavna tarča protestov – lutka, neimenovani predsednik vlade. Nasilja s strani demonstrantov  v knjigi niti slučajno ni moč zaznati in tudi zavestna kršitev pravnega reda med pandemijo je spregledana. V zadnjem poglavju agitke si avtorica privošči še celo fiktivni intervju s Slavojem Žižkom. Moto knjige je navedek Borisa A. Novaka: »Svoboda je glagol.« Kolesarji so si nedvomno izborili Svobodo, Brina Svit pa jim je postavila literarni spomenik sumljive umetniške vrednosti.

Naj Brina Švigelj – Merat (umetniško ime Brina Svit) v Parizu ali Ljubljani razmišlja in piše, kakor se ji zdi prav, naj se zanaša na svoje doživljanje pouličnega terorja ali na poročevalce in prišepetovalce. Nikakor pa ni prav, da je knjiga izšla pri nekdaj ugledni založbi in da je urednica založbe navijaški avtorici »držala štango«, česar se ne da skriti in zanikati. Urednica bi morala potlačiti svoja politična prepričanja in rokopis zavrniti. Mera nespodobnosti je polna ob dejstvu, da je izid knjige sofinancirala Javna agencija za knjigo RS.

Članek Branka Gradišnika: Ljubezen ni dar, marveč le psojilo

Neverjetno, kakšen članek se je znašel v mesečni prilogi Družine Slovenski čas. Urednik, ki ga kot odličnega novinarja Družine zelo cenim, je bil tokrat premalo pozoren in mu je spodrsnilo na pasjeku. Morda pa je vzrok objave Gradišnikovega članka vsesplošno in nekritično psoljubje. Ker je v naslovu objavljenega zapisa hotena napaka psojilo namesto posojila, si smemo dovoliti tudi pojem psoljubje.

Članek ima podnaslov Esej o Snojevem Slovarju pasjih imen (Založba ZRC, 2023). Akademik dr. Marko Snoj, jezikoslovni genij in dober znanec, kot ga predstavi avtor članka, naj bi z novim znanstvenim delom zapolnil vrzel v slovenskem jezikoslovju. Osrednji del knjige je slovar z gesli, povezanimi s psi, poglavja o odnosu Slovencev do psov, pasji tematiki v slovenski prozi in folklori pa so prispevali avtorjevi sodelavci.

Brane Gradišnik je bil navdušen, ko je v slovarju našel imena svojih štirih psov, ki so: Ferris, Flynn, Manky, Honza. Tuja imena psov v slovenskem slovarju in v Gradišnikovem domu so, kot kaže, nekaj samoumevnega. Glede Honze si je avtor članka privoščil podlo razlago, ki jo navajam, »da je Honza češko za Janeza, se pravi, nekaj takšnega kot naš ˝Janša˝«. Bleščeči sovražni govor!

Gradišnik svojo konfuzno pripoved končuje s citatom Roberta Frosta: »Ko se za vselej znajdeš v večnih loviščih, na večnih igriščih nebes, ki si jih psi delijo s pasjimi ljubitelji, le ne pozabi občasno zalajati …«. V sklepni misli ugiba, če se njegov Ferris tam igra z Markovimi psi, ki so pred njim odšli v večna lovišča oziroma pasja nebesa. Ne smemo spregledati, da je Ferris umrl in je pokojni. Nekoč smo rekli, da le človek in čebela umreta, vse druge živali pa poginejo!

Grešni kozel Rajko Gerič

O odgovornem uredniku drugega in tretjega programa TV Slovenija Rajku Geriču, ki je bil nekaj dni nezakonito na čakanju na delo doma, zdaj pa je v javni hiši na Kolodvorski na čakanju na odpoved, je bilo že veliko napisanega – tako s sočutjem kot s privoščljivostjo. Ker je pokončen in strokoven, se je znašel na vrhu spiska »talcev«. Akterji depolitizacije pač razmišljajo v koordinatah revolucije in se ne zavedajo, da revolucija ob svojem času žre tudi lastne otroke. Med čakanjem na ta dan opazujemo usode (odgovornih) urednikov in direktorjev RTV, ki so odlično plačani družbenopolitični delavci in nič drugega in nič več. Nadaljujejo s svetlo tradicijo radia Erevan iz tistih časov, ko je bila Armenija še pod Sovjeti. Ignorirajmo izmišljeno politično resničnost in njihove ustvarjalce v dnevnoinformativnih oddajah ter na televiziji in radiu s hvaležnostjo spremljajmo oddaje s področja žlahtne kulture, popkulture in športa, dokler jih še imamo! Zadnje, kar bo crknilo na Kolodvorski, bo politikantsko naravnan dezinformativni program, se ve.

Ste že pozabili, da je Rajko Gerič kazensko ovadil premiera Goloba? Ta je namreč v Odmevih urbi et orbi oznanil, da je z družbenopolitičnimi delavci na RTV dogovorjeno čiščenje janšistov. Nadaljnji razvoj dogodkov je pokazal, da premier in vodstvo javne hiše ovadbe nista pozabila, nanjo pa so pozabili organi pregona. Nadvse zanimivo je dejstvo, da je predsednik vlade doslej izmed neštetih obljub izpolnil le tiste, ki se nanašajo na RTV. Jadrno je dal izplačati šest milijonov, namenjenih za manjšine. V imenu javne hiše sta jih prevzela najprimernejša aktivista, tovariša Martić in Forbici (Škarje po slovensko).

Gerič je pred kratkim znova dokazal, da razmišlja daleč od pričakovanj novih gospodarjev na osvobojeni RTV, dedinji radia Kričač. Odločno zagovarja stališče, da je za predsednico republike in vlado oziroma ministre nastopanje v podkastih nesprejemljivo. Njihovo mesto je namreč na tiskovnih konferencah, na katerih lahko prejemajo tudi neprijetna vprašanja, ne pa na zrežiranih in všečnih kramljanjih. Morda ni odveč, če se ob Geričevih »grehih« spomnimo tudi tega, da je bil on med prvimi, ki se je na omrežju X zgražal nad balkansko miselnostjo in predrznostjo predsednika vrhovnega sodišča Đorđevića. Ta je, kot je splošno znano, v pisarni na Vrhovnem sodišču poziral s pištolo. Sodni svet in drugi dve veji oblasti so se potuhnili ali izražali razumevanje za njegov spodrsljaj, češ da je šlo za repliko orožja. Na sodiščih se je začelo s pionirskimi kapicami in rutkami ter rdečimi zvezdami, danes imamo oborožence, resnične ali namišljene. Le kaj bo jutri?

Glavni namen članka ni graja ali pohvala urednikov, ampak vpogled v slovenski vsakdan. Akademija znanosti in umetnosti ter Družina plavata s tokom popasjenja zahodne družbe. Osvobojena RTV in Mladinska knjiga nas silita v levo enoumje, brezpogojno podprto z divizijami evropskih levičarjev. Tacamo v krogu in lovimo lasten rep, na katerem piše 1945.