Tavčarjev satirično-utopični roman 4000 za netenje kulturnega boja v letu 2023

Po dva tisoč letih ždenja v grobu Ivan Tavčar z angelom Azraelom obišče »Papeževo provincijo številka LII«, kakor se leta 4000 po Kr. imenuje Slovenija. Sledijo zgode in nezgode, ki jih doživlja Tavčar v teokratski vatikanski provinci na policiji, sodišču, škofiji. Na vsakem koraku klerikalni totalitarizem in korupciji, to je rdeča nit utopičnega romana, ki je prvič izšel 1891. leta, v času ostrih spopadov med liberalci in klerikalci. V jubilejnem Tavčarjevem letu ga je, na novo urejenega, izdal Inštitut za kulturne in spominske študije pri Znanstvenoraziskovalnem center SAZU. Zelo priročno Tavčarjevo pisanje za netenje kulturnega boja v letu 2023, v katerem naprednjaki v zvezde kujejo Tavčarja in Kajuha. Skoraj lahko pričakujemo obvezno branje te knjige za maturitetni literarni esej. 

Osovraženi Anton Mahnič

Zadrti liberalec Tavčar v romanu na primitiven način v nedogled sramoti škofa Antona Mahniča, ki ga imenuje »blaženi Anton od Kala«. Ali je Mahničev rojstni kraj Kobdilj predelal v Kal, ki je sopomenka za mlakužo, lahko samo ugibamo. Hrvati danes v Mahniču prepoznavajo svojega svetniškega škofa na Krku, vnetega borca za katolištvo, negovalca glagoljaštva, odločnega nasprotnika italijanskega fašizma in tudi njegovo žrtev. Zanj, za božjega služabnika, poteka postopek za beatifikacijo. Nasprotno pa Slovenci Mahniču, z izjemo ozkih katoliških krogov, ne privoščimo ene same dobre besede. Svojo pot vztrajno z leve bijejo kulturni boj in lajnajo, da naj bi ga spočel prav Mahnič. Olja na ta ogenj često priliva Spomenka Hribar. 

Ko bi naš ded ne grešil (sprejel krščanstva)

Knjiga je polna sovražnega govora tako v Tavčarjevem romanu kot še zlasti v Komentarju k romanu 4000, ki sta ga napisala Barbara Simoniti in Iztok Simoniti. Njune »znanstvene ugotovitve« na kar petindvajsetih straneh so natančno navodilo za uporabo in razumevanje Tavčarjevega bruhanja po katolištvu oziroma enoznačno preslikavanje utopičnega romana na sedanji čas in našo podalpsko družbo, ki naj bi bila neprestano ogrožena z bojevitim katolištvom. To pravzaprav ni osamljeni izmislek iz planeta SAZU, od koder nas prepričujejo (še zlasti filozof Tine Hribar), da je za vse gorje, ki ga je prestalo slovensko ljudstvo, krivo pokristjanjenje, da je vsa hudobija tega sveta porojena iz monoteizma. Vrli znanstveniki in filozofi na SAZU, ki veste vse, gotovo veste tudi to, kako lepo bi se še danes imeli v jamah ali vsaj kolibah med Alpami in Jadranom in verovali v desetnije panslovanskih bogov. Simonitija sta nas poučila tudi o tem, da krščanstvo velikim narodom ni tako močno škodovalo kot majhnim, kakršen je slovenski. Kdor more, naj poskuša razumeti ta nesmisel. 

V »znanstvenem« Komentarju k Tavčarjevem literarnem delu mrgoli kup poenostavitev, sprenevedanj in zavajanj. Od izdajatelja upravičeno pričakujemo, da bi v knjigi za proračunski denar objavil strokovno neoporečen komentar, in ne pamfleta. V tekstu se pojavita slaba fanta kardinal Franc Rode in pater Marko Rupnik kot utelešenje preroškega Tavčarjevega uvida. Na strani bork za resnico, pravico in svobodo sta med drugimi tudi pesnici Svetlana Makarovič in Barbara Simoniti s citiranimi verzi iz njune poezije. Barbara Simoniti se je kar sama (po sračje) vpisala v prestižno druščino, ki jo sestavljajo Homer, Vergil, Dante, Shakespeare, Prešeren, Gregorčič, Boris A. Novak, Svetlana Makarovič. Zaplankanec se sramujem in javno opravičujem, ker ne poznam pesnice Barbare Simoniti. Prešernova nagrada zanjo je le vprašanje časa in »strokovnosti« upravnega odbora PS.

V kulturno-bojevniški zaslepljenosti si pisca Komentarja dovolita trditi, da je »Tavčarjev roman 4000 po svoji moči svarilna zmes nesmrtnih Butalcev Frana Milčinskega in grozljivke 1984 Georgea Orwella, le da je njegovo osnovno sporočilo za nas hujše.« Nadaljujeta, da »je klerikalizem že stoletja vitalni problem slovenstva, toda šele zdaj, ko imamo svojo državo in smo člani Evropske unije, imamo možnost, da ga trajno spravimo za zidove Rimskokatoliške cerkve.« Prav sem prepisal in prav ste prebrali, čeprav težko doumete, da je bilo to zapisano v »znanstvenem« Komentarju leta 2023. Do danes nisem vedel, da naj bi Orwell pisal grozljivke, vendar to, kar si privoščita Barbara in Iztok Simoniti v varnem zavetju SAZU, to pa je grozljivka. Glede Butalcev lahko rečemo, da domujejo prav v ZRC.

Doživetja Tavčarja v Ljubljani leta 2023 po Kr.

Ivan Tavčar se je s padlim angelom Edvardom K. odpravil iz podzemlja pogledat, kaj se dogaja na Slovenskem. Presenečena sta ugotavljala, da je Slovenija samostojna država in ne gubernija v Jugoslaviji. Sprva tega nista verjela, zato sta se hotela prepričati na lastne oči in ušesa. Še zlasti ju je skrbelo, če so v Republiki Sloveniji morda na oblasti klerikalci. Zaprosila sta za sprejem pri predsednici republike računajoč na njeno integriteto in modrost. Ta ju je v prisrčnem pogovoru kaj hitro prepričala, da ona nikakor ni klerikalka, ampak je samo ateistična birmanska botra. Prostodušno je povedala tudi, da se Slovence vseh političnih pasem da za malo šalo prepričati, da mesto predsednika ali predsednice republike po naravnem pravu pripada liberalcem in/ali komunistom, nikakor klerikalcem. Ona je peta iz dinastije zadnjega predsednika Zveze komunistov; vsi imajo v genih komunizem, igrajo pa se liberalizem.

Naša obiskovalca sta se iz predsedniške palače odpravila proti mestni hiši mimo gorostasnega spomenika. Tavčar se je ustrašil tuleče pošasti, a padli angel pa ga je takoj pomiril rekoč, da je to kip Borisa Kidriča, ki ga tako imenovani socialni demokrati častijo po božje. Tavčar si je pogladil brado in zabrundal, da se podobnega češčenja ne bi mogel domislil niti Mahnič, ne za svetega Antona ne zase.

Tavčarju je zaigralo srce, ko je prestopil prag mestne hiše, v kateri je bil nekoč sam vladal. V pogovoru z županom ni mogel mimo vprašanja, če so si klerikalci že kdaj prigrabili oblast v prestolnici. Janković jim je žal moral priznati, da je enkrat samkrat prišlo do motnje. Ali zaradi volilnih pravil ali zaradi nebudnosti volilnih odborov in Državne volilne komisije je bil izvoljen klerikalec Jože Strgar. Napaka se ni več ponovila in zdaj imajo v mestu že devetindvajset let absolutno oblast ponosni dediči komunistov, ki so za naivno tujino liberalci in demokrati. Župan se je pohvalil, da bije boj s klerikalci na več frontah, med drugim tudi s spodkopavanjem baročnih cerkva. Prva je bila na vrsti uršulinska cerkev, ki je utrpela hude poškodbe ob gradnji podzemne garaže na Kongresnem trgu. Za župana se bo dal izvoliti še tolikokrat, da mu bo končno uspelo z gradnjo garažne hiše ob temeljih stolnice ogroziti statiko častitljive zgradbe in uničiti Quaglieve freske. Nekdanji župan Tavčar je pohvalil župana Jankovića za njegov ognjevit boj zoper klerikalce, padli angel Edvard K. pa je bil navdušen nad negovanjem izročila komunistične revolucije, ohranjanjem komunističnih spomenikov v mestu in poimenovanjem ulic in šol po revolucionarjih ter uporabi pravice veta pri pokopavanju domobrancev in Ciganov. Ob koncu obiska je gosta iz onostranstva župan povabil, naj se, če le utegneta, udeležita številnih pomladanskih parad, s katerimi mladino vzgaja v neomajne antiklerikalce in rdečo starino prepričuje, da je na pravi strani zgodovine. Ker ga gosta nista takoj razumela, je pojasnil, kaj vse pripravlja in financira iz mestnega proračuna: 27. aprila praznovanje OF, 1. in 2. maja praznik dela, med 4. in 6. majem Pohod ob žici, 6. maja tek (vosovskih) trojk, 9. maja dan osvoboditve. Zastave bodo plapolale in rdeče zvezde bodo sijale na rdečih gavgah ob vpadnicah v mesto – heroj.

Tavčar se je šel osebno zahvalit na SAZU za novo redakcijo in tiskanje romana 4000. Z večnim direktorjem Znanstvenoraziskovalnega centra Otom Lutharjem sta se prisrčno pogovarjala kot stara znanca, čeprav sta se prvič srečala. Medsebojno sta se utrjevala v liberalnih vrednotah in veliko pozornosti posvetila strategiji in taktiki na polju sovraštva do klerikalcev. Tavčar je (sicer nerad) priznal, da je Luthar s svojim »javno-zasebnim« zavodom uspešnejši, kot je bil svoj čas on sam. Padli angel Edvard K. je zadovoljno pojecljal, da je navdušen nad vsem, kar njegovi ponosni nasledniki, čeprav pod drugim imenom in brez fizičnega nasilja ter prelivanja krvi, delajo v letu 2023 po n. št. 

Zadovoljna in pomirjena sta se Ivan Tavčar in padli angel Edvard K. vrnila v podzemlje. Nad vsem, kar sta doživela, sta bila navdušena. Njun strah pred klerikalizmom je bil povsem odveč, saj sta ugotovila, da je ta dotolčen. V Slovenijo se bosta vrnila leta 4000 po Kr., da preverita, če se morda v podeželskem zakotju potuhuje še kakšen klerikalec. Če ga bosta slučajno našla, se z njim ne bosta mogla pogovarjati po slovensko, ker bodo sledi slovenstva le še v muzeju novejše in sodobne zgodovine.



1 komentar

  1. Zanimivo je, da nobeden, sploh pa ne šola, ne omenja, da je Anton Mahnič napisal svoj roman kot odgovor Tavčarju (ime romana sem žal pozabil). Ta roman veliko bolj natančno napoveduje totalitarno prihodnost, ki se je zgodila na svetu po 1. svetovni vojni, kot Tavčar, ki je nekaj bajal o vrnitvi v srednji vek.
    Pri tem je bil Mahnič zaveden Slovenec, Tavčar pa je po ustanovitvi Juge klobasal naokoli, da sedaj slovenščina ne bo več potrebna, saj bomo govorili po srbsko.
    Tavčar je bil sicer dober pisatelj, vendar katastrofalno slab politik, eden najbolj odgovornih za slovenski polom pri postavljanju meje proti Avstriji.

Comments are closed.