Minimalna plača se populistom splača

Minimum_wages,_July_2016_PPS_per_month_YB16
Slika 1: Minimalna plača prilagojena glede na kupno moč

V zadnjem času  so sindikati in politiki Združene levice začeli licitirati povišanje minimalne plače. Želijo se politično okoristiti s predlogom ministrice za delo, ki je ekonomsko socialnemu svetu predlagala, da naj se minimalna plača dvigne za 1,8%, kar bi pomenilo, da bi prejemnik minimalne plače dobil 614 namesto 603,34 evrov neto na mesec.

Nevpletenemu opazovalcu se zdi povečanje malenkostno, še bolj malenkostno pa se zdi nasprotovanje predlogu ministrice, ki ga javno izražajo minister za gospodarstvo in predstavniki delodajalcev. Zakaj tak vik in krik zaradi 15 evrov na zaposlenega na mesec (dobrih 9 evrov neto povečanja znaša 15 evrov bruto stroška delodajalca) in to le pri kakšnih 30.000 zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo.

Nasprotnike povečanja minimalne plače smeši na svojem blogu tudi ekonomist Jože P. Damjan. Verodostojno predstavlja novejše ekonomske študije narejene v razvitih gospodarstvih (v glavnem v ZDA, kjer je minimalna plača eno najobčutljivejših ideoloških vprašanj), ki dokazujejo, da zmerno povečanje minimalne plače ne pomeni višje brezposelnosti. Damjan tudi argumentira, da ker slovensko gospodarstvo povečuje produktivnost, morajo višji produktivnosti slediti tudi višje plače. Zakaj bi bil ravno dvig minimalne plače najbolj koristen ukrep za povečanje skupne blaginje oziroma najbolj učinkovit socialni korektiv pa ne pojasni. Višje plače načelno bolj motivirajo zaposlene, a popravek minimalne plače je bolj kot motivacijski signal socialna kategorija. In prav na ta socialni moment se sklicujejo vsi zagovorniki-licitatorji povečanja minimalne plače. Njihov demagoški argument je jasen: ljudje, ki prejemajo minimalno plačo težko živijo, kdor zagovarja njeno povečanje jim želi dobro, kdor pa povečanju nasprotuje je hudoben in nizkoten.

A zadeve niso tako enostavne. Določitev minimalne plače je administrativen ukrep, ki se ne ozira na okoliščine v katerih sta v danem trenutku delodajalec in delojemalec. To je eden od glavnih razlogov, da številne socialno zelo urejene države sploh nimajo določene minimalne plače. V EU na primer Avstrija, Ciper, Danska, Finska, Švedska in Italija nimajo zakonsko določene minimalne plače. Značilno za te države je, da se sindikati namesto z visoko politiko dejansko ukvarjajo s skrbjo za blagostanje svojih članov.

Če prilagodimo višino minimalne plače glede na kupno moč v posamezni državi znašajo na primer minimalne plače na Češkem, Slovaškem in na Hrvaškem manj kot 70% minimalne plače v Sloveniji, med tem ko so minimalne plače v precej bogatejših Nemčiji, Franciji in Nizozemski zgolj cca 40% nad slovensko. (Slika 1)

Razvite države, ki imajo uzakonjeno minimalno plačo imajo le to določeno v višini med 30% in 50% sredinske plače. Rekorderka v EU je (kot vidimo na sliki 2.) Slovenija, kjer je minimalna plača večja od 50% sredinske plače. (Sredinska plače je tista plače, ki razmejuje polovico delavcev z višjimi plačami od polovice delavcev z nižjimi).

Minimum_wages_as_a_proportion_of_the_mean_value_of_average_gross_monthly_earnings,_YB16
Slika 2: Minimalna plača kot delež sredinske plače

Slovenija je tudi evropski rekorder po deležu zaposlenih, ki prejemajo plačo, ki je manjša od 105% minimalne plače (slika 3). Podatek je iz leta 2014 a menim, da še vedno drži. To pomeni, da dvigovanje slovenske minimalne plače v preteklosti ni kaj dosti vplivalo na dvig drugih nizkih plač in da je precej verjetno, da bo tudi sedanje dvigovanje še dodatno povečalo to skupino slabo plačanih delavcev. Dvig minimalne plače v Sloveniji zgolj razkrinka vse večjo proletarizacijo zaposlenih, ki je posledica prenizke gospodarske rasti.

Proportion_of_employees_earning_less_than_105_%_of_the_monthly_minimum_wage
Slika 3: Delež zaposlenih, ki prejemajo manj kot 105% minimalne plače

V luči teh podatkov nasprotovanje dvigu minimalne plače ni tako nesmiselno. Še posebej ne zato, ker ni jasno kje se bo to demagoško licitiranje ustavilo. Niti zagovorniki niti nasprotniki povečanja minimalne plače ne morejo predvideti vseh posledic ukrepa znatnega povečanja minimalne plače, a glede na to, da je v primerjavi z drugimi državami slovenska minimalna plača že tako visoka, je večje breme dokazovanja koristnosti ali neškodljivosti povišanja v konkretnem slovenskem primeru na zagovornikih povišanja.

Navajanje števila oseb, ki živijo pod pragom revščine in govorjenje o tem kako se z minimalno plačo težko živi, v tej debati ni razumen argument. Je zgolj demagogija in politično dobičkarstvo na plečih revežev. Državno, administrativno poseganje v plače je slaba socialna politika. Ker v Sloveniji dvig minimalne plače avtomatično poveča stroške javnega sektorja bo zato v proračunu verjetno manj denarja za druge bolj učinkovite ukrepe v boju proti revščini. (Dokazno breme, da morda ne bo tako je na strani predlagateljev dviga minimalne plače). Ukrepi, ki bi slabo plačanim zaposlenim hitro bolj pomagali kot sam dvig minimalne plače so: znižanje DDV na predkrizno raven, povečanje konkurence tam kjer monopolisti in karteli skubijo potrošnike (lekarne, komunala) ali še dodatno povečanje splošne dohodninske olajšave. Je pa res da ti ukrepi zahtevajo še dodatno racionalizacijo javnih izdatkov in niso dobra iztočnica za  populistično nastopaštvo.

Dolgoročno višje plače, minimalne in tiste nad minimalnimi, zagotavlja le večje število delovnih mest v dejavnostih z višjo dodano vrednostjo. Ta delovna mesta lahko ustvarjajo le podjetniki, lastniki kapitala oziroma že obstoječe gospodarske družbe. Plačni demagogi jim jemljejo voljo za poslovanje v Sloveniji.