Vsako leto se odpravim peš preko katere od slovenskih pokrajin. Letos sem se odpravil dvakrat po štiri dni: konec avgusta sem štiri dni hodil čez Kozjak od Maribora do Dravograda, od tega dva dni po slovensko-avstrijski meji. V septembru pa sva s sinom prav tako štiri dni hodila po slovenskem delu Evropske pešpoti E7 in sicer od gradu Borl pri Ptuju, preko Ormoža, Jeruzalema, Ljutomera, Moravskih Toplic, Gornjih Petrovcev, do mejnega prehoda Hodoš. Na takih poteh, ko se peš kakih 12 ur na dan premikaš preko pokrajine, opaziš vse mogoče. In lahko primerjaš pokrajine med seboj, se sprašuješ zakaj je tako kot je videti in v mislih iščeš perspektive za naprej. Nekaj svojih opažanj, sem strnil v tale zapis.
Kozjak vs. Kozjansko, Haloze, Slovenske Gorice
Na poti med Mariborom in Dravogradom je bilo opaziti obilo majhnih urejenih krajev kot so Gaj nad Mariborom (tako je po vojni komunistična oblast neduhovito preimenovala vasico Sveti Križ nad Mariborom), pa še bolj urejen Sveti Duh na Ostrem Vrhu (ki ga očitno ni preimenovala), pa Sveti Lovrenc (Sankt Lorenzen) in Mlake (Laaken) na avstrijski strani, so zgledi urejenih majhnih krajev na podeželju. Na slemenih in pobočjih se srečuje lepo urejene gorske kmetije. Tu ni razpadanja, ni zapuščenih kmetij in tudi revščine ni bilo opaziti. Opaziti je bilo kar nekaj izrazito mladih in podjetnih kmečkih gospodarjev.
Sem se spraševal kako, da na teh višinah (od 700 – 1100 m), kjer ni lahko in tudi ni poceni kmetovati, lahko življenje teče naprej, v Halozah, Kozjanskem (kjer sva s sinom hodila leta 2013), pa tudi v Slovenskih Goricah (Hum, Lačaves, Kog, Jeruzalem), se je pa življenje (skoraj) ustavilo in pokrajina se je precej izpraznila.
Kot trenutno vidim, je za to več razlogov. Nekaj so mi jih pomagali najti komentatorji na blogu, ko sem jih povprašal o razlikah.
Sam menim, da je eden od razlogov – morda niti ne najpomembnejši ali včasih le posledica – zloraba pridelkov vinske trte, ki – če jih je težko prodati – se jih veliko porabi kar doma. Na poti čez Kozjak vinogradov skoraj ni opaziti, razen na začetku nad Mariborom – nekako do Svetega Urbana in na avstrijski strani pod Svetim Duhom. Zanimivo je bilo videti, da se na avstrijski strani vinogradi širijo – veliko je bilo mladih vinogradov. Na naši stani pa je bilo slišati “jamranje”, da se od vina ne da živeti, da se ga ne da prodati, da se ne izplača.
Posesti v pokrajinah ob hrvaški meji so videti precej razdrobljene. Oblasti po vojni so v večjih središčih zgradile industrijske obrate (npr. TAM, Tovarna aluminija, velike farme, …), ki so zvabile kmete – recimo raje najemnike – v tovarne. Mnoge tovarne so sedaj propadle, ljudje so ostali brez dela in se (naslednja generacija) v revne kraje s slabo infrastrukturo nočejo več vrniti.
Zemljo so ljudje verjetno poceni prodali bodočim vikendašem, kar je posesti gotovo še bolj razdrobilo. Res je v teh krajih ogromno vikend hišic, nekakšnih zidanic. Opaziti pa je, da so vikendi bolj slabo grajeni in tudi slabo vzdrževani (še posebej na Humu nad Ormožem), nekateri že propadajo. Občutek sem dobil, kot da so se ljudje “zaleteli” v te kraje, želeli imeti nekakšno romantično zidanico-vikend, “fliko” vinograda in svojo žlahtno kapljico. Ko so se “fotri” postarali in ne zmorejo več ali pa so umrli, vinograd in vikend za otroke sploh nista zanimiva. Sem govoril z nepremičninskim agentom, ki pravi, da se stavbe z vinogradom v teh krajih zelo težko prodajo. Uporabil je nemški izraz “unverkäuflich”.
Od nekaj pridelovalcev grozdja, s katerimi sem govoril, je bilo slišati, da se sedaj stvari vendarle premikajo na bolje. Obe kleti – ormoško in ljutomersko, skupaj s pripadajočimi vinogradi, je namreč kupil podjetnik iz tujine, doma sicer iz teh krajev. Uvedel je nove standarde za kakovost grozdja, ponudil ljudem dolgoročno sodelovanje in bolj redno plačevanje. Pridelava in prodaja vina bo sedaj lažja, prodor na tuja tržišča bo možen. Če le ne bo kakšne slovenske nevoščljivosti …
(Ne)perspektivnost meja
Hrvaška meja je, v primerjavi z avstrijsko in italijansko, precej neperspektivna, ker je na hrvaški strani standard še nižji in mnogi delajo pri nas, naši ljudje pa delajo v Avstriji. Na Goričkem (za Ljubljančane: to je hribovita pokrajina v Prekmurju) sem slišal, da se mnogi po dva ali trije v enem avtomobilu dnevno vozijo vse tja do Gradca, kar znese 125 km v eno smer. Tam opravljajo večinoma slabo plačana dela.
Od velikega kmeta v Prekmurju – mož je prav ustavil traktor, da bi se z nama lahko pomenil – sem slišal, da ob vsej nezaposlenosti v Prekmurju ne more dobiti domačinov, ki bi mu želeli delati na kmetiji. Povedal je, da je podedoval majhno 5 ha veliko kmetijo. Očitno sposoben mož je počasi od ljudi odkupil še 95 ha, tako da sedaj obdeluje 100 ha. Ljudje so denar – pravi – znosili v trgovino, sedaj pa jamrajo in so mu nevoščljivi. Tako ne more dobiti domačega človeka, ki bi delal pri njem. Pravijo: “Ne bomo vlivali vode v Muro.” Tako, da zaposluje ljudi iz Bosne.
Različnost “teženja” oblasti
Še tole: pohajanje ob slovensko-avstrijski meji na Kozjaku – malo po naši, malo po avstrijski strani, mi je dalo tudi nekakšno primerjavo odnosa oblasti do podeželja. Lahko rečem, da kmetije “na oni strani” lepše uspevajo, da se več investira, še posebej je veliko več turizma.
Po besedah sogovornikov, naše oblasti stalno “težijo” z nekakšnimi inšpekcijami, recimo glede hrane, tako, da si na naši strani niti ne upajo registrirati priprave tople hrane, pač pa samo režejo narezke. Na oni strani pa s tem ni nobenih težav. Sam sem, ker sem želel podpirati slovenske kmete, imel kar težave dobiti toplo hrano na naši strani. Enkrat sem celo “nafehtal” gospodinjo, da sem se pridružil njihovemu družinskemu kosilu. Pravijo, da avstrijske oblasti pustijo kmete na miru. Ali je res tako smrtno nevarno za popotnika, če bi mi kakšna kmečka gospodinja skuhala kaj toplega, če bi ocvrla kakšen dunajski zrezek ali je to pač še vedno le socialistični refleks zatiranja kmeta?
Foto: Aleš Čerin
