Fenomen populizma: Zmerni in skrajni populizem

Že sama beseda populizem (lat. populus > narod) nakazuje, da gre pri populizmu tako za način političnega nastopanja in delovanja, ki izhaja ljudstva ter je usmerjeno proti “nekomu ali nečemu”, kot tudi za to, da so njegovi pripadniki na strani ljudstva. Nizozemski politolog Cas Mudde je populizem opredelil kot “politični diskurz, ki deli družbo na dve nasprotni skupini – na navadne ljudi in skorumpirano elito”. O populizmu se je izrekel tudi francoski sociolog Pierre-André Taguieff, ki je med drugim dejal, “da populizem najpogosteje uporabljajo tiste skupine, ki nasprotujejo intelektualizmu političnih elit v neki družbi”. Temeljna razlika med intelektualizmom političnih elit in populisti je v tem, da politične elite uporabljajo odtujeno retoriko, populisti pa preprosto retoriko z dajanjem všečnih obljub ljudstvu s ciljem, da dobijo pri njem čim širšo podporo. Čeprav imajo vsi populizmi skupni imenovalec – da se sklicujejo na ljudstvo in ponujajo populistične ali “enostavne” rešitve za kompleksne politične in družbene probleme – pa obstajajo med njimi tudi razlike. Te niso odvisne le od nazorske usmerjenosti populistov (in njihovih podpornikov), ampak tudi od geografskega porekla. Populizem v Evropi ima denimo drugačne značilnosti in cilje, kot jih ima populizem v Severni ali pa Južni Ameriki. Prav tako je treba razločevati tako med klasičnim in novodobnim populizmom kot tudi – in še bolj – med zmerno ter skrajno obliko populizma (zmerni populizem se v praksi kaže v obliki populistične demokracije in politikanskega populizma, skrajni populizem pa se kaže v obliki reakcionarnega populizma in populistične diktature).

Zmerni populizem

Če naj se najprej zaustavim pri zmerni obliki populizma, je zanj značilno, da praviloma ne seže prek danih obljub – da je namen njegovih pripadnikov predvsem priti na oblast in uživati privilegije oblasti in veliko manj to, da bi dane obljube uresničevali. V Evropi je k razmahu te vrste populizma pripomoglo predvsem dejstvo, da so se politične in gospodarske elite odtujile od ljudi, drugi in še pomembnejši razlog pa so vprašanja povezana z določenimi manjšinami. Gre za razloge, ki jih evropski populisti s pridom izkoriščajo oziroma uporabljajo za lastne cilje. Pri zmernem populizmu je zanimivo tudi to, da se populističnih prijemov ne poslužuje le desni politični pol, kot se to rado prikazuje, ampak tudi levi politični pol. V obeh polih se zmerni populizem kaže tako pri politikih in političnih strankah kot pri civilnih združenjih in gibanjih s populistično agendo. Pomenljivo tudi je, da med desnim in levim populizmom ni veliko razlike. Poleg nazorskih izhodišč se v bistvu razlikujeta le pri vprašanju migracij (priseljevanja tujcev) in LGBT manjšin: desni populisti nasprotujejo migracijam in zahtevam LGBT manjšin, levi populisti pa so naklonjeni migracijam in podpirajo zahteve LGBT manjšin. Glede tovrstnega ali vsaj zelo podobnega populizma Slovenija ni nobena izjema. Tipični primer populističnega politika v Sloveniji je denimo tudi Robert Golob, aktualni predsednik slovenske vlade: Zanj ni značilno le to, da pri nastopanju v javnosti pogosto leporeči (govori to, kar ljudje radi slišijo), ampak tudi to, da je populist v pravem pomenu te besede, saj eno govori, drugo pa dela. Ali povedano drugače: obljublja veliko, naredi pa skoraj nič – če pa kaj naredi, so to prej škodljivi kot koristni ukrepi za državo. Populistično podobo Goloba – tako kot še kakšno drugo njegovo podobo – osrednji mediji seveda sproti loščijo oziroma zakrivajo, a dejstva govorijo sama zase.

Skrajni populizem

Nekaj drugega pa je, ko gre za skrajni populizem. V primerjavi z zmernim populizmom je skrajni populizem namreč v vsem (tako po pristopu kot po vsebini) radikalnejši: ne le pri diskreditiranju političnih nasprotnikov, drugače mislečih in določenih manjšin, ampak tudi pri uresničevanju svojih ciljev v praksi. Skrajni populizem je nesprejemljiv še toliko bolj v primeru, če se populistične stranke ali pa populistična gibanja brez mandata volivcev vpletajo v delovanje zakonodajne in izvršilne veje oblasti in/ali če populistični politiki oziroma populistične stranke in gibanja kandidirajo na volitvah ter pridejo na oblast s ciljem uvajanja totalitarizma v družbi. Dokler namreč pripadniki skrajnega populizma ostajajo le pri “besedah”, to ne predstavlja resne grožnje za demokracijo, ko pa tovrstni populizem postane orodje, ki so se ga posluževale in se ga poslužujejo vse totalitarne ideologije za doseganje svojih ciljev, pa je to “tlakovana pot” v diktaturo in ukinitev demokracije. Če odmislim najbolj razvpite primere skrajnega populizma v Evropi (Marino Le Pen, Pabla Iglesiasa Turrióna itd.), imamo z njim opraviti tudi v Sloveniji. Ta ni prepoznaven le pri delovanju parlamentarne stranke Levica, pač pa tudi pri delovanju samooklicane “civilne družbe” ali “nevladnih” organizacij, ki po naročilu “nekoga” protestirajo na ulicah, zavajajo javnost, vlagajo zakone in dobivajo javni denar za zvestobo “zakulisnim botrom” ter opravljeno delo.

Sklep

Zadnje evropske volitve so pokazale, da skrajni populizem (tako z desnega kot z levega političnega pola) sicer ne uživa večinske podpore med ljudmi, a tudi, da se volilni izid že na prihodnjih evropskih volitvah lahko spremeni v korist slednjih, če se uveljavljene (etablirane) politične stranke v večji meri ne bodo približale ljudem in uresničevale njihova pričakovanja.



1 komentar

  1. Živimo v času absolutnega relativizma, kjer teorija spola, woke itd razgrajujejo vse koncepte zahodne civilizacije. Tudi pojmi nimajo več enoznačnega pomena. Skratka ta dekostrukcija je človeku jemlje referenčno točke, ki so neobhodno potrebne za stabilnost človekovega duha.
    Ljudje v družbi iščejo svoje oporne točke v politiki, ko se identificirajo z določeno politično idejo. Ko enkrat te ideje nimajo več enoznačnega pomena, ko le te postanejo psovke, je ljudem odvzeto odvzeta referenčna opora. Moč globalne družbe, ki kontrolira politična gibanja, postavi ob vsakem pojavu karizmatične politične osebe vzdevek populist. Kot, da je karizma sinonim za populista.
    Seveda so lahko populisti negativne osebnosti, kot na primer Pablo Escobar, ampak populizem je lahko tudi zadnji krik ljudstva , ki noče umreti, kot bi rekel Francoz Éric Zemmour.

Comments are closed.