Ob medlem odzivu pravosodnih oblasti na novico o 945 oporokah, ki jih slovenska okrajna sodišča niso razglasila sem se spomnil na Edvarda Gregoriča, ki je letos spomladi umrl med operacijo zaradi napačno priključenih cevi za medicinske pline. Namesto kisika je med posegom prejemal smejalni plin.
V obeh primerih gre za škandal, saj so državne ustanove državljanom povzročile škodo, ki je v popolnem nasprotju z namenom njihovega obstoja. V obeh primerih slovenski dominantni medijih skrbijo, da se javnost ne bi preveč vznemirila in da se ne bi terjala objektivna odgovornost koga v bližini vrha oblastne piramide. Primerjajte kako so mediji škandalizirali dejstvo, da nepravnomočno obsojeni Bavčar dobro leto in pol po operaciji igra košarko in kako so obravnavali veliko verjetnost, da so bili v 141 primerih zakoniti dediči oškodovani, ker sodišče ni izvršilo volje oporočiteljev.
Kljub temu, da je večina medijev na podoben način relativizirala oba dogodka, pa menim, da zadeva z založenimi oporokami kaže na to, da ima sodstvo v Sloveniji še manj možnosti za normalizacijo kot zdravstvo.
Po nesrečnem dogodku v Šempetrski bolnišnici je vršilka dolžnosti direktorice ponudila odstop. Uveden je bil notranji nadzor, ki je raziskal primere vseh pacientov, ki so bili zdravljeni v sobi z napačno priključenimi cevmi in tri mesece po nesrečnem dogodku je bila javnost seznanjena s poročilom nadzora. Uvedena je bila tudi kriminalistična preiskava. O rezultatih le te, v javnosti ni ne duha ne sluha. Morda je še prezgodaj, morda pa tudi zato, ker je bil investitor v urgentni blok Ministrstvo za zdravje, izvajalci in podizvajalci pa v režimu državnih zdravstvenih investicij uveljavljene firme.
Da na 44 (!) okrajnih sodiščih niso izvršili vseh oporok, ki so bile pri njih v hrambi, ve pravosodna oblast že več kot leto in pol. To se je razkrilo, ker so se sedaj, ko je zadeva prišla na dan, pohvalili, da so že aprila 2015 ustanovili komisijo, ki je do septembra 2015 (ekspeditivnost pa taka!) izdelala smernice sodiščem kako ravnati v teh skoraj tisoč primerih založenih oporok. Da bi za oškodovance naredili kaj več kot to, da so sodišča oškodovancem »ponudila možnost razgovora s sodnikom, ki se jim je tudi osebno opravičil za nastali položaj ter jim predstavil pravne možnosti« ni bilo mogoče. Res? Zakaj? Morda zato, ker bi, če bi se potrudili aktivno sanirati nastalo škodo, vsa zadeva prišla v javnost ob neprimernem času?
Aprila 2015 je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Janezu Janši in soobtoženim. Slovenska pravosodna oblast je za škandal z oporokami izvedela, ko so v javnosti še potekale razprave o tem ali imajo političnega zapornika ali politika v zaporu. Res neprimeren čas, da se javnost obvesti o sistemski malomarnosti na okrajnih sodiščih.
A tudi sedaj po več kot letu dni ni sledu o volji, da bi se ugotovila odgovornost za založene oporoke ali da bi se kdorkoli čutil objektivno odgovornega. Kot možno odgovorno osebo se je omenjalo kakšno »vpisničarko na nekem okrajnem sodišču« ne pa odgovornih za organizacijo dela na sodiščih.
Možnosti, da bi se kakšna oporoka lahko tudi namenoma založila, ker bi kdo lahko z nezakonito izločitvijo dediča pridobil materialne koristi, ne omenja nihče. Prav tako javnost ni seznanjena katera avtoriteta je izključila to možnost. So bile opravljene ustrezne kriminalistične preiskave, ali so možnost kaznivega dejanja izključile kar iste osebe, ki so več kot leto in pol škandal z oporokami prikrivale javnosti?
V zadevi je pozitivno (in ne prvič) presenetila varuhinja človekovih pravic. »Država je dolžna prevzeti odgovornost za napake, če so jih povzročili njeni uslužbenci in ob tem tudi preveriti razloge, zaradi katerih je prišlo do neustreznega oziroma napačnega ravnanja ter na tej podlagi tudi ustrezno ukrepati,« so iz urada varuhinje že naslednji dan po izbruhu afere navedli v sporočilu javnosti. Da bi se kaj zgodilo v smeri priporočil varuhinje je malo možnosti.
Prvič, zato, ker če več kot leto in pol po seznanitvi z škandalom ni bilo nič narejenega v smeri prevzemanja odgovornosti in odkrivanja razlogov za napačno ravnanje, je malo verjetno, da se bo kaj spremenilo, ko bo zgodba izginila iz naslovnih strani medijev.
In drugič, ker se glavna pravnika v državi predajata cenenemu populizmu. Minister za pravosodje sporoča, da bodo letele glave, če Bavčarjev primer zastara, predsednik Vlade pa ga razume, saj menda vsi Slovenci skupaj z njim menimo, da se nihče z »zastaranjem postopka ne sme izogniti roki pravice«.
Če je v pravnih zadevah mnenje večine Slovencev res pomembno, potem Bavčar z oprostilno sodbo ne more računati. Ko gre za dedovanje in materialne koristi slehernika, pa povprečni Slovenec ni tako zelo občutljiv kot pri tajkunih, zato bodo oškodovanci v škandalu »založene oporoke« bržkone prepuščeni sami sebi in sodiščem na katerih so njihovo pravico enkrat že založili.
