Slovensko sodstvo pod drobnogledom (1. del)

O stanju sodstva v Sloveniji (z njim so mišljena sodišča, ki razsojajo v pravnih sporih) pove veliko anketa, ki jo je leta 2021 naredil Eurobarometer, saj je ta jasno pokazala, da večina slovenskih državljanov ne zaupa sodstvu oziroma ni zadovoljna s stanjem sodstva pri nas. Na podlagi omenjene ankete se je Slovenija na lestvici držav Evropske zveze uvrstila šele na 20. mesto. Da slovensko sodstvo  (v nadaljevanju: sodstvo) ne deluje tako, kot bi moralo, kažejo številna dejstva. A naj grem po vrsti.

Nazorska neuravnoteženost sodstva

Prvi ali osnovni problem sodstva ni iskati v neustrezni zakonodaji, ampak v dejstvu, da po osamosvojitvi Slovenije ni bila izvedena tranzicija ali prehod sodstva v demokratični sistem, kaj šele lustracija, ki bi v temelju in v resnici prenovila sodstvo. Po osamosvojitvi je bil v Sloveniji sicer sprejet lustracijski zakon, to je sodniški zakon, s tako imenovanim Pučnikovim členom, ki določa, da tisti, “ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine”, nimajo pogojev za pridobitev trajnega sodniškega mandata, vendar se ta zakon v praksi – razen v enem primeru – ni izvedel in se ne izvaja. Posledica neizvedene tranzicije je, da imamo v slovenskem sodstvu še vedno nekdanje komuniste oziroma kadre z izrazito levo usmerjenostjo, pa tudi sodnike, ki ne bi smeli imeti ali dobiti trajnega mandata. Eden takšnih je bil tudi nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Če k nazorski dodam(o) še spolno neuravnoteženost sodstva (da v sodniških vrstah izrazito prevladujejo ženske sodnice) – kar je v primerjavi z drugimi evropskimi sodišči precej nenavadno –, je slika popolna. V zadnjih letih se je s prihodom nove generacije sodnikov nazorska sestava sodstva nekoliko popravila, a še vedno ni takšna, ki bi zagotavljala večjo nazorsko uravnoteženost in nesporno uporabo prava v sodstvu.

Anomalije in zlorabe prava v sodstvu

Med mnogimi anomalijami v sodstvu kaže omeniti tudi in predvsem to, da se zakoni, ki so temelj delovanja pravne države, ne izvajajo ali pa se izvajajo enostransko. Ker je temu tako, je možno reči, da v Sloveniji ni enakosti pred zakonom in tudi ne pravne varnosti. Medtem ko sodstvo obravnava in kaznuje “kurje tatove”, ne obravnava oziroma kaznuje pa tistih, ki so to v resnici zaslužijo. Še več: Medtem ko sodstvo ene kaznuje (med njimi so denimo tudi predstavniki desne politične opcije), daje drugim (denimo predstavnikom leve politične opcije) velikodušne odpustke. V zvezi z odpustki je še posebej “zanimiv” primer ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, saj slednji kljub obremenilnim dokazom še v nobeni sodni zadevi ni bil prepoznan za krivega.

Drugi in morda še večji problem slovenskega sodstva je dejstvo, da pretežni del sodstva ne deluje v skladu s pravnimi normami. Številni sodni primeri namreč kažejo, da se sojenja na sodiščih ne zaključijo v razumnem roku, da se sodne zadeve vlečejo leta ter v veliko primerih zastarajo. Ker se to dogaja, so se mnogi državljani Slovenije obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in šele na tem sodišču prišli do pravice. Obstaja podatek, da ESČP vsako leto prejme in obravnava približno 240 pritožb iz Slovenije, od katerih je več kot 90 odstotkov takšnih, ki jih Slovenija izgubi. Zaradi kršitev človekovih pravic ali pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je bila Slovenija s strani ESČP kaznovana z milijonskimi zneski. Ampak očitno je, da to dejstvo sodstva ne gane, kaj šele, da bi se nad njim zamislilo in ga pri svojem delu upoštevalo. Poleg tega je problem tudi to, da so izreki sodb pogosto brez zadostne utemeljitve, včasih celo brez vsakršne utemeljitve, kot tudi to, da isti sodniki sodijo tako v pritožbah kot v sodbah, ki jih višja sodišča pošiljajo v ponovno sojenje, kar je v pravni državi nedopustno. Skregano s pravno in še kakšno logiko je tudi to, da pri (določenih) kazenskih postopkih sodelujejo tožilci, kar je sporno tako z vidika morebitnih osebnih interesov tožilcev v posamezni zadevi kot z vidika pristranskosti tožilcev pri kazenskih postopkih. V urejenih pravnih državah je samoumevno, da tožilci v takih postopkih ne sodelujejo, ampak se iz njih izločijo. Če se ne izločijo (tako kot se to dogaja pri nas), gre za evidentno zlorabo prava.

Obstajajo pa tudi drugi primeri zlorabe prava. Najbolj znan, pa zdaleč ne edini primer, je sojenje v zadevi Patria, ki je bilo že v osnovi farsa in v svojem bistvu poskus izločitve “določenega” politika iz javnega življenja; ali pa primer sojenja Milku Noviču, ki je bil na podlagi dvomljivih obtožb obsojen na 25 let zapora. Sodnik Radonjič, ki je po večkrat ponovljenih sojenjih Noviča končno oprostil krivde, je bil pred oprostilno sodbo deležen hudih pritiskov, po izrečeni sodbi pa tudi žaljivih kritik in obtožb s strani sodniškega ceha. Zlorabe prava se dogajajo tudi v primerih, ko gre za ustavno pravico svobode govora (tudi v smislu kritike oblasti), ali pa v primerih, ko dobijo povsem enake sodne zadeve diametralno nasprotni epilog (ko je denimo na enem sodišču določena sodna zadeva obravnavana in zaključena drugače, kot na drugem sodišču, ali pa, ko je na enem sodišču neka zadeva obravnavana, na drugem pa zavržena). Problematično je tudi to, da določene zadeve (predvsem tiste, v katere so vpleteni politiki desnega pola) obravnavajo vedno isti sodniki oziroma sodnice.

Posebno poglavje so sodne zadeve zaradi tako imenovanega sovražnega govora. Sodni primeri kažejo, da tovrstne zadeve niso problematične le zato, ker v slovenski zakonodaji ni zakonske dikcije, ki bi sovražni govor natančno opredeljevala (kaj je ali kaj ni sovražni govor), kot tudi ne jasne ločnice med svobodo govora in sovražnim govorom (kje je meja med enim in drugim), ampak tudi zato, ker se domnevni sovražni ali žaljivi govor pogosto uporablja in zlorablja za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Med bolj odmevnimi primeri, ki to dokazujejo, je denimo sodni spor, ki sta ga sprožili novinarki RTV Slovenija (Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc) zoper Janeza Janšo zaradi njegovega domnevno žaljivega oziroma seksističnega tvita. Drži, da je bil tvit neprimeren, a drži še bolj to, da je bil ta tvit odgovor na večletna izzivanja, podtikanja in laži s strani omenjenih novinark.

Problematičnost sodstva se je pokazala tudi v zvezi z zdravstveno krizo ali epidemijo novega koronavirusa (covida-19). Vse pritožbe državljanov, ki so bile podane zaradi vladnih ukrepov pri zamejevanju širjena covida-19 in so jih pristojna sodišča obravnavala, so dobile enak epilog – v vseh primerih so sodišča razsodila v prid pritožnikom in ne vladi. V kakšnem primeru morda tudi utemeljeno in upravičeno, v večini primerov pa so sodišča razsodila izrazito pravno-formalistično ali strogo črkobralsko (brez vsebinske obravnave) in v nasprotju z zdravorazumsko presojo (brez upoštevanja okoliščin, ki so narekovala določen vladni ukrep).