Veš, faran, svoj dolg? O botrih in o vlogi vernikov v slovenski Cerkvi

Včeraj Beltinci, danes Turnišče, jutri vi! O prihodnosti Cerkve se ne sprašujemo od zadnje sinode o sinodalnosti ali pa zadnje desetletje od pastoralnega načrta, sprašujemo se že tam nekje od Petra in Pavla naprej. Kot da je v naših rokah, kot da bomo mi krmarili Božjo ladjo. Vseeno se časi menjajo, križ pa ostane, kot je geslo tihih kartuzijanov. Če nas za prihodnost Cerkve ni treba skrbeti in ni v naših rokah, pa je v naših rokah nekoliko bolj družba, ki živi z ali ob tej Cerkvi.

Različni časi bi potrebovali različne pristope Cerkve do različnih družbenih vprašanj. Cerkev bo obsojana, če v določenem trenutku zgodovine nečesa ne bo naredila, bo naredila premalo ali narobe, hkrati pa se lahko nadeja nekaj hvaležnosti ali zgodovinske slave, ko se bo v ključnih časih za družbo ali narod postavila na pravo mesto. Primorski duhovniki so za širšo slovensko družbo sinonim slednjega. Nadškof Vovk žal še ne. Kaj pa danes, ko se nam časi ne zdijo tako prelomni? V začetku epidemije koronavirusne bolezni je bila katoliška Cerkev prva od vseh institucij, ki je zaprla svoja vrata. Tudi kasneje je držala stroga navodila in pravila. Cerkev je zadnja, ki opozarja na pomen družine v njeni tradicionalni sestavi in vlogi. Morda bo kmalu zadnja, ki bo opozarjala na identiteto človeka (spolno, narodnostno …) kot njegov ključni in neodtujljiv sestavni del.

Ampak trenutno se ukvarjamo z Beltinci. Sliši se kot šala, ko kaplan, župnik in škof stopijo v bar. Natakar bi rad bil boter in obljubi, da bo birmancu kupil motor, kar ni všeč kaplanu. S partnerko in tremi nekrščenimi otroki živi neporočeno skupaj že 10 let, kar ni všeč župniku. Njegov birmanec nima nikogar bolj primernega za mesto birmanskega botra, kar ni všeč škofu. Slednji se nato odloči, da je bolje, da birmanec botra sploh nima. In zgodijo se Beltinci. Prve se na objavo oglasijo faranke, ki so tik pred tem delile objavo angelskih kart in tarota. Sledijo zaskrbljeni prebivalci, ki niti niso več praktični katoličani, ampak so bili pri birmi nekaj desetletij nazaj in želijo, da imajo tudi danes otroci botre kot nekoč. Mnenje v katoliške medije napiše tudi kakšen pastoralno bolj čuteč duhovnik, ki je v svoji župniji k birmi sprejemal tudi tiste birmance, ki drugje niso izpolnjevali zahtev, in tiste botre, ki ne izpolnjujejo niti zahtev Katekizma katoliške Cerkve.

Problem je v razvrednotenju funkcije botra. In problem ne razdvaja – vsi ga vidimo. Otrok na priporočilo staršev in drugih otrok izbere botra, ki mu bo ob koncu 9-letne muke podaril čim boljšo nagrado. Po tem mu ni treba več trenirati. Ali pa izbere najljubšega strica, čeprav ta oseben vere sploh nima, urejenega krščanskega življenja pa tudi ne. In ko mu župnik predlaga, da najde boljšega, je pred težavo, ker kvalitetnih botrov ni na spregled. Ampak kdo je kriv za to? Katekizem, ki daje pogoje? Duhovnik, ki se drži zapisanega v katekizmu? Oprostite, ne prvi, ne drugi. Krivi smo farani sami. Toliko let smo zbijali funkcijo botra, da je prišla na nivo obredne maškarade (upam trditi, da v večini primerov, gotovo ne v vseh).

Škof je na udaru. Grdi grdi škof nam je vzel botre. Ne, zapravili smo si jih. Škof je samo poskrbel, da se pohujšanje konča. In če bi sam bil škof, bi dovolil botre pod pogojem, da birmanec in boter napišeta motivacijsko pismo. Konce koncev je botrstvo služba. O osnovnih pogojih iz katekizma se sploh ne bi pogajal. Pa naj imajo botra samo dva ali trije birmanci od tridesetih. In skupne duhovne vaje, da se vzpostavita vez in zaupanje. Če je boter res tako pomemben, kot pravijo spletni komentatorji, potem se zadeve lotimo z dolžnim spoštovanjem.

Žal v istem času v isti škofiji iz Turnišča odhajajo minoriti. Po osmih letih namesto po dvajsetih. In spet je kriv škof. Škof je kriv, da ne prepreči velike duhovne škode. Razumem, da je dr. Peter Štumpf lahka tarča za vse vrste jezo, me pa čudi, ko 2440 podpisanih faranov od njega zahteva, da patrom ne pusti oditi. Naj jih s palico straži pri vratih, da ne bodo odšli? Njihov red, ki so mu obljubili pokorščino, si organizacijsko ne more več privoščiti, da bi duhovno oskrboval župnijo. Odhajajo, ker jih je v redu premalo. To je težko tudi za škofa, ki mora od ne vem kje vzeti novega duhovnika za to župnijo. Farani omenjajo množico aktivnosti, od obiskovanja bolnikov, mladinskih skupin, zborov, akcij in še česa, za kar naj bi bili zaslužni minoriti. In nedvomno so. Omenjajo tudi sinodo. Ampak mimogrede – sinoda pričakuje več dejavnosti vernikov. Če se jih je za podpis zbralo 2440, potem ne dvomim, da se ne bodo v tej množici našli vsaj trije, ki bi lahko vodili zbore, pa dva za mladinsko skupino, in skupina desetih, ki imajo čas in bodo lahko obiskovali bolnike.

Problem je, če se številka 2440 ne sklada z zadnjim štetjem nedeljnikov, ki je bilo eno preteklih postnih nedelj. Vodstvo Cerkve je pogosto krivo za marsikatero zgrešeno zadevo, ne pa za vse. Za stvari v Cerkvi smo odgovorni tudi vsi verniki, ki smo telo Cerkve. Za razvrednotenje botrstva, za prelaganje vsega na župnika, za pomanjkanje duhovnih poklicev smo odgovorni farani (Ste tudi vi kdaj uporabili frazo »Ta bo šel pa za župnika« posmehljivo ali celo žaljivo, ste svojim otrokom dali vedeti, da to ni opcija za njih?). V času kislih kumaric, kot poletje brez novic imenujejo novinarji, je v mnogih župnijah najbolj eksplozivna vest o premestitvah duhovnikov. Vrstijo se pisma, pobude, vse, le da bi naš dobri in delovni župnik ostal. Želite prevod? Hočemo našega župnika, ki sprejme vsakogar za botra, da ni zamer. Ki spusti k birmi enako tiste, ki izpolnjujejo vse pogoje in so še dejavni, kot tiste, ki ne izpolnijo skoraj nobenega pogoja in jih že dolgo ni bilo na spregled. Ki z ambona ne bo opozarjal na vrednote krščanskega življenja, da se bomo počutili slabo, če se jih ne držimo. Ki nam ne bo pripravljen dati težke besede, ko bi jo res rabili. Ki bo vodil vse skupine, obiskoval bolnike, se razdajal čez in čez, da bomo mi samo prišli v toplo župnišče, se imeli fino in odšli. Hočemo župnika, ki bo vodil župnijo tako, da bo vse teklo brez naše odgovornosti, ne da bi kdo od nas kdaj prevzel kakšno skupino in jo vodil z vsem, kar pride zraven. Hočemo župnika, ampak ne izmed mojih sinov.

Včeraj Beltinci, danes Turnišče, jutri vaša župnija. Brez botrov, brez župnika. Ali bo to pomenilo tudi brez duhovnega življenja, brez skupin in brez aktivnosti, pa bo odvisno od laikov. Če bomo laiki poprijeli prej, bo lažje. Če bomo čakali, da to naše društvo umre, kot so umrla druga društva, ga ne bomo zlepa zbudili nazaj. Zato iščimo in bodimo dobri botri, dajmo se na razpolago drugim faranom in župniku, sprejmimo odgovornosti, molimo za duhovne poklice in spodbujajmo tiste, ki se za to odločijo. Da bomo čez x let še praznovali veliko noč s procesijo in mašo, ne samo s pirhi in neblagoslovljeno šunko.