Cikcakasti desetletji
A če sem zapisal to, moram zapisati tudi, da je moj osebni spomin na Bučarja ob neumornem delu za samostojno državo ravno tako zaznamoval njegov politični cikcak vse od leta 1991 naprej. Ker pri njem ni šlo preprosto za to, da Bučar ni bil “ne lev ne desen”, kot smo lahko prebrali v prenekateri hvalnici iz zadnjih dni, marveč za neki tragični nesporazum, ki ga ni zmogel razrešiti vse do konca. Slednji mu je preprečeval, da bi se zares lahko postavil ob bok kolegom disidentom iz vzhodnega bloka ali premočrtni in jasni viziji slovenskega sopotnika Jožeta Pučnika. Čeprav je nedvomno imel potencial, da bi postal resnična moralna avtoriteta, se je ta v veliki meri razbil ob številnih čudaških izbirah v političnem vsakdanu. Že spomladi leta 1992 je tako najprej, tedaj še skupaj z Janšo in Pučnikom, ploskal zamenjavi Lojzeta Peterleta z izbrancem nosilcev oblasti v celotnem povojnem obdobju Drnovškom in se ob ključnih (in v tem smislu premalo upoštevanih) parlamentarnih in predsedniških volitvah pozimi istega leta že znašel v kolesju propagandnega stroja Milana Kučana. Krajši izlet nazaj na drugo stran se je z neuspešno kandidaturo za ljubljanskega župana leta 1994 razmeroma kmalu končal. V naslednjem desetletju je sicer Bučar še znal presenetiti z jedko, nemara najsočnejšo kritiko počasnosti in nezadostnosti slovenskega prehoda v nove okvire, a je v glavnem kljub vsemu posta(ja)l eden ključnih stebrov in javnih oznanjevalcev proslule ideologije in koalicije “nacionalnega interesa” kot instrumenta ohranjanja statusa quo. In če bi bil na kakšni točki samoumevna izbira za šefa slovenske države, je ob svojem edinem naskoku na ta položaj leta 2002, ko je cikcak trajal že dobro desetletje, vknjižil pičle tri odstotke glasov.
Udeleženec dveh revolucij
Na vprašanje, zakaj je bilo tako, ni preprostega odgovora. Sam domnevam, da se skriva v razdvojenosti Franceta Bučarja kot bolj ali manj dejavnega udeleženca dveh slovenskih revolucij. Pri drugi bi besedo zaradi njene obremenjenosti sicer raje dal v oklepaj. Nedvomno je bil pomemben sopotnik prve revolucije iz časa druge svetovne vojne. Prav tako je, in v tem je njegova zasluga, kot že rečeno, nesporna, odločilno pomagal pri drugi, ki je prinesla samostojno državo in demokratizacijo. Toda revoluciji imata veliko manj skupnega, kot se rado misli. Med njima ni tolikokrat razglašane kontinuitete, demokratična Slovenija ni zrasla iz porevolucionarne in iz nje zrasti tudi ni mogla, pač pa je lahko nastala le kot prelom z njo. Ne vem, kaj se bo s Slovenijo dogajalo v prihodnje in kakšne ustanovitvene mite ji bodo pripisali vladajoči, toda tudi Bučarjev cikcak bo jasno pričeval o tem preprostem dejstvu. Kajti prva revolucija je bila nasilna in posesivno kolektivistična, druga pa nenasilna in usmerjena v demokratično uveljavitev posameznika.
Bučar se je pod bremenom očitnega neskladja med obema svojima bojema, ki ju je oba bil srčno, po vsem videzu sesedel. In na koncu je prednost v odločilnih trenutkih vselej dal tisti revoluciji, ki se je je udeležil kot mladenič. Zatorej bo skoraj enako močno kot v prešernem trenutku rojstva slovenske države pokojnik ostal v mojem spominu kot domala enako navdušeni udeleženec sramotnega romanja na ljubljanski magistrat. Danes se zdi tisto pomenljivo dejanje za Slovenijo še bolj bistveno, kot je bilo videti pozimi 2011. In prvi predsednik skupščine demokratične Slovenije se je v njem znašel na strani zaviralcev vsake bistvene spremembe na Slovenskem. Ni mi znano, da bi se od svoje udeležbe kdaj distanciral, niti po fiasku projekta Janković ne.
Seveda bom, ne le zaradi starodavne modrosti, da se je potrebno mrtvih spominjati po dobrem, dajal njegovi otroški razigranosti iz leta 1990 vselej prednost. Toda da bi razumeli Slovenijo, kakršna pač je, je nujno imeti v mislih tudi somrak ostarelega očaka slovenskega osamosvojitve, ki je postal skoraj simbol nedokončanosti slovenskega preloma.
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
