Sindikalni voditelji sindikatu spremenili namen: namesto boja za delavske pravice, spoštovanja na delovnem mestu in vrednotenja dela so, kot počnejo že leto dni, na prvo mesto postavili ulično širjenje sovraštva in rušenje državne ureditve. S tem poglabljajo narodov razkol.
»Franci pozdravljen! Hvala ker si se prijavil za izlet. Prosim, če mi sporočiš tvoj e-naslov, da ti napišem kdaj in kje se dobimo.«
To kratko sporočilo je bilo v sredo, 26. maja, poslano na moj telefon. Klicna številka je bila iz vzhodnega dela Slovenije. Ko sem vrnil klic in se predstavil s priimkom, se je, po moji presoji, oglasil moškega srednjih let, in glej ga vraga, še preden sem utegnil vprašati, kaj pomeni to vabilo, je glas na oni strani že dejal: »Oprostite, bila je pomota!«
Sindikalni organizator se je bil pripravljen pogovarjati, kaj pa so povedali na TV?
»Ne ne,« sem se hitro odzval in hotel izvedeti, kdo razpolaga s številko mojega mobilnika, in nadaljeval: »Tako prijazno ste me povabili na izlet, pa me vendar zanima, ali je to petkov protivladni protest v Ljubljani ali kaj drugega?«
Moški na moje veliko presenečenje ni prekinil pogovora, pač pa v zadregi, a prijazno potrdil, da je moje ugibanje pravilno. Vljudno sva z nekaj političnimi besedami z moje strani nadaljevala pogovor, med katerim mi je povedal marsikaj, tudi to, da je on le (sindikalni) organizator in je po pogovoru dejal, da se protestov ne namerava udeležiti. Zaradi morebitnega šikaniranja kolegov ga ne mislim izdati. Ta resnični pripetljaj sem povzel zato, da bi bralci dojeli, kako spontani in brez organizatorjev, a medijsko razvpiti, so bili protivladni protesti.
Še bolj nazorno o nevednosti, zakaj je množica protestirala proti aktualni vladi in zahtevala volitve, pa je na novinarsko vprašanje odgovorila mlada simpatična udeleženka. Njen odgovor povzemam po poročilih na nacionalni TV:
»Ker ima vsaka stvar svoje meje, ker je trenutna oblast sprejela že vrsto ‘enih stvari’, ko so skupaj enostavno preveč, da bi jih sama razrešila, in rabimo oblast, ki bo zato poskrbela.«
Naj povzamem še eno cvetko, ki jo je v isto kamero povedala gospa srednjih let, od katere bi, če se že udeleži neprijavljenih (nezakonitih) protivladnih protestov, pričakoval nekoliko več znanja in modrosti, pa je dejala:
»Zato ker se še nikoli v življenju nisem počutila tako kot zdaj, neuslišana, nobenemu ni mar za nas, kot da te ni.«
Protesti niso bili organizirani, kot določa zakon, a so jih osrednji mediji podprli
Nikakor ni mogoče zameriti številnim udeležencem, ki so prišli na neprijavljen nezakoniti izlet, če povzamem vabilo, ki sem ga osebno prejel. Saj velika večina udeležencev, razen slogana: »Zahtevamo volitve,« in nasprotovanja aktualni vladi (beri: Janezu Janši), niso vedeli, zakaj so bili tam, kot tudi ne, da so neprijavljeni protesti brez uradnega organizatorja kaznivo dejanje oziroma da organizatorji, ki so in niso, kršijo zakon o množičnem zbiranju.
Kot strahopetci se skrivajo; za varovanje in morebitne posledice, Bog ne daj človeške žrtve, naj pa poskrbijo policija, notranji minister in predsednik vlade.
Zanimivo je tudi sprenevedanje protivladnih medijev, ki so teden dni pred tem oznanjali organizatorje: od sindikalnih vodstev do društev upokojencev, liderjev opozicijskih strank, vodstev raznih civilnih združenj itd., da so njihovi poročevalci neposredno iz protestnega shoda še naprej vneto poročali o množičnem spontanem zbiranju ljudi iz vseh krajev Slovenije s pozivom na volitve. Seveda so bile to parole in glasovi sindikalnih gromovnikov, ki drugega niso sposobni.
Shod uradno ni bil organiziran, ampak spontan, govorniki pa opozicijski voditelji
Kakšna laž! Shod je bil organiziran, in to od opozicijskih politikov do sindikalnih voditeljev. Stroške varovanja in vse spremljajoče organizacijske dejavnosti pa so prevalili na državno policijo, da jo bodo, če se karkoli zgodi, po že videnem in slišanem, lahko krivili in jo popljuvali. Organizatorji pa si pri tem pilatovsko umijejo roke.
Meni kot Slovencu in državljanu suverene države Slovenije, za katero smo se nekateri zavzemali, je težko je razumeti, da je res, da so se nezakonitih neprijavljenih protestov udeležili (se jih udeležujejo) nekateri izobraženci, kulturniki, profesorji, akademiki, ki hote ali ne podpirajo sindikalne voditelje, ki so med najbolje plačanimi funkcionarji v državi.
Kot da se ne zavedajo, da bi morali biti oni: kulturniki, izobraženci in akademiki vzor naroda, tudi ko gre za zamenjavo državnega vodstva, ne pa poulični gromovniki, pa so namesto za širitev omike in spoštovanja tudi do demokratično izvoljenih predstavnikov državnih inštituciji raje odločili, da postanejo vazali (po dr. Danilu Turku) političnih kolaborantov v parlamentu, ki ne spoštujejo demokratičnih pravil, ampak se po lastnem odstopu z oblasti zavzemajo za rušenje državnih in narodnih vrednot, za katere smo se je leta 1990 odločili in jih zapisali tudi v Ustavo RS.
Žal danes opozicijske stranke s protesti izrabljajo podporo intelektualcev in politično neukega ljudstva, tako kot so januarja letos zapisali v Manifest. Kjer jasno piše, da ko prevzamejo oblast (glej 1.7 iz Manifesta), so med drugimi tudi izobraženci nasprotniki na poti v socializem 21. stoletja. Tako je zapisala Levica v Manifest.
Sindikalni voditelji skrbijo za interese leve politike, pozabljajo pa na interese članstva
Zanimivo je, kako so, po mojem osebnem prepričanju, sedanji sindikalni voditelji sindikatu spremenili namen: namesto boja za delavske pravice, spoštovanja na delovnem mestu in vrednotenja dela so, kot počnejo že leto dni, na prvo mesto postavili ulično širjenje sovraštva in rušenje državne ureditve. S tem poglabljajo narodov razkol.
Tako početje po mojem prepričanju krni ugled predsednika SVIZ, ki se je namesto prej naštetega odločil za sodelovanje v igricah politikov, ki jim je covid-19 uničil kompas. Predsednik SVIZ na račun sindikalne članarine prejema nekajkrat višjo plačo od učiteljev in profesorjev na osnovnih in srednjih šolah. Zdaj pa se z nasmehom na obrazu sprehaja po ulicah in širi sovražno propagando, čeprav bi moral kot prvi v sindikatu, ki je zame najpomembnejši, v narodu utrjevati spoštovanje do izobrazbe in državnih voditeljev, ki so po demokratični poti zasedli njihova mesta, če želimo jutri imeti izobražene politike in kulturne državljane, ki se šele vzgajajo.
A žal je v Sloveniji vse obrnjeno na glavo. Ko je predsednik Državnega zbora, ki je po politični lestvici drugi človek v državi, s še tremi poslanci izstopil iz vladne koalicije samo zato, da bi rušil vlado oziroma destabiliziral državno ureditev, ki jo pred tem podpiral, je pot do k destabilizaciji in rušenju državnih inštitucij lahko zelo kratka.
Demokracija je spoštovanje mene in tebe, zato moramo za njene in naše skupne vrednote skrbeti vsi, in to vsak dan znova in znova.
