Slovenija ni samo razdeljena, ampak tragično razklana na dve polovici. Na eni strani vse globljega prepada so privrženci domoljubja in demokracije, na drugi pa napredni jugonostalgiki, kulturni marksisti, ekološki nasilneži in rentniki. Prvim je vodilna misel ustvarjanje materialnih in duhovnih dobrin, drugim razdeljevanje (ne)ustvarjenega; prvi naj bi bili fašistoidni, drugi svobodni. Dvojice nasprotujočih si pojmov bi lahko naštevali v nedogled in dokazovali usodno globok prepad.
Pokrajine, ki jih ni
Od usodne razklanosti slovenske družbe preidimo k poskusom upravne in geografske delitve naše majhne države. Politiki si že desetletja prizadevajo razdeliti Slovenijo na pokrajine z vedno priročnim izgovorom, da so še neobstoječe pokrajine zapisane v Ustavi RS in je zato njihovo ustanavljanje nujno. Kaj vse je še v ustavi, pa je to le mrtva črka na papirju: pravica do pitne vode, pravica do dela, pravica do brezplačnega obveznega šolanja itd.!
Čeprav se je z enostranskim uveljavljanjem arbitražnega sporazuma ozemlje RS zmanjšalo za dva kvadratna kilometra, je z vsakim na novo narisanim zemljevidom več pokrajin; v zadnjem predlogu Državnega sveta jih je kar petnajst. Petnajst pokrajin za dobrih 20.000 kvadratnih metrov površine in dobra dva milijona prebivalcev. Predlog je podprlo 28 svetnikov in menda nihče ni bil proti. Kje se je izgubilo nadaljnjih 12 svetnikov, kajti Državni svet šteje 40 svetnikov?
Koliko novih politik(ant)ov, koliko novih birokratov, koliko upravnih prostorov in fikusov! Kader nikakor ne bo problem, ker razne družboslovne izobraževalne ustanove delujejo s polno paro, težave pa bodo z denarjem in prostori. Obstajajo resni dvomi, da bi bili birokrati, ki udobno sedijo v državni upravi v Ljubljani, pripravljeni oditi službovat v podeželska mesta, tja do Murske Sobote. Če ne verjamete tem pomislekom, poglejte primer selitve sedeža Nacionalnega laboratorija za zdravila, okolje in hrano iz Maribora v Ljubljano. Svetniki in Butalci, menda okrepljeni z mednarodnimi strokovnjaki – ne se hecat’, ne nas farbat’!
Niso problem pokrajine, ampak politikantski sindikati
Ne zaradi predlaganih pokrajin, ampak zaradi jalovih vetov na zakone so vse glasnejši tisti politiki, ki trdijo, da je Državni svet nesmiseln in bi ga kazalo ukiniti. Pred tako usodnim korakom, ukinitvijo, bi ga bilo treba reformirati. Najprej zdravljenje, šele nato evtanazija. Največjo motnjo kakovostnemu in nepolitikantskemu delovanju Državnega sveta predstavljajo predstavniki delojemalcev. To so politično opredeljeni predsedniki reprezentativnih sindikatov, zvesti vojaki trde levice, ki število svojih članov skrivajo kot kača noge v strahu za svojo reprezentativnost. Rešitev: zmanjšati moč sindikatov (število sindikalnih svetnikov), kajti Državni svet ni Ekonomsko socialni svet, v katerem isti rdeči baroni in baronesa vedrijo v času rdečih in oblačijo v času desnih vlad.
Spremeniti bi bilo treba tudi pravila glasovanja v Državnem zboru. Pri ponovljenem glasovanju o zakonih, na katere da Državni svet veto, naj bi za zakon glasovali dve tretjini navzočih poslancev (tako imenovana relativna kvalificirana večina). Z zadnjimi volitvami se nam je zgodilo, da imamo neformalni večinski volilni sistem in poslanci se nesramno poigravajo z voljo svetnikov.
Rimokatoliške škofije, ki jih je preveč
Snovalci slovenskih pokrajin, poglejte in proučite napako, ki jo je napravila Katoliška cerkev v Sloveniji z drobljenjem sorazmerno majhnih ljubljanske in mariborske nadškofije. Ustanovljene so bile tri nove škofije, od katerih sta celjska in murskosoboška v velikih težavah in ju poskuša reševati papež Frančišek osebno. Njegova enkratna denarna pomoč, katere višina je skrivnost, ne more biti trajna rešitev.
Tudi obtoževanje ljubljanske nadškofije, kako sebična da je, ni prava pot iz težav. Smernice II. Vatikanskega koncila gor ali dol, z novimi majhnimi škofijami, ki jih je ta predlagal, se je spremenila oblika dela, vsebina pa žal ne. S pastoralnim in gospodarskim delom preobremenjeni župniki dodatno opravljajo še delo v ordinariatih, kot navajata škofa dr. Maksimilijan Matjaž in dr. Peter Štumf. Število duhovnikov in vernikov strmo pada in nekaj je hudo narobe, če imamo v slovenskih metropolijah več škofov kot kaplanov. In ne nazadnje, zelo neprimerno je, da metropolit Stanislav Zore svoje videnje zgod in nezgod v Cerkvi razlaga v Družinini rubriki Pisma bralcev. To ni ponižnost, ampak šibkost.
Če škofje, zlasti dr. Jurij Bizjak v koprski škofiji, zaradi pomanjkanja duhovnikov in vse manj vernikov združujejo župnije, bo prej ali slej dozorel čas, da število škofij in meje med njimi potegnemo tako, kot so bile pred letom 2006. Celje, Novo mesto in Murska Sobota naj ohranijo nekaj avtonomije in preimenovanje stolnic v konkatedrale. Koliko časa bi o tej rešitvi mleli slovenski in nato še vatikanski mlini, je seveda težko, pa vendarle rešljivo vprašanje.
Za konec predrznega razmišljanja
V usodnih časih, ko se je Slovenija klala in razklala, je Kajuh zapel: Samo milijon nas je. Danes nas je dva milijona razklanih v slovenski državi in milijon v Katoliški cerkvi. Nekoč je veljalo: »Kjer so trije Slovenci je že pevski zbor,« danes pa je dovolj, da sta le dva, pa je že špetir. Kako daleč smo od Kristusovega zagotovila: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Edina smer rešitve: več sloge v državni in cerkveni politiki, tri pokrajine (Kranjska, Primorska, Štajerska) in tri škofije (Koper, Ljubljana, Maribor). Mar je to preveč enostavno in zato neizvedljivo?
