Pobudniki referenduma o noveli družinskega zakonika pod vodstvom Aleša Primca in Metke Zevnik so dokazali, da je mogoče zakon na referendumu zavrniti tudi po novih pravilih. Z izjemno uspelo mobilizacijo svojih podpornikov so hkrati poskrbeli za četrto najvišjo udeležbo na katerem koli referendumu v zgodovini Slovenije. Več volivcev je na volišča odšlo samo ob referendumih o samostojnosti, vstopu v EU in Nato in o arbitražnem sporazumu. Hkrati je razumljivo, da so bili zaradi novih predpisov nasprotniki novele bolj, njeni zagovorniki pa manj motivirani za odhod na volišče.
Pogled na volilni zemljevid
Zadeva je razumljiva, saj je bilo bolj ali manj vnaprej jasno, da bo odločilno predvsem, ali bo pobudnikom referenduma uspelo zbrati dobrih 340.000 glasov ali ne. Nazadnje je bil kvorum presežen za skoraj 50.000 glasov, kar bo, upam, nekoliko ublažilo kritike nove referendumske ureditve, ki je v primerjavi z rešitvami, kot jih poznajo v Italiji, na Slovaškem in drugod, še vedno dokaj zmerna. Tisti, ki so glasovali “za”, so skrbeli predvsem za razmeroma časten poraz. Zato je večinsko podporo spremembam zakona nazadnje odreklo vseh osem volilnih enot, z nekaj več kot 51 odstotki tudi volilna enota Ljubljana-Center. Prav v volilnih okrajih širše ljubljanske okolice je volilna udeležba v primerjavi z odločanjem leta 2012 precej padla, ponekod več kot za petino, medtem ko je v tradicionalnih oporiščih konservativnih strank marsikje narasla za četrtino. Proti noveli so bili tudi v večini večjih mest. Bistvena izjema je Ljubljana, Koper in Maribor sta bila razdeljena precej na pol. Od štirinajstih (od 88) volilnih okrajev, v katerih je novela dobila večino, jih je kar deset v obeh ljubljanskih enotah, po dve sta v postojnski in mariborski, a samo v dveh od teh štirih okrajev je razlika znatna. Večjo motivacijo in mobilizacijo nasprotnikov kažejo slednjič rezultati iz nekaterih trdnjav levice, kakršne so Hrastnik, Trbovlje ali Izola, kjer je bilo glasov “proti” povsod več.
Liberalci kot zavezniki
Seveda je referendumski “ne” klofuta tistim, ki so poskusili sprembe, na nekaterih točkah precej radikalnejše kot v noveli iz leta 2012, uveljaviti brez dovolj širokega soglasja. Ravno tako je doživela poraz njihova strategija, s katero so glasovanje o noveli spremenili v klasično kulturnobojno prerivanje med “svetlimi” in “temnimi”, med “Zlovenijo” in “Slovenijo”, med “zarukanimi kmetavzi” in “urbano elito”, med “srednjim vekom” in “razsvetljeno sodobnostjo”. Žal je, kot lahko razbiramo iz komentarjev na družabnih omrežjih, zaradi tega ponovno podrt marsikak most med Slovenkami in Slovenci.
To zmagoviti strani nalaga odrekanje vsakršnemu triumfalizmu, čeprav bo ob v mnogih ozirih nenadejanem rezultatu težko povsod ohraniti trezno glavo. Predvsem bi se morali varovati površnih in pavšalnih strelov na “liberalizem” kot glavnega nasprotnika. Namesto tega se je potrebno zavedati, da so nujne spremembe v Sloveniji mogoče le, če v široko koalicijo zanje pristopijo iskreni socialni in gospodarski liberalci, tudi in zlasti taki, ki so včeraj navijali za uspeh novele. Povabiti bi jih bilo treba, naj se končno otresejo nenaravne navezave na postkomunistični blok. Dokler bodo lahko v Sloveniji za liberalne ikone veljali Zoran Janković, Milan Kučan ali Danilo Türk, bo tudi pristni (predvsem socialni) liberalizem bolj kot čemer koli drugemu podoben karikaturi. Škoda le, da je peščica prenapetežev s simbolno izredno škodljivim poskusom zažiga knjige o prvem predsedniku prav v teh dneh slednjega ustoličila skoraj za mučenca liberalnih vrednot in odprtosti, sebe pa (celo upravičeno) postavila v vlogo zahojenih nazadnjaških zlikovcev. Čeprav bi počasi moralo postati jasno, da so prav zgoraj omenjene ikone, če uporabim besednjak zagovornikov novele, predstavniki najreakcionarnejših slovenskih elit, ki si želijo, da se ne bi v monopolov po njihovi meri polni družbi spremenilo popolnoma nič.
Če naj se slovo resnično svobodomiselnega dela Slovenk in Slovencev od povojne politične mitologije zares začne, bo seveda potrebno upoštevati marsikatero zavezo, ki jo je v skrbi za referendumski izid podal marsikak nasprotnik novele. Kar ne pomeni le izboljšave zakonske ureditve položaja istospolnih zvez, marveč tudi iskreno prizadevanje, da bi bili istospolno usmerjeni sodržavljanke in sodržavljani povsod po Sloveniji deležni bolj naklonjene obravnave kot doslej. Kot je v svojem odličnem predreferendumskem članku nakazal Luka Lisjak Gabrijelčič, ima prav Katoliška cerkev tukaj precejšnjo odgovornost. Prav je, da jo ravno na ta dan pocukamo za rokav. Če nič drugega, se nam v nekaj letih skoraj gotovo obeta nov referendum.
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
