Dolgoročno višje plače, minimalne in tiste nad minimalnimi, zagotavlja le večje število delovnih mest v dejavnostih z višjo dodano vrednostjo. Ta delovna mesta lahko ustvarjajo le podjetniki, lastniki kapitala oziroma že obstoječe gospodarske družbe. Plačni demagogi jim jemljejo voljo za poslovanje v Sloveniji.
SDH in DUTB povečujeta lastništvo v podjetjih, ki bi jih lahko prestrukturiral kvečjemu zasebni lastnik. Sodobnih meril in standardov za ocenjevanje uspešnosti in učinkovitosti posameznih podsistemov v javnem sektorju ni. Zdravstvena reforma gre v smer še večjega podržavljenja izvajalcev zdravstvenih storitev. Dominantni mediji promovirajo državni paternalizem.
Predsednik države Milan Kučan in predsednik državnega zbora Herman Rigelnik sta ob smrti Viktorja Avblja objavila slavilno osmrtnico. Za Sirca objava osmrtnice ni bila pietetno dejanje, ampak demonstracija moči, saj sta Kučan in Rigelnik demonstrirala, da se kljub demokraciji revolucionarni vrednostni sistem ni spremenil in da se, dokler bodo na oblasti, tudi ne bo.
Vsekakor mora vsaka prihodnja obnova desnice upoštevati težave Slovenk in Slovencev s spremembami, kot jih kažeta 6. december 1992 in 4. december 2011. Seveda pa bi bilo od pozabe tega nauka usodneje le še, če bi poskušali na manjšinskem polu političnega prizorišča z večinskim tekmovati prav v izogibanju vsakemu korenitejšemu rezu.
Desnica” v zelo širokem smislu je v zadnjih dveh mesecih v Slovencem domačih logih zabeležila nekaj nepričakovanih uspehov. Sicer je treba ob tej ugotovitvi takoj potegniti ročno zavoro. Ravno v jugovzhodni Evropi, s katero Slovenija ni brez pomembnih stičnih točk, je bila slika drugačna. Za “desnico” pri nas pa je ohranitev in poudarjanje močnega evropskega okvirja in uvajanje vsebinskega liberalizma tako rekoč edino upanje.
Da na 44 (!) okrajnih sodiščih niso izvršili vseh oporok, ki so bile pri njih v hrambi, ve pravosodna oblast že več kot leto in pol. To se je razkrilo, ker so se sedaj, ko je zadeva prišla na dan, pohvalili, da so že aprila 2015 ustanovili komisijo, ki je do septembra 2015 (ekspeditivnost pa taka!) izdelala smernice sodiščem kako ravnati v teh skoraj tisoč primerih založenih oporok.
V osnovi sta Putin in večina njegovih gostiteljev poskrbela, da v svojih pričakovanjih nisem bil razočaran. Zato bi bila odveč slaba vest, ker me ni bilo pod Vršičem in nisem, kot bi se spodobilo in bilo pravično, počastil umrlih vojakov ruske carske armade (pa navsezadnje njihovih avstrijskih paznikov). V vsej bleščeči inscenaciji so bili zgolj drobiž, s katerim se baranta.
Minuli teden smo imeli priložnost, da za hip uzremo na kako beden način slovenska oblast upravlja z državnim premoženjem. Ker glavno slovensko klientelistično omrežje trenutno strateško ni ogroženo, se za nadzor nad denarnim tokom v državnih podjetjih spopadajo posamezni klani znotraj omrežja. Upravljanje z državnim premoženjem je doseglo najglobje dno.
Edina politična drža, ki si lahko obeta uspeh proti omrežju, je populizem proti uveljavljenemu »establishmentu«. Ker imamo pri nas z ustavo zapovedan proporcionalni sistem, je možno populistično nagovarjati posamezne interesne skupine iz različnih izhodišč. Čeprav mi to ni všeč, je očitno, da politik, ki nima v krvi populističnega nastopanja, nima možnosti v volilnem boju proti omrežju.
Ni pravega paradoksa v zelo verjetni podmeni, da je veliko ljudi novelo družinskega zakonika zavrnilo iz istih nagibov, iz katerih so dobro leto prej navdušeno glasovali za Cerarja. Za tiste na desni, ki bi hoteli pri nas graditi Putinovo koalicijo in socializem s konservativnim obrazom, je izhodišče več kot slabo. Obsojeni so na to, da se bodo vedno borili na nasprotnikovem domačem terenu.
Hudo narobe bi bilo dogajanje prejšnjega konca tedna gledati samo v luči zdaj že znamenitih žvižgov predsednici Nove Slovenije. Toda vsaj človek kot jaz si ne more kaj, da se ob tem ne bi spomnil podobne scene in podobnih žvižgov iz pomladi leta 1994. Kar nekaj akterjev je bilo enakih, le naslovnik nekulturnega odziva občinstva je bil drug, Lojze Peterle.
Skrajni čas je, da si zastavimo vprašanje, kako to, da je bilo tako malo truda vloženega v iskreno prizadevanje za to, da bi ta država zrasla na temeljih, ki bi bili vsaj približno skupni vsem njenim državljankam in državljanom. In čemu pravzaprav služi obkladanje tolikšnega števila sodržavljanov, ki si drznejo na svoj način izraziti strah pred nedoumljivo preizkušnjo, s fašisti in rasisti?
Na ozemlju Slovenije oz. tedanje Dravske banovine je pred 2. svet. vojno živelo okrog 800 pripadnikov judovske vere, od tega približno 2/3 v Prekmurju. Tam sta delovala dva rabinata – Murska Sobota in Lendava. Verjetno … Beri dalje
Premier Miro Cerar je že pred tednom dni ugotavljal, da razlogov za »hujše sankcije« proti članom svoje ministrske ekipe zaradi zgodbe z dodatki za stalno pripravljenost ne vidi. Potem pa sem ondan prebral še besedilo izpod peresa nekdanjega predsednika novinarskega društva, ki je bilo še najbolj podobno reševanju ogroženega vojaka Mramorja.
Nedavno sem ujel radijsko vest, da je Milan Kučan v pogovoru z novinarjem izpostavil ukinitev Službe družbenega knjigovodstva kot eno od največjih napak v četrt stoletja slovenske samostojnosti. Komunikacijski šum, ali nek čuden s strani novinarja slabo povzet kontekst izjave, sem si rekel in na vse skupaj pozabil.
Pobudniki referenduma o noveli družinskega zakonika pod vodstvom Aleša Primca in Metke Zevnik so dokazali, da je mogoče zakon na referendumu zavrniti tudi po novih pravilih. Z izjemno uspelo mobilizacijo svojih podpornikov so hkrati poskrbeli za četrto najvišjo udeležbo na katerem koli referendumu v zgodovini Slovenije.
Za DDV in trošarine pravimo, da so regresivne davščine, saj siromaka prizadenejo enako kot bogataša. Slovenski »siromaki« so zelo trpežni in se ne razburjajo kaj dosti, ko na oltar gospodarske krize darujejo kakšno odstotno točko svojega življenjskega standarda. Polnjenje državnega proračuna z indirektnimi davki je celo pri potrpežljivih Slovencih doseglo svoj skrajni rob.
Ob slovesu dr. Franceta Bučarja le stežka ostane suho oko kogarkoli, ki je z navdušenjem spremljal rojevanje in prve korake slovenske države. Moj osebni spomin na Bučarja je ob neumornem delu za samostojno državo ravno tako zaznamoval njegov politični cikcak vse od leta 1991 naprej. Ker pri njem ni šlo preprosto za to, da Bučar ni bil “ne lev ne desen”.
Ko takole razmišljam o vlogi tujcev v slovenskem gospodarstvu mi spomin obudi televizijski intervju s partizanskim bančnikom Nikom Kavčičem, kjer je se le ta neženirano pohvalil, kako je izkoriščal izobražene nemške vojne ujetnike pri vzpostavljanju udbovskega gospodarskega imperija. Za tovarišijo so sposobni tujci dobrodošli, če jih lahko obvladajo s silo ali s korupcijo.
Hrvaška meja je, v primerjavi z avstrijsko in italijansko, precej neperspektivna, ker je na oni strani standard še nižji in mnogi delajo pri nas, naši ljudje pa delajo v Avstriji. Na Goričkem sem slišal, da se mnogi po dva ali trije v enem avtomobilu dnevno vozijo vse tja do Gradca (125 km v eno smer). Tam opravljajo večinoma slabo plačana dela.