Kardinal Franc Rode v ozadju vsega dogajanja v slovenski Cerkvi in Vatikanu

Objavljamo osebno pričevanje jezuita patra Jožeta Robleka o razmerah v slovenski Cerkvi.

V Ljubljanskem bogoslovju (1992–1997)

Leta 1992 sem bil na željo rektorja Francija Šuštarja in na prošnjo nadškofa Alojzija Šuštarja imenovan za spirituala v Ljubljanskem bogoslovju. Z rektorjem sva začela s prenovo semenišča po navodilih cerkvenega dokumenta Janeza Pavla II. Pastores dabo vobis, ki je izšel v marcu istega leta (1992). Bistvo tega novega posinodalnega dokumenta je, da je treba vzgojiti kandidate, ki bodo osebno svobodni in odgovorni za duhovno zorenje v poklicanosti za duhovnika.

Ta dokument zahteva, da ima vsak kandidat osebnega spovednika in duhovnega voditelja. V bogoslovju je bilo takrat čez sto kandidatov. Večina je izbrala za duhovnega voditelja svojega župnika. Da bi midva lahko pomagala voditeljem pri spremljanju bogoslovca, sva dvakrat letno organizirala srečanje voditeljev, kjer smo obdelali na temelju tega dokumenta razne teme o duhovnem vodenju in spremljanju, saj večina ni veliko vedela, kaj je bistvo duhovnega vodstva in kako naj to praktično poteka.

Na prvem srečanju v jeseni 1992 sva predstavila papežev dokument, posebno, kjer govori o duhovni vzgoji bogoslovca. Prišlo jih je okrog trideset. Med predavanjem g. rektorja vstane profesor Borut Košir, ki je tudi spremljal dva bogoslovca. Začel je pred vsemi kritizirati mene kot jezuita, da jezuiti ne znamo prav vzgajati fantov, da študentje na Gregoriani in Kolegiju Germaniku živijo razpuščeno, da nimajo nobene prave vzgoje itd. Oba sva ostala brez besed. Ko je ves vznemirjen in jezen končal z napadom na jezuitsko vzgojo, je vpričo vseh navzočih duhovnikov vstal in zapustil dvorano.

Čeprav je bil vsakokrat ponovno povabljen, se ni udeležil nobenega srečanja več. V prvem letu sem izvedel, kako je Borut okrog sebe zbiral zadnji letnik bogoslovcev, ki so me napadali in protestirali, kjerkoli so mogli.

V bogoslovju so se dogajale čudne stvari. Zdaj mi je čisto jasno, takrat pa sem počasi na temelju konkretnih dogodkov spoznaval, kako močno, čeprav na skrivaj je delovala skupina homoseksualcev. Vse to mi je pred dvema letoma povedal znani duhovnik iz tega lobija, bil je na zunaj zelo pobožen in strašno prijazen do mene. Kaj vse so v bogoslovju počeli na področju spolnega življenja, pa midva, rektor in jaz, nisva ničesar vedela, bila sva otroško naivna, nisva verjela, da je to res mogoče, in to pri “svetih” bogoslovcih.

Kako se je Borut Košir izživljal nad študenti prava, naj povedo njegovi učenci. V hiši so se bogoslovci večinoma pogovarjali samo o cerkvenem pravu, ki ga je Košir predaval na Teološki fakulteti. Trepetali so pred njim, saj jih je na izpitih večkrat vrgel in jih poniževal. Ko je Franc Rode postal ljubljanski nadškof, 6. aprila 1997, sem se mu pritožil glede Koširja, kako nesramno in krivično ravna s študenti. Odgovoril mi je: on je najbolj cerkveni človek. Ker nadškof ni bil zadovoljen z mojo vzgojo, se je odločil, da me odslovi. Dva dni pred posvečenjem novomašnikov, 27. junija 1997, sem po pošti dobil pismo, da ne bom več spiritual. V njem se mi zahvaljuje za šest let služenja. V resnici sem bil samo pet let. Tako, da me je lažje odpustil, je moral napisati šest let.

Ko sem to povedal rektorju iz Germanika, ki je prišel na posvečenje novomašnika Romana Globokarja, mi je rekel: Tako ravna Opus Dei, katerega član je bil tudi Rode. Ko sem bil 7. julija na njegovo povabilo zadnjikrat in edinkrat v škofijskem dvorcu, sem mu rekel, da ta način, kako je z mano ravnal, ni človeški, kaj šele krščanski. Odgovoril mi je, da je bil v to prisiljen od drugih, pa tudi kot nadškof ima pravico in oblast, da ravna po svoje, kot se mu zdi prav. Tako sem šel iz semenišča, brez besed javne zahvale in slovesa. In tako je ostalo do danes. Težko mi je bilo, da so tako naredili z menoj.

Po sobotnem letu 1997/98, ki sem ga preživel v Rimu, sem se vrnil nazaj v Maribor, kjer sem bil spet magister novincev do leta 2010. Ko so jeseni istega leta pri sv. Jožefu v Ljubljani odprli dom duhovnih vaj, sem dobil novo poslanstvo, da se ves posvetim dajanju duhovnih vaj in duhovnemu spremljanju ljudi.

Kardinal Franc Rode je v ozadju vsega dogajanja v slovenski Cerkvi in Vatikanu

Za vsemi aferami v Cerkvi, ki so se vrstile od leta 2010 dalje: odstopi slovenskih nadškofov Stresa in Turnška ter izgon nadškofa Alojzija Urana v tujino – kardinal Rode se mu je maščeval, ker mu je Uran kot ljubljanski nadškof, ki ga je nasledil, prepovedal nadaljnjo obnovo nadškofijskega dvorca v Goričanah. Danes je jasno, kakšno vodilno vlogo je igral kardinal Rode med kardinali, ki so izkoriščali in zlorabili oba stara in onemogla papeža: Janeza Pavla II. in bolnega Benedikta XVI. Rodeta je namreč gnala nepotešljiva sla po denarju, ki je, kot pravi sv. Pavel: Cupiditas est radix omnium malorum (Poželenje po denarju je korenina vsega zla). In sadovi so jasni.

Ko sem od blizu gledal ekonomski propad slovenske Cerkve, sem od blizu spoznaval tudi duhovne stiske ljudi. V pogovorih so mi povedali o spolnih zlorabah duhovnikov, o duhovnem nasilju nadrejenih nad podrejenimi itd. Ko sem jim predlagal, da bi o tem pisali papežu Frančišku, si nihče ni upal. Vedno bolj sem v sebi čutil klic: Ti pojdi k papežu. Kako? Po redni poti preko nuncija. Provincial p. Milan Bizant, ko je od mene slišal, kaj se dogaja v slovenski Cerkvi, me je podprl in je napisal nunciju Juliuszu Januszu pismo, zakaj bi jaz rad šel k papežu. Nuncij je to mojo željo vedno odklanjal: da ni potrebe, da je to njegova zadeva, da v Rimu vse vedo, kaj se dogaja v Cerkvi.

Potem sem se obrnil na svojega vrhovnega predstojnika p. Adolfa Nikolasa, če bi on sam osebno nesel papežu pisma. On mi je poslal papežev elektronski naslov. Ko sem mu poslal vsa pisma, se mi je papež po svojem tajniku zahvalil in že določil datum, kdaj naj pridem v Rim. Prvi dan, 9. decembra 2013, sem bil pri kardinalu Marcu Ouelletu, ki je odgovoren za škofe, drugi dan, 10. 12. 2013, pa pri papežu Frančišku.

Ko sem se vrnil iz Rima, me je poklical administrator Ljubljanske nadškofije škof Andrej Glavan na zagovor: naj mu povem, zakaj sem šel k papežu, in to brez vednosti slovenskih škofov, o čem sem se pogovarjal s kardinalom in papežem. Rekel sem mu, da sem šel v Rim z iskreno željo, da papež dobi še en drug pogled na resnično stanje naše Cerkve, kakor jo vidijo in živijo laiki na terenu, kar je bilo dobro podano v Slovenskem pastoralnem načrtu Pridi in Poglej (PiP) iz leta 2012, posebno ko govori zelo konkretno o naših šibkostih v Cerkvi. Pogovor je bil zelo napet, z ničimer se ni strinjal, ampak je obtoževal laike, ki niso zadovoljni in hodijo po svoji poti.

Posebno se je lotil spletnega portala Iskreni.net, češ, da vodilna Igor Vovk in Štefan Kržišnik sploh nista katoličana, a jaz sem ju očitno branil. Na koncu mi je škof dal vedeti, da je razočaran nad menoj, nad mojim delovanjem v Cerkvi, ker ne upoštevam škofov, da sem mimo njih šel kar direktno k papežu, in ker se družim z nevernimi laiki in jih podpiram.

Nadškofijski dvorec Goričane in direktor tovarne Papirja Andraž Stegu

Ko sem mislil, da sem svoje naredil, se je pojavil nov problem. Dva meseca po srečanju s škofom administratorjem Glavanom pride k meni direktor tovarne Papirnice Goričane Andraž Stegu, ki je po načrtih samega kardinala Rodeta obnovil škofijski dvorec Goričane. Obnova gradu ga je stala 8 in pol milijona evrov. Zadolžil se je. Bil je pred bankrotom. Iskal je pomoč. Osebno je šel v Rim h kardinalu, da bi mu pomagal.

Ta mu ni hotel, češ da je to stvar ljubljanske nadškofije. Vse je poskusil, toda zaman. Vsi so ga pustili na cedilu. Prišel je ves obupan k meni, ker mu je grozil stečaj podjetja. Izvedel je namreč, da sem lani bil pri papežu, in me je prosil, da bi papež izvedel, s kakšnim razkošjem je Rode, brez vednosti Vatikana, obnovil ta grad z namenom, da bo vse do svoje smrti v njem kraljeval. Ko sem zbral vso dokumentacijo, ki so jo naredili direktor Stegu, Igor Vovk in Štefan Kržišnik, sem jo direktno poslal papežu Frančišku. Rezultat tega posredovanja pri papežu je bil, da se kardinal do današnjega dneva ni mogel več vrniti v obnovljen dvorec, in še po toliko letih ni razrešen sodni spor med nadškofijo in direktorjem Papirnice Andrejem Stegujem. V letih 2010 do 2014 je Rode večkrat prihajal na grad Goričane s svojim tajnikom, kuharicami, sestrami in drugimi kleriki. Oni bi nam lahko povedali, kaj se je dogajalo v savnah in apartmajih, ki jih je v času prenove gradu dal zgraditi sam kardinal na podstrešju škofijskega dvorca.

Civilna iniciativa Dovolj.je 

Vanjo sem bil povabljen že od vsega začetka (2018) kot pasiven del. Ker sem tudi sam bil kot otrok spolno zlorabljen, sem se čutil dolžnega, da javno brez besed podprem vse zlorabljene otroke. Ko sem se pojavil na obeh njenih javnih konferencah samo kot nema priča, so me začeli napadati duhovniki, češ da jih sramotim. V tem obdobju je bil v moji rodni župniji Preddvor mladi župnik Branko Setnikar, ki je bil prijavljen zaradi domnevne zlorabe mladoletnih fantov, ministrantov. V župniji je nastal razdor. Večkrat sem pisal nadškofu Stanetu Zoretu, naj pride v župnijo in pove, kaj je res. Ni mi odgovoril in ničesar ni storil. Na koncu so me obtožili, da sem jaz vsega kriv. Na drugi konferenci, 15. januarja 2020, je civilna iniciativa Dovolj.je zahtevala odstop nadškofa Zoreta. Od takrat naprej so me duhovniki napadali preko telefona in moje spletne pošte na rkc.si, tako da sem bil prisiljen zamenjati oboje.

Dogajale so se mi še druge težke stvari, čeprav sem zgolj normalen človek, ki bi se ga nekateri radi znebili, ker jih vznemirja in jih razkrinkava. Postal sem moteč veliki trn v Rodetovi in Zoretovi peti. Moji jezuitski predstojniki pa so preprosto njuni podaniki, ki jima zvesto in v strahu služijo in ubogajo, kar jim onadva ukažeta, kako naj ravnajo z menoj, da bom že enkrat utihnil. To pa se ne bo zgodilo, dokler bom živ.


Kdo je pater Jože Roblek?

Doma je z Gorenjskega, iz Bašlja pri Preddvoru, rojen 1938. Po kranjski gimnaziji in maturi v Pazinu je vstopil v bogoslovje ljubljanske nadškofije, 1961 pa je vstopil v noviciat Družbe Jezusove v Zagrebu. Tam je študiral še filozofijo in v Innsbrucku teologijo, vmes pa bil dijaški prefekt v jezuitski šoli v Kalksburgu pri Dunaju. Za duhovnika je bil posvečen v Ljubljani leta 1970. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1977 doktoriral iz duhovne teologije. Od 1971 do 2010 je opravljal različne naloge: bil je vzgojitelj v malem semenišču Družbe Jezusove, magister jezuitskih novincev in inštrukor priprav na zadnje redovne zaobljube (vse v Mariboru), vmes v ljubljanskem bogoslovju spiritual in provincialov tajnik. Od izkušnje mesečnih duhovnih vaj med tretjo probacijo 1976/77 v Quebecu naprej je vseskozi vodil ignacijanske duhovne vaje po različnih domovih duhovnih vaj in bil duhovni spremljevalec ter svetovalec v duhovnih zadevah, 2010-2020 kot član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani. Od zlate maše 2020 naprej biva in deluje kot duhovni pomočnik doma starejših Videm – Dobrepolje. K njemu prihajajo na duhovne pogovore mnogi duhovniki in laiki.



8 komentarjev

  1. Kako tipičnen opis neke človeške skupnosti, ki jo tako dobro opiše René Girard. Biti kristanji , biti celo posevčen v ničemer ne zmanjša skušnjave metafizične mimetične želje. Izgleda, da želja po sledenju Bogu onesposobi vsak zadrav mehanizem prepoznavanja krutega rivalstva. Kot da bi biti kristjan, opavičeval vsako človekovo ravnanje.

    • Zelo zanimivo je, da kriminalistična policija v vseh letih ni odkrila ničesar lahko se sklepa da državljani neposredno plačujejo cerkveno pedofilijo ob vedenju vseh vpletenih…kdo obravnava zadeve na državnem tožilstvu in v kakšnih sorodstvenih in osebnih odnosih je z vpletenimi na cerkveni strani???? Gospod Milicnik iz afere o kardinalu in policaju pa z gotovino kupuje stanovanja za mio eur v centru Ljubljan… Kaj že svetuje? Je furs kaj pogledal račune?

  2. Hvala p. Jožetu Robleku za zavzemanje za resnico in odkrito pričevanje!

  3. Piše, recimo, stari Chevalier v Clochemerlu; stran 185: >priča Matejev evangelij: “Pisano je: moja hiša naj bo hiša molitve; vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo…”<….In, piše Honoré de Balsac v zgodbi z naslovom "O drznem begu zamorke iz ulice Na bresti in kako so jo z veliko težavo sežgali pri živem telesu": # Kdor želi srečno živeti, ne sme imeti nobenega opravka z duhovščino.#

  4. eni še vedno ne dojamejo, da visoki kler ne verjame v boga… in ne moreš postati visoki kler, če tega ne dojameš..

  5. Hvala patru Jožetu za pričevanje, hvala vsem pričevalcem za objektivna pričevanja. Res je, ljudje smo grešni in kristjani smo Cerkev, zato je tudi Cerkev grešna. Ni prav, da se tisti, ki so opozorjeni na svoje prestopke, po tem tako krčevito branijo in ob tem napadajo in še črnijo tiste, ki jih na te zadeve opozarjajo.
    Če hočemo pomagati obnoviti Cerkev, moramo priznati svoje grehe in od se tod naprej truditi delati dobro. Tako bomo pomagali papežu Frančišku pri njegovem resnično modrem vodenju vesoljne Cerkve.

  6. OPAZOVALEC, res je. Za preprostega človeka, je nedoumljivo, da BOŽJE ZAPOVEDI in priporočila , najbolj kršijo prav tisti ki bi jih morali varovati !!! TEŽAK BO ZAGOVOR pred vrati večnosti !!!

Comments are closed.