Slovensko sodstvo pod drobnogledom (2. del)

Arbitrarno odločanje Ustavnega sodišča

K splošnemu nezaupanju v sodstvo in nezavidljivemu stanju v njem prispeva svoje tudi Ustavno sodišče (v nadaljevanju: US), saj slednje kot najvišji organ sodne oblasti sprejema vedno bolj nenavadne in sporne odločitve. Med izjemno spornimi odločitvami US je bila tudi nedavna odločitev tega sodišča o uzakonitvi istospolnih porok in posledično o posvojitvah otrok v istospolne skupnosti, pri ponovnem odločanju pa tudi njegova odločitev o prepovedi referenduma o tem vprašanju, z utemeljitvijo, češ da o človekovih pravicah referendum ni dopusten. Po sedanji Ustavi to seveda drži, problem pa je v tem, da otrok ali imeti otroka ni človekova pravica, da izhajajoč iz tega nihče (niti raznospolni niti istospolni pari ali pa kdo drug) ni upravičen zase zahtevati neobstoječe pravice in še manj, da bi mu kdo takšno “pravico” lahko priznal oziroma dal, kot je to naredilo US.

Če je v preteklosti US uživalo ugled v javnosti, je ta ugled v sedanjosti precej omajan. Ta ugotovitev velja še zlasti za obdobje zadnjih dveh let, ko je US kot na tekočem traku razsojalo o pobudah za presojo ustavnosti odlokov, ki jih je vlada sprejemala v času zdravstvene krize. Namesto, da bi US upoštevalo izredne okoliščine zaradi zdravstvene krize in tozadevne pobude zavrglo, je te pobude obravnavalo ter v razsodbah  sprejemalo čudne, da ne rečem absurdne odločitve, pa tudi odločitve, ki so v nasprotju z Ustavo. Pri obravnavi omenjenih pobud US namreč ni izhajalo iz prvega odstavka 15. člena Ustave, ki določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Gre za ustavno določbo, ki postavlja človekovo pravico do življenja in zdravja kot temeljno in najvišjo vrednoto (in so ji vse druge človekove pravice podrejene, vključno s pravico do svobode gibanja, zbiranja in zborovanja) oziroma za določbo, ki ne določa nujne zakonske podlage za uresničevanje omenjene človekove pravice v praksi. Ker se ta človekova pravica (do življenja in zdravja) uresničuje neposredno že na podlagi Ustave, to najmanj pomeni – tako ustavni sodnik Klemen Jaklič –, “da ima vsak posameznik, katerega zdravje ali življenje je v neki krizni situaciji resno ogroženo, pravico, da tisti, v katerega moči je takšno grožnjo preprečiti, to tudi stori”, torej prav to, kar je vlada z odloki tudi naredila. Absurdnost omenjenih odločitev je še večja ob pomisli, da je US po dolgotrajni obravnavi pobud (kar je z vidika trajanja postopkov že samo po sebi problematično) v večini primerov ugotovilo neskladnost vladnih odlokov z Ustavo, po drugi strani pa je neustavnim odlokom podaljšalo veljavnost. Takšno ravnanje US je komentiral že omenjeni ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki je med drugim dejal: “Jedro kritike je, da se je večina ustavnih sodnikov odmaknila tako od ustaljenih metod kot uveljavljenih vsebinskih doktrin odločanja Ustavnih sodišč v svobodni demokratični družbi. Celo do te mere, da v zadevah odloča politično rezultatsko, na podlagi praznega nizanja paragrafov, žaljivo za zdrav razum oziroma neskladno z argumentativno logiko in aktivistično na napačnih osnovah, kar US lahko privede celo do točke, ki predstavlja institucionalno zlorabo prava v politične namene.” Arbitrarne ali rezultatske (to je že vnaprej določene) odločitve sedanje sestave US, ki je izrazito levo usmerjena, so rezultat nazorske neuravnoteženosti US in pokazatelj odsotnosti kakovostne ustavno-pravne obravnave. Z odsotnostjo takšne obravnave je ogroženo varovanje in uveljavljanje človekovih pravic ter ustavnih načel v praksi. Krivdo za nazorsko neuravnoteženost US in siceršnje odločitve tega sodišča gre pripisati predvsem preteklemu sklicu parlamenta, ki je večjo nazorsko uravnoteženost in kakovostnejše odločitve US z nepotrditvijo določenih kandidatov za ustavne sodnike (denimo dr. Janeza Kranjca in drugih eminentnih kandidatov) preprečil. 

Neučinkovitost državnega tožilstva

Čeprav državno tožilstvo ni del sodne, ampak je del izvršilne oblasti, še nekaj misli o njem. Precejšnji del krivde za neustrezno in problematično delovanje sodstva nosi namreč tudi državno tožilstvo. Slednje je že večkrat dokazalo, da ni kos svojim nalogam, kot tudi ne dovolj učinkovito pri preganjanju (naj)hujših kaznivih dejanj. Dovolj se je spomniti na nezakonito in s strani pristojne parlamentarne komisije dokazano pranje iranskega denarja prek Nove ljubljanske banke (v primeru Faroh), ki slednjo trditev potrjuje. Poleg tega se – podobno, kot je to primer v sodstvu – tudi na državnem tožilstvu dogaja, da se določene predkazenske zadeve dodeljujejo vedno istim tožilcem oziroma tožilkam in da te zadeve praviloma ali največkrat zastarajo, še preden pride do njihove obravnave na sodiščih. Dokaz neučinkovitega delovanja tožilstva je denimo državna tožilka Blanka Žgajnar, ki nastopa praktično v vseh predkazenskih zadevah zoper ljubljanskega župana in jih, kar je najbolj “zanimivo”, zaradi pomanjkanja dokazov oziroma zastaranja bodisi ne pripelje do obravnave na sodiščih, ali pa tožbe na sodiščih izgubi. Najbolj ravzpit primer, ki ga omenjena tožilka ni pripeljala na sodišče, je primer “farmacevtka”. Ni sicer nikakršnih dokazov, da je nepravočasna vložitev tožbe in posledično zastaranje tega primera povzročena namerno, a to ni povsem izključeno.

Skratka, in če zaključim, vsa navedena dejstva kažejo, da je sodstvo ne le ujetnik ravnanj iz nekih drugih časov, temveč je tudi vedno bolj – kar je posebej zaskrbljujoče – v posmeh vladavini prava in pravni državi. In prav nič ne kaže, da se bo pod sedanjo oblastjo stanje v sodstvu izboljšalo. Prej nasprotno. Predlagano imenovanje Miodraga Đorđevića, znanega po svojih totalitarnih prijemih v sodniških vrstah in v marsičem spornega sodnika, za predsednika Vrhovnega sodišča že kaže v to smer. Po vsej verjetnosti bo preteklo še veliko let, preden se bo podoba sodstva bistveno popravila oziroma spremenila. (R. H.)

 

Prvi del zapisa o slovenskem sodstvu pod drobnogledom, ki govori predvsem o nazorski neuravnoteženosti sodstva ter o anomalijah in zlorabah v sodstvu je na voljo tukaj.

Komentiraj