Bi se soočali s »pričakovanjem barbarov«, če ne bi ljudje iz našega sveta v golem pohlepu po surovinah in delovni sili tako nespametno in stihijsko očrtavali meja, da ljudstva znotraj njih ne zmorejo živeti v sožitju? Bi bilo drugače, če ne bi kar naprej stavili na sumljive tipe v teh deželah, samo da ohranjajo svoj vpliv?
Ponovil bom ne ravno tako redko izrečeno modrost, da zunanjepolitične zgodbe pogosto več povedo o notranjepolitičnih razmerjih kot o velikem svetovnem odru, kar ne velja samo za velikanske Združene države Amerike ali Rusijo, ampak tudi za bistveno manjše države. Slovenija pač ni izjema.
Demagogi so uspešni le, če prodajajo tudi kakšno utopijo (saj veste brezrazredna družba, vsakemu po njegovih potrebah in podobne finte). V našem primeru najbolj vžge ideja, da bomo, ker smo tako bogati z vodnimi viri, nekoč s pitno vodo bogateli tako kot danes bogatijo države, ki so bogate z nafto.
Čigav je Časnik? Kam ga umestiti? To vprašanje se nam skoraj instinktivno porodi ob srečanju z medijem. Instinktiven je pogosto tudi odgovor: naš je, njihov je. Kadar to ni na prvi pogled očitno, potem je to skoraj dokaz za to, da je njihov. Na nagonski ravni so zadeve preproste in binarne: dober – slab, naš – njihov, prijatelj – sovražnik …
Žal nimamo ustanove, ki bi lahko meritorno odločila ali je nek sodni proces političen ali ne. Tudi tega, ali obstaja videz, da so bili v procesu pravosodni organi politično motivirani, ni mogoče ugotoviti tako brezprizivno kot je nedavno Ustavno sodišče odločilo, da je bil okrnjen videz nepristranskosti, ker iz odločanja o pritožbi Janeza Janše ni bil izvzet predsednik Vrhovnega sodišča Masleša.
Ko človek analizira ravnanje slovenskih volivcev, pride do ugotovitve, da se ne vedejo kot gospodarji, ampak kot hlapci. Z državo ne delajo kot s posestvom, z dragocenostjo torej, za katero je potrebno skrbeti, ker ti daje kruh in varnost in občasno tudi potico. Nasprotno, kot malopridni hlapci se izogibajo dela in iščejo načine, kako bi se okoristili, kako bi iz nje čim več iztisnili. Taka država ne more obstati.
Kaj torej sploh ostane Miru Cerarju? Tisto, kar bi moral narediti že po volitvah. Namesto »male« koalicije narodnega zastoja bi si moral prizadevati za oblikovanje velike koalicije narodnega sporazuma. Takšno koalicijo bi bilo potrebno, kot danes vidimo, sicer oblikovati že leta 2008, nedvomno pa po volitvah leta 2011. In če Cerar za tak korak ni zmogel poguma po julijskih volitvah, bi ga moral zbrati vsaj zdaj.
“Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji. V tržni ekonomiji pač poskušamo razviti največjo mogočo kakovost in jo ponuditi trgu. Nismo več v komunizmu,” je dejal finančni minister Dušan Mramor, ko se je odzval na velike postranske zaslužke nekaterih svojih stanovskih kolegov. Visoki postranski zaslužki tako številnih javnih uslužbencev bi bili v komunizmu gotovo eksces, ki ga oblast ne bi tolerirala.
Zdi se, da je za slovensko katoliško skupnost v zadnjih dveh tednih po razmeroma dolgem obdobju pretežno slabih novic le posijalo nekaj sonca. Imenovanje novega mariborskega nadškofa je razkadilo vsaj najhujše oblake, povezane z nadaljnjo usodo Slomškove škofije. Že nekoliko prej bliskovita predreferendumska akcija. Strah pa me je, da se ne bomo znali vedno upreti še eni pasti, v katero se je spet velikopotezno ujela slovenska družba.
V tednu, ki se začenja, bo minilo leto dni od krvavega vrhunca lanskih dogodkov na kijevskem Majdanu in padca predsednika Viktorja Janukoviča. Marsikdo je imel verjetno občutek, da smo dogajanju na razmeroma daljnem vzhodu Evrope v tem času na Časniku posvečali preveč pozornosti. Večkrat mi je bilo tudi očitano, da je na našem portalu prostor samo za en pogled na ukrajinsko krizo (četudi kdaj v petdesetih odtenkih).
Dolga leta se je zdelo, da je abonma hrvaške levice na predsedniško palačo nepreklicen. Odkar je Tudjman v zadnjih letih svoje vladavine zamudil priložnost za pravočasno slovo od oblasti, kandidati iz nacionalnega in konservativnega tabora niso delovali prav nič konkurenčno. Seveda mora omenjeni tok sklepati več kompromisov kot njegova neprimerno uspešnejša slovenska različica, zaradi česar se je moral tudi Josipović ponižati in za veliki šmaren poromati v Marijo Bistrico.
V nedeljo je praznoval devetdeseti rojstni dan msgr. Dušan Jakomin, primorski duhovnik, ki celo življenje opravlja duhovniško službo na Tržaškem. Gospod je eden tistih, za katere lahko rečem, da so vse svoje talente in darove … Beri dalje
Prodaji Mercatorja nenaklonjeni novinarji so se zgražali nad tem, da naj bi bančna skupina Unicredit zaradi svoje izpostavljenosti do Agrokorja podpirala prevzem Mercatorja s strani hrvaškega tekmeca. Ne vem, ali je takšna podpora res obstajala, … Beri dalje
Zgrešeno bi bilo misliti, da je po 12. decembru kar koli res pomembnega drugače, kot je bilo prej. Slovenska scena ni ne boljša ne slabša, še več, popolnoma nič spremenjena ni. Še vedno obstaja znatna večina sodržavljank in sodržavljanov, ki je sveto prepričana, da Janša spada v zapor in še vedno je tu tudi znatna in trdna manjšina, za katero je Janša junak, ki ga ne bi smel nihče pod nobenim pogojem zapreti.
O reševanju okoljske problematike strupenih težkih kovin v Celju ter o odnosu in sprenevedanju naših oblasti. Kako je mogoče, da se na istem območju z dvema analizama dobi tako različne rezultate? Na območju odlagališča odpadkov celjske Cinkarne je bilo po vojni koncentracijsko taborišče Teharje, ki so ga kar zasuli z odpadki. Povsod nam “lezejo ven” stari grehi …
Najbolj vroči mladi desničar ta hip je menda prišel do odrešilne ugotovitve, da Janez Janša ni politični zapornik, marveč politik v zaporu. Nimam niti najmanjšega namena, spuščati se v zamudno razglabljanje o vsebini njegove izjave. … Beri dalje
Vzhodno nemške dežele in države na območju nekdanje Jugoslavije so posebne v tem, da tako velik del ljudi meni, da je ekonomski problem, ki ga mora rešiti politika problem delitve dobrin in ne problem ustvarjanja dobrin. Pri njih dve tretjini ljudi verjame v liberalno demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo ter obsoja dediščino komunističnega režima pri nas pa ena tretjina.
Slabe volje sem, ker bosta »mojo« revolucijo naša družba in država v najboljšem primeru obeležili kot dogodek iz daljnih krajev. Kak predsednik parlamenta bo resda izrekel nekaj suhih, neobveznih fraz, a bo to storil tako, da bo jasno, da se nas Slovencev dogajanje v Berlinu pred dvema desetletjema in pol pravzaprav ne tiče.
… je pred evropskimi poslanici zatrdila Alenka Bratušek (čeprav ji tega ni nihče očital) in s tem pokazala, da ne ve, da ima Slovenija dve mitologiji o svojem komunističnem gibanju. Eno za domačo in drugo za tujo javnost.
Na simbolni ravni za Stranko Mira Cerarja ni najhujše to, da je bilo za njenega županskega kandidata nedosegljivih že pet odstotkov glasov in da je v mestnem svetu šele na tretjem mestu. Ne, bistvena je njena vnaprejšnja prepustitev terena Zoranu Jankoviću. Niti za resen izziv niso imeli volje.