Ne pozabimo, brez odločitve Stalina, da širi komunizem po svetu, da bo, ko bo ta prevladal svetu, nastopil “raj na zemlji”, ne bi bilo ne revolucije ne Titove partijske države, za kar je padlo 400.000 Jugoslovanov. Boris Kidrič, predsednik KPS in voditelj NOB oz. OF, tudi ni nasprotoval kolaboraciji Stalina s Hitlerjem, celo ko je ta okupiral domovino. Izjema je bila Angela Vode, ki jo je Boris Kidrič zato izključil iz partije, ki jo je nato še strašno kaznovala.
Nasprotniki komunizma so nasprotovali revoluciji in njenim ciljem, to je uvedbi komunističnega režima. Uprli so se revolucionarnemu nasilju. V revoluciji, v spopadu med brati naroda ne moremo imeti enih za herojev, drugih pa za izdajalcev naroda. Sprava “med brati” je seveda potrebna in je mogoča, a je odvisna od kulture naroda in razvite demokracije.
Naj navedem še razmišljanje dr. Spomenke Hribar, ki je zapisano na koncu knjige “Slovenski razkol in slovenska sprava”, avtorjev dr. Spomenke in Tineta Hribarja; na strani 567 piše: “Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševiševizicijo levice”. Dr. Hribarjeva razmišlja in zapiše: “Moja prizadetost pa izhaja iz tega, ker sem neskončno pogrešala očeta! Ko je umrl, sem imela 15 mesecev. In sem si lahko predstavljala, da so enako doživljali svoje osamljeno otroštvo otroci po vojni pobitih domobrancev. Morda zdaj po tem mojem opisu lahko bolje razumete mojo prizadetost in od kod moje prizadevanje za čim bolj natančno spoznanje polpretekle zgodovine ter moje priznanje dostojanstva in prizadetosti vsakomur, ki je bil vpleten v ta nasilniški vozel. Jaz razumem odpor revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžalujem, da so se povezali z okupatorji (čeprav razumem tudi to, da jim kaj drugega tudi ni kazalo narediti). In boste morda lažje razumeli tudi to, da se težko “privajam” na logiko nasilja komunizma – toda ne dovolim si delati utvar in apologije …”
Gospa torej razume odpor proti revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžaluje, da so se povezali z okupatorji, čeprav razume, da jim kaj drugega ni kazalo narediti! Zakonca dr. Spomenka in Tine Hribar veljata za velika borca za spravo. Napisala sta knjigo “Slovenski razkol in slovenska sprava”. Zakaj potem ta njena “spravna” izjava ni zapisana v naslovu ali v uvodu knjige in jo nista nikoli aktualizirala v javnosti, kar bi bil velik prispevek dr. Spomenke Hribar, da se preneha razkol naroda in se doseže sprava? Mar res še ni čas, da se preneha razdvajanje naroda, da so komunisti oz. partizani heroji, nasprotniki komunizma pa izdajalci naroda, ko je prvi brat pričel in zmagal v bratomorni revoluciji – kar je bilo v interesu širitve svetovnega komunizma –, drugi brat pa se je temu upiral in ga je prvi brat zato likvidiral?
Do kdaj bodo pobiti nasprotniki komunizma za narod veljali za izdajalce naroda, komunisti, ki pa so na silo in v interesu Stalina uvedli komunistični režim, po vzoru Stalinove SZ, pa še vedno bili edini “narodni heroji”? Ali je skupnost bratov sploh lahko kulturna in mogoča, ko se en brat kar okliče za heroja naroda, čeprav je bil heroj revolucije, ne pa naroda, drugemu bratu pa pripiše, da je bil strahopeten izdajalec naroda? Kdaj bo narod obžaloval bratomorno državljansko vojno in razkol, da bo lahko Slovenija res postala demokratična država, ki potrebuje “vladavino prava”, kjer ne bo več ne obtožb ne obsodb brez dokazov za krivdo, da ne bo več samo sum zadoščal, da se osumljene obsodi oz. likvidira? Brez obžalovanja bratomorne revolucije Slovenija nima pogojev za razvoj potrebne kulture in demokracije. Razkol naroda ne more biti gibalo razvoja, temveč vodi v propad naroda in države. Velja pa, da nikoli ni prepozno sprejeti novih spoznanj, ki so potem temelj za perspektivo naroda in države in so državljani na tako državo lahko ponosni!
Izdajalci slovenskega naroda so pri nas izključno komunisti, ne glede na to ali so predvojni ali povojni. Vsaka drugačna razlaga je samo sprenevedanje ali celo opravičevanje komunističnih zločinov. Ker so komunisti že sami po sebi zločinci, je njihovo početje lahko le zločin in nič drugega.
“Hribarjeva razmišlja in zapiše: “Moja prizadetost pa izhaja iz tega, ker sem neskončno pogrešala očeta! Ko je umrl, sem imela 15 mesecev. In sem si lahko predstavljala, da so enako doživljali svoje osamljeno otroštvo otroci po vojni pobitih domobrancev.”
Tole je čista hinavščina!!! Osebno mi je dokazala ravno nasprotno, kot je zapisala. Ko sem ji povedal, kaj je bil moj oče, in se ji zahvalil za spravna prizadevanja, me naslednji dan ni hotela več pogledati. To je bilo leta 1992 ali 1993 v poslopju parlamenta.