Ko sem kot gimnazijka prebirala Becketta in Ionesca, me je odsotnost smisla v njunih besedilih spravljala v zadrego. Junaki absurdne drame niso sposobni komunikacije, zato komunikacija izgine. Danes podobne drame živimo. Kljub obilici govorjenja se zdi, da je govorjenje samo sebi namen. Govorniki govorijo zaradi govorjenja (ali pa zaradi svoje funkcije, za katero so plačani in na kateri se želijo obdržati) in ne da bi nam kaj sporočili. Ali pa nam sporočajo »antiresnico« (popolno nasprotje določenega stanja ali dejstev), ki z vztrajnim ponavljanjem za mnoge postane resnica. »Antiresnice« pogosto zrcalijo resnico, povezano z akterji propagande, ki jo hočejo s podtikanjem drugače mislečim prikriti. V totalitarnih sistemih so takšne »antiresnice« povzročile prave gonje proti nekaterim posameznikom in skupinam, ki so se žalostno končale, pa ne smo za njih, ampak za celotne narode. Večina sporočil je tudi zelo izmuzljiva, saj so danes takšna, jutri drugačna, pojutrišnjem pa … Najbolj zaskrbljujoče pa je, da tisti, ki te nesmisle in »antiresnice« prepoznavajo in bi lahko posredovali pravo sporočilo, postajajo »apatični« in se ne trudijo več, da bi sporočali, ne le ker jim ni treba, ampak tudi zato, ker nimajo dovolj velikega »zvočnika« in jih nihče ne sliši.
Če na trenutni način delovanja naše družbe pogledamo z vidika narave, kjer ima vsak zakaj svoj zato, vsak vzrok svojo posledico, vsaka napaka (zavajanje in »antiresnica«) svojo ceno, je vse skupaj videti kot absurdna burka in njeni akterji burkači in škodljivci. Različne vrste organizmov so razvile različne načine komuniciranja, ki vodi v usklajeno delovanje vrste, skupine (tropa, jate), združbe in nenazadnje ekosistemov. In kaj odsotnost komunikacije in prave informacije pomeni za različne vrste, predvsem tiste, ki živijo v skupnostih? Motnje v komunikaciji in neustrezno informiranje jih ogrožajo. Na primer, znani so škodljivi učinki hrupa čolnov na sporazumevanje delfinov ter hrupa na divjad, selitev ptic in podobno. To lahko pomeni, da živali ne najdejo partnerja ali pa pride do motenj v delovanju posameznikov in skupin, kar vodi v slabljenje ali celo propad vrste. Ali si predstavljate jato gosi, ki je na poti selitve neusklajena. Kjer vodilna gos leti malo levo, malo desno, malo naprej, veliko nazaj, ostale gosi pa malo po svoje. Taka jata nikoli ne bi prišla na cilj, in če bi se vse gosi obnašale tako, jih danes najverjetneje ne bi bilo več. Tudi ljudje smo socialna bitja in delujemo v skupinah na različnih ravneh od družine do države, kjer so usklajena komunikacija in verodostojne informacije ključnega pomena za našo uspešnost in dolgoročno preživetje. Vendar se človeška komunikacija in informiranje (pleteničenje in cvetličenje politikov, vpitje in širjenje »antiresnic« preko različnih medijev, vsakovrstne nasprotujoče si informacije na spletu) utaplja v hrupu, znotraj katerega je težko prepoznati pravo sporočilo.
Pa ne samo komunikacija, tudi dejanja v današnji družbi izkazujejo burkaštvo in škodljivo delovanje. Tisti, ki razglašajo socializem s človeškim obrazom, častijo nosilce propadlega totalitarnega režima in se obračajo v preteklost, ne v prihodnost. Razglašajo enakost in onemogočajo tiste, ki so drugačni, ukinjajo obeležja, ki so pravzaprav obeležja vseh (muzej osamosvojitve, spominski dan na žrtve komunizma), ampak so v opreki z njihovo zazrtostjo v preteklost. Drugače mislečim omejujejo dostop do medijev in vsakršno kritiko »antiresnice« ali resnico o sebi proglašajo za sovražni govor. Nagrajujejo tiste, ki rušijo, in onemogočajo tiste, ki ustvarjajo. Glas ljudstva niso od tisočev volilcev izvoljeni poslanci, ampak samooklicani aktivisti in cirkusanti. Tudi delovanje na ravni države postaja vse bolj absurdno. Si predstavljate bobre, ki bi pridno zbirali material za jez in ga uskladiščili, preden bi sploh vedeli, kje bodo jez gradili? Ob takem načinu delovanja verjetno danes tudi bobrov ne bi bilo več. Ali da bi se medved naselil v brlog, ki ga prej ne bi natančno pregledal. Ali da bi ena vrsta ptičev izločila drugo, ker poje drugače, kot poje ona …
Zakaj živimo v komediji, ki se vse bolj sprevrača v tragedijo absurda? Morda zato, ker nas je preveč in drvimo v samouničenje ali pa so vzorci obnašanja epigenetske ostaline prejšnjih generacij, ki so živele v surovih časih in so surovost nezavedno poskušale opravičiti z »antiresnico«. Za usklajeno delovanje so potrebna pravila igre. Pri živalih so pravila igre umeščena v njihov genom. Tudi ljudje imamo notranjega vodnika, ki ga zaradi odtujenosti od narave pogosto preslišimo. Zato imamo pravni sistem. Pravni sistem mora imeti jasno, nedvoumno in trdno osnovo, ki temelji na poštenosti in nepristranosti, kjer zakoni ne potrebujejo tolmačenja in se danes razlagajo tako, jutri drugače, ali pa zame drugače kot zate ali zanj. Pravni sistem si ne bi smel privoščiti proceduralnih napak in zastaranj, v kolikor pa bi se to zgodilo, bi moral kazensko in materialno odgovarjati tisti, ki bi bil za napake in zastaranje odgovoren. V naši družbi pa se zdi, da so tovrstni kršitelji dobrodošli, saj še naprej ubogljivo služijo oblastnikom, v skrajnem primeru pa vsilijo prevzemanje odgovornosti nekomu nepomembnemu z dna piramide. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšen delež procesov pade zaradi (namerne) malomarnosti, saj to jasno zrcali stanje družbe. Tako izmuzljiv pravni sistem je popolnoma neučinkovit in celo škodljiv, saj ne podpira razvoja, ampak vodi v propad družbe.
In kakšen je nauk te zgodbe? Komunikacija in informiranje nista več izhodišče za usklajeno delovanje družbe, ampak pogosto le orožje na bojnem polju, kjer je informacija strelivo, ki cilja v tarče, ki bodo določenim posameznikom in skupinam pomagale pri izpolnjevanju njihovih ozkih interesov in onemogočile drugače misleče. Zato bodimo kritični do informacij in voditeljev svoje »jate« ne izbirajmo glede na naklonjenost in sovražnost večinskih medijev, ampak glede na njihova dejanja, ki so mnogokrat v neskladju s tem, kar mediji sporočajo. Gosi verjetno ne bi nikoli letele za vodnico, ki bi letela v napačno smer, če pa bi, se bi to zgodilo le enkrat. Ljudje smo zmotljivi in delamo napake (in jih celo ponavljamo), zato je ključno prevzemanje odgovornosti, tako za svoje besede kot tudi za dejanja, kajti le na ta način se bomo v prihodnje potrudili, da ne bomo karikatura samih sebe, ampak nedvoumni in pošteni v besedah ter preudarni in skrbni v svojem delovanju. Odgovornost in poštenost nista le obveza ljudi, ki neposredno vplivajo na delovanje družbe (npr.: sodnikov, novinarjev in politikov), ampak slehernega človeka, tudi volivca, ki posameznikom omogoči, da se povzpnejo na oblast.
Alenka Gaberščik
