Ob obletnici smrti nadškofa Urana: kako je doživljal izgon iz domače Cerkve

IN MEMORIAM mojemu prijatelju, škofu Alojziju Uranu. Pred tremi leti, 11. aprila 2020, je Uran odšel k nebeškemu Očetu v večno srečo, ki ne mine. Prvič sva se srečala v ljubljanski stolnici, ko sva bila  leta 1970 posvečena za duhovnika. Tokrat nas je bilo 54 novomašnikov. Potem se je naš letnik srečaval vsako leto. Škof Lojze, tako smo ga imenovali, je vedno prišel, vselej je prinesel toliko veselja s seboj. Udeležil se je tudi zadnjega, ki ga je organiziral v Škofovih Zavodih sv. Stanislava, kjer je živel. Z njim smo prepevali tako cerkvene kot ljudske pesmi. Imel je čudoviti glas, tako nas je vse prevzel. V svojih nagovorih nas je kot duhovnike znal spodbuditi in opogumiti. Zelo lepo je bilo biti v njegovi družbi. On je bil tako pristen, iskren in topel v odnosih. Nič ni bilo narejenega. S svojim vedrim in nasmejanim obrazom je takoj vsakega pritegnil: izžareval je neko skrivnostno energijo in vabljivo toplino iz svojega živahnega srca, ki je vedno prepevalo. Njegov žameten glas lahko še danes poslušamo na posnetih ploščah, ki jih je izdal rojak in moj prijatelj, veliki glasbenik in zborovodja dr. Mirko Cuderman.

Najino prijateljstvo je raslo še posebej v času, ko je Lojze moral iti skozi mnoge in težke preizkušnje od svojih nadrejenih v Cerkvi. Še do sedaj je ostalo nekaj nedokazanih grehov, ki naj bi jih Uran storil. V torek, 24. julija 2012, je iz medijev udarila novica, da mora nadškof Alojz Uran kot duhovnik umolkniti, zapustiti vernike, katerim je na neštetih romanjih s svojo besedo in pesmijo pomagal znova najti smisel, oditi iz dežele, ki ji je pokončno služi, zapustiti prijatelje. Moral je oditi iz Slovenije v tujino, v Italijo, in to v Trst. Prav v času bivanja v izgnanstvu sva postala še večja prijatelja, redno sva se dobivala. V pogovorih je dal čutiti bolečino, da mora živeti v tujini in ne more razumeti, zakaj je moral zapustiti Ljubljano. Krčevito se je upiral odhodu v Trst, ves čas je vztrajal, da mu je bila storjena velika krivica; napisal je pismo svojim sobratom, v katerem opisuje svoje stanje: »Zdaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino. Izgnan sem iz svoje krajevne cerkve, ki sem ji vedno služil s polno predanostjo. Ostajam globoko prizadet in začuden nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična.« V Trstu je preživel dobra tri leta in se je bolan v jeseni 2015 vrnil v Ljubljano.

Prav v tem času sem ga še globlje spoznal: bil je čudovit človek, globok vernik in svet škof, pastir, ki je veliko ljudi pridobil za Kristusa; vsi verni in neverni so ga imeli zelo radi, ker je bil tako človeški, znal se je vsakemu brez razlike približati. V vseh težkih priložnostih je ponavljal svoje škofovsko geslo: Da, Oče!

Dragi Lojze, prosi pri Očetu, na katerega si vedno obračal, da nam da dobre služabnike, ki bodo znali in zmogli našo Cerkev voditi v Jezusovem Duhu in hoditi skupaj za Gospodom ter pomagali skupaj razločevati duhove, kateri so od Boga in kateri so od Hudiča.

 

Če vas morda zanima še kakšen komentar o dogajanju v slovenski Cerkvi, smo v zadnjih dveh tednih na Časniku imeli zelo brana komentarja z naslovom Veš, faran, svoj dolg? O botrih in o vlogi vernikov v slovenski Cerkvi ter Kardinal Franc Rode v ozadju vsega dogajanja v slovenski Cerkvi in Vatikanu.



4 komentarji

  1. Nadškofa Urana je vsekakor bilo škoda, dober človek je bil. Zanimivo bi bilo vedeti prave razloge za njegov kazenski izgon, žal nihče od poučenih niti anonimno noče o tem spregovoriti. Se pa že dalj časa šušlja, da je bil vzrok za to njegova domnevna odklonitev finančne sanacije mariborske nadškofije z denarjem ljubljanske nadškofije. Bog ve, kaj je res bilo!

  2. Nadškof Alojzij Uran je bil izjemno dobrega srca, družaben, lahko bi se reklo, da je bil resnični dušni pastir. Z njim sem delal tudi intervju:
    https://blagovest.si/cerkev-v-sloveniji/intervju-spomin-na-nadskofa-alojza-urana-edinega-slovenskega-skofa-ki-ga-je-posvetil-osebno-sv-janez-pavel-ii/
    Žal nisem insajder, da bi lahko pravilno sklepal, kaj vse se je dogajalo v ozadju vsa ta leta. Verjetno pa se lahko strinjamo, da nadškof Alojz ni bil človek za vodstvene položaje, predvsem tam, kjer je do izraza prihajala močna avtoritarnost in zvijačnost. Verjetno ni imel živcev, da bi udaril po mizi, in je morda kakšno nujno potrebno odločitev opustil, čeprav je, kakor sem bral iz pričevanj, znal tudi preprečiti marsikatero stvar, ki bi krajevno Cerkev še bolj zavozila. Nadškof Uran je prišel iz vrst dušnih pastirjev, ki so delovali v župnijah, ni prihajal iz vrst profesorjev teologije. Dobro desetletje pa je služil kot pomožni škof, ki se je dve leti po smrti škofa Leniča pridružil kolegu, škofu Jožefu Kvasu (ker je ljubljanska nadškofija imela nekako vedno dva pomožna škofa, tudi po “odcepitvi” novomeške škofije).
    Verjetno je bil nadškof Alojz s svojo držo res pravi kontrast, če ga primerjamo z Rodetom, ki je bil bolj aristokratske drže in je osem let preživel v svetovljanskem Parizu. Vendar je, zanimivo, prav dr. Borut Košir (tudi o njem je pater Roblek nedavno povedal in napisal nekaj “krepkih”) v intervjuju za Dnevnik zavrnil tezo, da nadškof Uran ni intelektualno močan – navsezadnje sta skupaj delovala v šentviški župniji (Košir, kasnejši kanonik, je bil po novi maši tam kaplan, kasneje duhovni pomočnik, dokler ni bil leta 1993 imenovan za direktorja novoustanovljenega Zavoda sv. Stanislava, nekje v tistih letih je Uran postal škof in samo nekaj mesecev po škofovskem posvečenju – po rokah sv. Janeza Pavla II. – doživel težko prometno nesrečo).
    Mi je pa pomenljiva še ena stvar. Leta 1997, ko se je izbiralo naslednika nadškofa Alojzija Šuštarja, se je Urana omenjalo kot možnega naslednika (zanimivo, Rodeta skoraj nihče omenjal ni, razen ene osebe…). Ko je nadškof/kardinal Rode odhajal v Rim (2004), je škofijski upravitelj v Ljubljani postal drugi od pomožnih škofov (Andrej Glavan), na Urana takrat nihče ni pomislil, nato je bil nepričakovano postavljen za nadškofa, a le za pet let. Verjetno bi bilo zanimivo izvedeti, zakaj se je leta 2009 odrekel nadškofiji, smatram pa, da niso bili samo zdravstveni razlogi, pa tudi domnevni “otroci” ne. V obdobju po 2004 se je Cerkev manj pojavljala v političnih debatah – in seveda, ne pozabimo, da so bile proti koncu leta 2004 tudi prelomne volitve, ki so podrle mit o do tedaj nepremagljivi LDS. Nekateri trdijo, da je tudi Rodetova odsotnost delno pripomogla k temu (seveda so bili v tem primeru prisotni tudi drugi, močnejši dejavniki).
    Če drži, da nadškofu Alojzu razlog izgona v Trst nikoli ni bil pojasnjen, pa je to zelo sporno in zavrženo početje. Pričakujem, da se bodo poleg patra Robleka oglasili še drugi insajderji ter povedali več o tem.

  3. Meni se zdi največji problem Turnšek. Če za ostale odstavljene škofe obstajajo govorice o nekih nečednih vpletenostih, za Turnška niti govorice ne obstajajo. A zna kdo napisati, kaj naj bi zagrešil Turnšek? Ne verjamem.

  4. Nadškof Alojz Uran je bil tudi moj predavatelj na TPŠ.V vseh vlogah, ki jih je živel, je bil poosebljenje Dobrega pastirja-z veseljem se ga spominjamo tudi v začasni navidezni odsotnosti-ostaja nam čisto blizu.

Comments are closed.