Vsako leto sredi poletja spremljamo premestitve slovenskih duhovnikov. V marsikateri župniji so žalostni, če odhaja dober duhovnik, pa naj bo župnik ali kaplan, marsikje pa tudi veseli, če so imeli župnika, ki ni znal delati z ljudmi. Tudi taki obstajajo, ja. Včasih v fari naredijo cel cirkus in o tem pišejo Slovenske novice, ki jim nekateri pravijo kar Slovenski opravljivec. Dejstvo pa je, da vsak duhovnik ob posvečenju obljubi pokorščino svojemu škofu.
Včasih je tudi duhovniku težko, ko odhaja, ampak škofu je obljubil pokorščino. Vsekakor bi želeli vedeti več o tem, kako določijo ali se dogovorijo, kdo naj zapusti župnijo oz. se ji odpove in kam naj gre. Prepričana sem, da morajo tisti, ki na koncu odločijo o tem, temeljito pretehtati svojo odločitev.
Vsaka škofija ima skupino, ki spremlja, kje bi bile potrebne spremembe in jih potem izvede. Kako poteka to premeščanje? Si škof zamisli, kako in kaj, ali samo potrdi delo širše skupine ljudi? Nekaj vprašanj v zvezi s tem smo postavili ljubljanskemu pomožnemu škofu mons. dr. Francu Šuštarju. V pogovoru se je pokazal kot prijeten in odkrit človek ter predan duhovnik. Najprej sva govorila o njegovi duhovniški poti, precej pa tudi o vzgoji novih duhovnikov, saj je bil kar dolgo ravnatelj oz. rektor Bogoslovnega semenišča.
V sorodstvu so že pred njim duhovni poklici, za njim pa tudi
Začniva kar na začetku dolge priprave na duhovništvo. Verjamem, da ste že kot otrok in potem mladostnik, torej tudi kot dijak malega semenišča, opazovali duhovnike, morebiti tudi s kom prijateljevali in tudi že opazili stisko ob teh postopkih. Imate zvezi s tem kaj posebnega v spominu? Imate v sorodstvu posvečene osebe?
V sorodstvu sem imel kar nekaj duhovnih poklicev. Najprej sem poznal očetovega bratranca, ki je bil duhovnik; po mamini strani pa so bile tri njene tete šolske sestre, od katerih je ena živela in delala na Brezjah, skrbela je za kuhinjo pri frančiškanih. Moj stric Peter Slevec je tudi duhovnik. Bil je živahen in prijeten fant doma na kmetiji in po letih sva si bila blizu. Najprej je šel v Malo semenišče v Vipavo, nato v bogoslovje in postal duhovnik. Njegova pot je bila zame pomembna.
V domači župniji so bili župniki zelo dolgo, tako da nisem doživljal menjav. Te so bile v sosednji župniji Mengeš, saj so tam kaplani prihajali in odhajali; tam so imeli tudi veliko novomašnikov. Ko smo otroci lahko šli kam s kolesi, smo šli na novo mašo.
Že kot malček je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril: »Jaz bom pa gospod«
V župniji sem vsa leta ministriral. Nekoč je župnik ministrante peljal v Vipavo v malo semenišče na duhovne vaje. Bili smo navdušeni in po duhovnih vajah jih je precej govorilo, da bodo odšli v semenišče in postali duhovniki; na koncu sem se odločil le jaz.
Misel na duhovniški poklic me je spremljala že zelo zgodaj. Že kot majhen otrok, star sem bil tri ali štiri leta, sem na vprašanje patra frančiškana v Kamniku, kaj bom, ko bom velik, odgovoril: »Jaz bom pa gospod.« Ta misel me je spremljala skozi otroštvo. Mislil sem, da če bom ministrant in pred oltarjem, bo hitrejša moja pot do duhovništva. Nekoč smo ministranti naredili nekaj narobe. Nisem se bal posledic, če ne bom mogel ministrirati, skrbelo me je le, ali bom lahko postal duhovnik.
V pokorščini škofu je Franc Šuštar šel študirat v Rim
Vaša pot do duhovništva je bila nekoliko drugačna. Le polovico študija ste opravili v Ljubljani, saj vas je škof že v tretji letnik poslal v Rim, kjer ste študij končali z doktoratom. Kako bi opredelili vpliv študija v Rimu na vas in na vašo duhovniško pot? Mogoče tudi z vidika dojemanja pokorščine škofu?
Dve leti sem bil v ljubljanskem bogoslovju, potem pa me je poklical nadškof dr. Alojzij Šuštar in mi predlagal, naj grem študirat v Rim. Presenetilo me je, saj nisem imel izkušenj s tujino, bal sem se tudi učenja jezikov, ker mi ni šlo. Pustil mi je svobodo, in ker sem imel veliko strahov, sem vprašal za nasvet bogoslovnega profesorja dr. Antona Strleta.
Vprašal me je: »Ja, kaj želi gospod nadškof.«
»Nadškof želi, da bi šel,« sem mu odgovoril.
»Potem pa pojdi,« je bil njegov nasvet.
Njegovo mnenje je bilo, da je treba ubogati škofa. Odločil sem se, da grem. Kasneje sem spoznal, da je bila to prava odločitev. Pokorščino škofovi besedi takrat in v nadaljnjem duhovniškem življenju sem vzel zelo zares in izkazalo se je, da je bilo to prav.
Na študij v Rim sem odšel leta 1981. Posvečen sem bil 29. junija 1985, še med študijem. Dan po posvečenju je bila nova maša doma, na Homcu. Udeležilo se je je tudi nekaj rimskih sošolcev, skoraj trideset ljudi je prišlo iz Rima. Za domače in župnijo je bilo to nekaj posebnega. Farani so sprejeli bogoslovce in duhovnike iz Rima na stanovanje in se družili z njimi.
Študij sem končal marca 1990 z doktoratom iz osnovnega bogoslovja. Vrnil sem se in bil leto in pol kaplan v Mostah v Ljubljani in hkrati duhovni pomočnik v Fužinah. Oba župnika sta mi bila lep zgled.
Franc Šuštar: »Spoznati sem hotel vsakega bogoslovca čim bolj osebno«
Po kaplanski službi ste bili nekaj let ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. Sodelovali ste pri vzgoji novih duhovnikov. Verjetno se je tudi v tem obdobju pri marsikom pokazalo, da nima ustreznih značajskih lastnosti za ta poklic pa še kakšne druge pomanjkljivosti. Kako ste reagirali? Ste sami pri sebi to priznali in primerno ukrepali ali ste se tolažili s tem, da se bo človek spreobrnil, prišel do spoznanja, sprejel zahteve poklica in izvoljenosti?
Nadškof me je po kaplanovanju leta 1991 imenoval za ravnatelja Bogoslovnega semenišča. Takrat je bilo veliko bogoslovcev. Nekateri so se vrnili s služenja vojaškega roka, drugi niso šli v vojsko. Na začetku študijskega leta 1991/92 je bilo 99 bogoslovcev. Z drugimi duhovniki vzgojitelji smo lepo sodelovali. Niso vsi bogoslovci, ki so se vpisali, vztrajali v bogoslovju. Nekateri so imeli tudi nepravilne predstave o duhovništvu in duhovniškem življenju. Spoznati sem hotel vsakega bogoslovca čim bolj osebno in tudi okolje, iz katerega je prihajal. Z njimi sem šel na obisk k njim domov in tudi k domačemu župniku. Spremljal sem jih od blizu v semeniškem življenju. V tistem času je približno tretjina bogoslovcev prepoznala, da duhovništvo ni njihova pot.
V bogoslovje pridejo z voljo, postati duhovnik, a vsak mora predvsem dobro spoznati sebe
Kako vse to prepoznavati? Težko je določiti pravilo, saj je vsak bogoslovec svoj svet in svoja skrivnost. Pred vsakega sem želel postaviti ogledalo, da bi čim bolj prepoznal resnico o sebi glede svoje osebnosti, vere in duhovnega poklica na podlagi življenja v bogoslovnem semenišču in župnijah. Pri vsakem, ki je prišel v semenišče, smo predpostavljali, da želi postati duhovnik. Mnogi so se lepo pripravili na duhovniško življenje, nekateri pa so odšli. Tudi če so kdaj težave, obstaja upanje na spreobrnjenje in obvladovanje značajskih in drugih slabosti. Treba je veliko potrpljenja. Čas priprave na duhovništvo se podaljšuje. Pred tremi leti smo v Sloveniji uvedli pripravljalni letnik, da imajo fantje več časa za odločitev.
Včasih se pokaže tudi, da je imel bogoslovec drugačen pogled na pastoralno delo in je precenjeval svoje sposobnosti. Marsikoga postne strah, ko pride na župnijo. Priprave na duhovniško življenje predstavljajo posebno okolje, ki je drugačno od tistega na župniji. To je podobno kot pri paru, ki se pripravlja na poroko. Ko se poročita, je treba narediti čisto nove korake. V semenišču je določen način življenja, ko pride duhovnik na župnijo, je pa vsakdanje življenje drugačno. Lahko raste in dobro dela, če je v pripravi na to življenje okrepil svojo osebnost, vero in molitveno življenje, pomemben pa je tudi študij teologije in pastoralnega dela.
Zavzeto in resno delo za rast v okviru priprave v semenišču se pokaže v resnem pastoralnem delu – poslanstvu na župniji. Če nekdo goji v sebi napačno podobo duhovnika, v smislu da bi delal le določene stvari, ne bi pa bil na razpolago ljudem po zgledu Jezusa Dobrega pastirja, je bolje da prej odide, torej da ni posvečen. O tem veliko govori papež Frančišek, ko govori o duhovnikih, da bi bili v služenju ljudem v globoki osebni veri in predanosti Kristusu.
V Grosupljem: »V tej župniji sem res užival na vseh področjih duhovniškega dela«
Premeščeni ste bil na župnijo. Ko sem se pogovarjala s kom od vaših takratnih faranov, ni rekel žal besede o vas.
Po šestih leta dela v semenišču sem šel k novemu škofu dr. Francu Rodetu, ki je v aprilu prispel v Ljubljano, in se mu dal na razpolago. Gospod nadškof se je odločil in me poslal za župnika župnije Grosuplje. Videl sem, da je bila to zelo živa in dejavna župnija, kjer sem z veseljem in predanostjo začel delovati kot župnik skupaj s kaplanom. Župnija je bila zelo živa tudi zaradi pastoralne ljubezni dotedanjih župnikov. V tej župniji sem res užival na vseh področjih duhovniškega dela: molitev in poučevanje, vodenje župnijskih skupin, poučevanje verouka, obhajanje zakramentov, svete spovedi …
Veliko življenja je bilo v župniji; v nekem obdobju sem naštel približno trideset različnih skupin: ministrantov, bralcev božje besede, pevskih zborov, mladinskih skupin, Karitas, animatorske skupine, skupine skavtov, zakonske skupine, jasličarji, molitvene in druge skupine. Nekatere skupine so le prosile za prostor in so ga dobile, kot na primer Anonimni alkoholiki. Imeli smo tudi dramsko skupino. Šlo mi je za to, da se čim več ljudi čim bolj osebno srečuje v manjših skupinah in tam doživljajo versko življenje. Tam se o tem lahko pogovarjajo. Vsako leto je nastala kaka nova skupina. Zelo pomembno se mi je zdelo, da smo imeli vsak teden eno uro molitve pred Najsvetejšim za župnijo. Število vernikov se je v Grosupljem povečevalo: s 1200 na 1500 nedeljnikov. Molitev je obrodila sad tudi na gospodarskem področju, saj smo z lahkoto objavljali tako tako župnijsko kot podružnične cerkve.
Stolna župnija nikakor ni podobna nobeni drugi
Iz Grosupljega ste odšli za župnika v ljubljansko stolnico. Verjetno je med grosupeljsko in stolno župnijo velikanska razlika.
Kot noč in dan. Ljubljanska stolna župnija je teritorialno zelo majhna, saj zajema le delček stare Ljubljane. Zelo blizu so župnije Marijinega oznanjenja, sv. Jakoba in sv. Petra. Temu primerno je tudi število prebivalcev, ki spadajo v stolno župnijo. Stolnica ni bila župnijska cerkev v takem smislu, kot sem jo doživljal v Grosupljem. Res je, da je veliko obiska maše, vendar sodelavci niso bili domači, ampak so prišli od drugod. Skupin ni bilo veliko. V stolnici je vsak dan več svetih maš, zato se je bilo treba dogovarjati z duhovniki, ki so maševali v stolnici in bili v spovednicah na razpolago vernikom.
Stolnica je tudi cerkev, kjer sodelujejo kanoniki stolnega kapitlja. Predvsem pa je stolnica škofova cerkev, kjer so vse večje škofijske slovesnosti. V tem smislu je stolna cerkev tudi mati in glava vseh drugih župnijskih cerkva v škofiji, kot podobno piše na lateranski baziliki v Rimu. Ljudje v stolnico prihajajo iz vse Ljubljane in celotne nadškofije. Poleg tega pa je tudi izredno veliko število turistov z vsega sveta.
Kot arhidiakon je postal tudi član personalne skupine, ki odloča o premestitvah duhovnikov
Potem ste postali arhidiakon in spet ravnatelj Bogoslovnega semenišča.
Ravnatelj semenišča sem postal spet na pobudo nadškofa Alojza Urana in sem to ostal osem let. Princip dela z bogoslovci se ni bistveno spremenil; tudi odgovornost se ni zmanjšala, le število bogoslovcev se je zmanjšalo. Kot ravnatelj sem v hiši opravljal tudi službo ekonoma. Služba ekonoma se je združevala s siceršnjo službo ravnatelja, imel pa sem ljudi – strokovnjake, ki so mi pomagali.
Že v času župnikovanja v stolni župniji sem bil imenovan za arhidiakona tretjega arhidiakonata (dekanije Domžale, Kamnik, Litija in Zagorje). To poslanstvo je lepo in tudi zahtevno, saj vključuje tesno sodelovanje z nadškofom ter tudi z dekani, župniki in vsemi župnijami arhidiakonata. Vključuje tudi sodelovanje v personalni komisiji. Sodeloval sem torej pri načrtovanju in pripravljanju premestitev duhovnikov.
Tudi sedaj komisija deluje podobno kot pred leti. Najprej obravnava želje duhovnikov, ki so vsako leto do konca januarja naprošeni, da sporočijo svoje predloge nadškofu. Nato arhidiakoni, potem ko so se posvetovali z dekani, predstavijo stanje celotne nadškofije. Ti povedo, kje bi bilo treba kaj spremeniti in kakšne so možnosti. Zatem pa pridejo pogovori gospoda nadškofa, generalnega vikarja in članov personalne komisije s posameznimi duhovniki, da bi našli najboljšo rešitev tako za duhovnika kot tudi za župnije, ki se jih premestitve tičejo. Ne moremo vsem ustreči. Poleg tega pa imamo v mislih tudi povezovanje župnij in iskanje rešitev tudi s pogledom v prihodnost, kako bomo mogli omogočiti vsem vernikom oznanjevanje Božje besede in podeljevanje zakramentov.
Apostolsko poslanstvo škofa je lepo in zelo odgovorno
Leta 2015 ste postali ljubljanski pomožni škof. Verjamem, da ste tudi to imenovanje sprejeli v pokorščini. Kaj vam pomeni zdaj to poslanstvo?
Imenovanje za pomožnega škofa me je presenetilo. Res sem tudi to imenovanje sprejel v pokorščini, ki sem jo obljubil Bogu ob diakonskem in duhovniškem posvečenju. Poslanstvo sem sprejel kot pritrdilni odgovor Bogu na njegovo povabilo in v želji, da izpolnim Božjo voljo. Sprejel sem ga pa tudi v hvaležnosti papežu Frančišku, ki me je imenoval. Škofovsko posvečenje postavlja človeka v apostolsko poslanstvo, ki je lepo in tudi zelo odgovorno. Na neki način se apostolsko poslanstvo razširja na poslanstvo celotne Cerkve v svetu, konkretno pa se vrši v določenem delu in obveznostih.
Kot ljubljanski pomožni škof sem imenovan za generalnega vikarja v naši nadškofiji in sem tako močno povezan z nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom. To poslanstvo zajema zelo širok spekter dela. Najprej je tukaj osebno molitveno in duhovno življenje, zatem je škofovsko poslanstvo oznanjevanja in posvečevanja (pridige, pogovori, župnijske in škofijske slovesnosti, birmovanja …) in potem tudi poslanstvo pastirja, ki skrbi za brate in sestre z ljubeznijo do bližnjega. V to poslanstvo vključujem vse medsebojne stike z duhovniki v nadškofiji, z verniki po župnijah, delo v personalni in gospodarski komisiji, administrativno delo v pisarni, sodelovanje v duhovniškem, pastoralnem in gospodarskem svetu in še vrsto drugih zelo različnih obveznosti.
Seveda škofovska služba ni odprta le za območje domače škofije, pač pa za vesoljno Cerkev. Zato se kot škof čutim povezanega s papežem Frančiškom ter njegovimi sodelavci; seveda pa tudi z vsemi drugimi škofi v Sloveniji in tudi s poslanstvom drugih škofov v vesoljni Cerkvi.
Franc Šuštar: »Ker nas je Jezus odrešil, se tega zares veselim«
Ob vsem tem mi pogled obstane na vašem novomašnem geslu: »Veselite se vedno v Gospodu. Gospod je blizu!«, ki je vzeto iz tudi meni najljubšega odlomka iz Svetega pisma. Vam je velikokrat pomagalo v težkih trenutkih?
Novomašno geslo sem skrbno izbral. Želel sem besede Svetega pisma, ki bodo izražale odrešenje in veselo novico evangelija. Ker nas je Jezus odrešil, se tega zares veselim. Novico o odrešenju in veselje evangelija želim posredovati čim večjemu številu ljudi. V veri sprejemam Jezusovo delo in posebej njegovo bližino. To prinaša tolažbo, upanje in gotovost.
Novomašno geslo sem v drugem delu povzel tudi v škofovskem geslu: »Gospod je blizu!« Jezusovo bližino sem želel upodobiti tudi v grbu in tako razumevam, da mi je Jezus blizu po Božji besedi, ki se je v tako veliki meri izpolnila v Božji Materi Mariji, da je »postala meso«; v zakramentu svete evharistije, svete maše. In Jezus mi je blizu tudi po križu, ki pa povzema trpljenje in ga naredi odrešilnega. Seveda mi je Jezus blizu tudi v križu in mi pomaga, da ga zmorem sprejemati in da ga ne jemljem tako tragično.
Naj na koncu vedno ostaja tisto veselje, ki je sad Svetega Duha: ni treba, da je produkt človekovega prizadevanja. Pri tem Jezus ostaja zvest.
Fotografije so iz osebnega arhiva Franca Šuštarja.
