Putinova koalicija

putin ocalaV več ozirih je rezultat avstrijskih predsedniških volitev, predvsem njihovega drugega kroga, zelo poučen. Ne le, da se je severna soseda skoraj lekarnarsko razdelila na pol, sklenjene so bile tudi izjemno zanimive koalicije volivcev, za katere bi s prostim očesom morda menili, da ne morejo najti skupaj. Alexandra Van der Bellna so nazadnje za predsednika naredili predvsem pripadniki premoženjske in izobrazbene elite, med katerimi jih na parlamentarnih volitvah mnogo naredi križ pri konservativni Avstrijski ljudski stranki. Dokaz za to ni le njegov izplen s tradicionalno konservativnega zahoda države, marveč tudi iz bogatih dunajskih okrožij in iz nekaterih konservativnejših velikih mest, kakršna sta Gradec in Innsbruck.

Hoferjeva koalicija

Kandidat desnih populistov Norbert Hofer, ki mu je nazadnje za zmago zmanjkalo nekaj deset tisoč glasov, se je po drugi plati oprl nad v Evropi vse bolj trendovsko navezo volivcev z desnega in levega roba, pri čemer je posebej impresivne uspehe beležil v tradicionalnih trdnjavah socialnih demokratov, kakršne so tiste na zgornjem Štajerskem, v katere konservativci niso imeli vstopa vse od uvedbe splošne (sprva moške) volilne pravice. Podobno sliko kažejo najmanj privilegirani dunajski okraji, v katerih so bili izidi najtesnejši ali – v Simmeringu – celo v Hoferjev prid. Lahko bi torej rekli, da je Hofer podobno kot francoska vzornica Marine Le Pen vzpostavila koalicijo, ki bi ji lahko rekli “Putinova”, saj se na podobno kombinacijo znotraj Rusije, še bolj pa med podporniki zunaj nje naslanja ruski predsednik. Na eni strani iluzija socializma in malikovanje vsemogočne države, na drugi strani atavistični nacionalizem, ki se mu zaradi lepšega reče patriotizem,  in kičasta religioznost (škoda, da si te sijajne besedne zveze nisem izmislil sam).

Razumljivo je, da se v zadnjih tednih tudi v Sloveniji marsikdo sprašuje, ali bi bilo moč po avstrijskih, morda še poljskih in madžarskih vzorih pod Alpami oblikovati Putinovo in Hoferjevo koalicijo. Ali ni nemara za naše okolje z njegovo zgodovinsko izkušnjo prav socializem s konservativnim obrazom tisto, v čemer bi se slovenski človek najbolj prepoznal?

Drugačna elita

Ne bom stopnjeval napetosti in bom takoj povedal, da po moji presoji ne. Še najmanjši problem je tisti, s katerim se srečujejo vsi Hoferjevi tovariši. Medtem ko možakar skupaj s svojo modro bratovščino lahko zaradi zapletenega avstrijskega 20. stoletja skoraj instantno računa na 20 do 25 odstotkov glasov in jih ima, ko temu doda še 25 ali 30 odstotkov, tukaj že polovico volivcev, se morajo tako rekoč vsi ostali vreči na zobe že za njegov izhodiščni dosežek, pri čemer jim kajpak poide sapa. Za slovenske razmere je veliko bolj povedno je, da smo v bližnji preteklosti doživeli podobno dilemo in izbiro kot Avstrijci 22. maja. In politična, družbena in kulturna elita se je jeseni leta 2011 opredelila podobno jasno kot avstrijska štiri leta in pol pozneje.

Ne samo, da se je odločno odločila za takratno slovensko različico Hoferja, pač pa je njegovo kandidaturo vsaj na zunaj celo izprosila. Če torej Norbert Hofer v Avstriji lahko trdi, da se zoperstavlja uveljavljeni družbeni eliti, je njegovim morebitnim slovenskim posnemovalcem, ki bi hoteli podobno kot on prodor na politični oder začeti z desne, to onemogočeno. Gospodarjem slovenske politične in kulturne scene se je namreč v zadnjih sedmih desetletjih posrečila kvadratura kroga. Čeprav imajo v svojih rokah veliko večino odločevalnih vzvodov, se še vedno profilirajo kot poroki ohranjanja domnevnih ali dejanskih socialističnih pridobitev. Zunaj sovjetskega prostora je razen v Sloveniji najbrž nemogoče, da bi isti ljudje gospodovali nad trgovkami in gradbinci, kuhali golaž na Rožniku in modrovali o pravičnem družbenem redu, pa bi jih kdorkoli vzel resno.

Tovrstno kodo slovenske elite je verjetno res najbolje, če že ne kot eden redkih dojel Janez Janša. Vendar je bil tudi on povsem brez učinkovitih orodij in idej, ko bi bilo potrebno streti njen največji paradoks, v katerem je skrivnost njenega uspeha. Metaforično ga je ponazoril Drago Jančar, ko je položil v svojem romanu Maj, november zbranim gospodarjem slovenske domovine v usta Internacionalo (pri čemer podobnost z dejanskim stanjem nikakor ni naključna). Večina običajnih Slovenk in Slovencev še vedno odkupi mantro, po kateri dejanska elita sploh ni elita, ampak zagovornica njihovih pridobljenih pravic, medtem ko so zanje dejanska grožnja še vedno pripadniki pred sedemdesetimi leti izločene in uničene elite ter (zlasti) njihovi dejanski ali domnevni dediči.

Prepovedan sad

Hendikep tega, čemur pravimo po dogovoru slovenska desnica, je torej strahoten. Ne samo, da za konkurenco na tistem polu, ki mu spet po dogovoru pravimo lev, caplja z ozirom na kapitalske vire, ki jih ima na razpolago. Na oblast abonirana opcija jo je uspešno izrinila celo z nekaterih področij, kjer bi se morala glede na evropske konvencije najbolj razcveteti. V Sloveniji tako imenovana desnica ni varuhinja tistih nacionalnih svetinj, ki jim ljudje pripisujejo največji pomen. To je, ker je uspela večino teh svetinj umestiti v obdobje svoje vladavine, tako imenovana levica. V Sloveniji tako imenovana desnica, ker ji ne pripada dejanska elita, ni prvo poklicana ohranjevalka statusa quo. Glej ga zlomka, tudi to je pri nas tako imenovana levica. In če je elita v Avstriji za ohranitev statusa quo množično glasovala za Van der Bellna, je v Sloveniji za dosego istega cilja množično glasovala za podalpskim razmeram primerno različico populista Hoferja.

Tako tudi ni pravega paradoksa v zelo verjetni podmeni, da je veliko ljudi novelo družinskega zakonika zavrnilo iz istih nagibov, iz katerih so dobro leto prej navdušeno glasovali za ohranjevalca starega stanja Cerarja. Za tiste na desni, ki bi hoteli pri nas graditi Putinovo koalicijo in socializem s konservativnim obrazom, je torej izhodišče več kot slabo. Obsojeni so namreč na to, da se bodo vedno borili na nasprotnikovem domačem terenu. Boljše socialiste in boljše varuhe “nacionalnega interesa” bo volivec vedno prepoznal v etablirani eliti, ki ji po drugi strani ne bo težko dodati elementov nacionalnega populizma in kičaste religioznosti po ruskem zgledu, če se bo za to pojavila potreba. Res pa je, da se bodo ob tem kremžili nekoliko bolj kot njihovi ruski kolegi ob svojem na novo odkritem pravoslavju. A tudi po politični fizionomiji Sloveniji precej podobna Ficova Slovaška lepo kaže, da v takih okoliščinah levica nima težav s prehitevanjem po desni.

Spogledovanje s kompromisom z varianto “nacionalnega interesa” po receptih slovenske levice je potemtakem za tisto, čemur v Sloveniji rečemo desnica, prepovedan sad. Kar je boleče izkusil že Janša, ko je prenagljeno sprejel poklonitev old boysov, najbrž v prepričanju, da gre za bližnjico do trajnejše oblasti in do rent za svoje. Seveda so ga slednji skupaj z velikim delom volivcev zapustili takoj, ko je bila stara elita spet bolj konsolidirana. Prava, čeprav zamudna in negotova je lahko le pot spopada s paradoksom elite, ki je navidezno sama sebi opozicija. Možnost gradnje “Putinove koalicije” je za slovenske razmere samo nevarna fatamorgana. Nenazadnje se čez dva meseca ruskemu vladarju ne bodo iskreno poklonili ljudje s političnih robov, kot je to običajno drugod, ampak vsa državna elita te republike.