Za ilustracijo, kako sem se včasih moral lotiti zahtevnih nalog, naj opišem, kako sem šel novembra 1990 v Beograd zagovarjat odločitev slovenskega parlamenta o samostojnosti Slovenije. Po tem, ko smo kar hitro uresničili Demosove predvolilne napovedi in sprejeli Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, je nanjo takoj reagirala centralna jugoslovanska oblast, in to tako politično, kot tudi pravno. Že iz naslova tega akta je razvidno, kako izzivajoč je bil za (tedaj še močno) državo in kaj je napovedoval.
Pred Zveznim Ustavnim sodiščem je bila deklaracija napadana kot protiustavna in ji je pretila razveljavitev (kar je bilo za nas tedaj sicer že ireleventno). Ko je predsednik našega parlamenta dobil obtožnico in poziv na glavno obravnavo, se je takoj odločil, da v Beograd ne bo šel sam, ampak da bo tja poslal dovolj nižjega predstavnika – predsednika Zakonodajnopravne komisije. In tako sem se moral dobro pripraviti, saj sem vedel, da me bo »zasliševalo« 12 ustavnih sodnikov, po stroki večina uglednih profesorjev. Moral bom kar dobro obvladati pravno teorijo pravico narodov do samoodločbe. Zanesel sem se, da me bo pri tem podpiral vsaj slovenski sodnik dr. Kristan, kar se je dejansko tudi zgodilo.
Dogodku pa so se beograjske oblasti namenile dati tudi velik medijski poudarek in velikanska ovalna dvorana je bila kar nabita s TV in filmskimi kamerami. Zgodilo pa se je, da je imel moj avion iz Ljubljane več kot enourno zamudo. Nič hudega, so pač vsi skupaj počakali … Ko me je uradni avtomobil pripeljal do Ustavnega sodišča v Novem Beogradu, sem že vedel, da je moralna zmaga naša, saj so me pričakali, kot verjetno dotlej niso še nobenega slovenskega predstavnika: z uradno prevajalko (?). Predsednikov pozdrav »Dobar dan« je v sprejemni avli takoj prevedla z »Dober dan«. Od kje nenadoma takšna subtilnost do slovenskega jezika, ko pa so že desetletja slovenski politiki v Beogradu hlapčevsko tolkli »srbohrvaščino«? Bili so realisti in vedeli, da je v Sloveniji sedaj na oblasti Demos in morda tudi to, da jaz v njem sodim bolj v »trdo« jedro, s še posebno občutljivostjo do jezika in nacionalnosti (o čemer jih je morda podučil kar dr. Kristan).
Ker niso hoteli narediti še kakšne nepotrebne proceduralne napake, so prebrali vse številne določbe o enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov in aktivirali prevajalne naprave, ki so bile dotlej tam v glavnem neuporabljene. Priznam, da sem si slušalke pred vsemi uperjenimi kamerami nadel predvsem iz načelnih razlogov in da me je sprotni prevod bolj motil, kot mi je koristil (saj sem vse razumel), vendar sem se (tudi jaz) zavedal pomembnejšega načelnega učinka, predvsem pa tega, da dosledno uporabljam slovenski jezik.
Ocenjujem, da sem ustno obrambo slovenske samostojnosti dobro izvedel, čeprav je bil rezultat seveda že vnaprej znan: Vsi sodniki, razen slovenskega so glasovali za ugotovitev neustavnosti naše Deklaracije. Poudarjam, da je šlo vsaj z naše strani za povsem formalen dogodek, ki ni in ne bi mogel (več) preprečiti naše usmeritve. Temu ustrezen je bil tudi medijski odmev, saj so bili naslednji dan članki v slovenskih časopisih dokaj majhni (sicer na prvih straneh), v beograjskih pa veliko obsežnejši.
