Karla Erjavca sem sorazmerno dolgo sorazmerno spoštoval. Če sem ga, vsaj sam pri sebi, imenoval lisjaka, te oznake nisem razumel kot nekaj slabega. Dejansko so me njegove zmožnosti preživetja pogosto nagovorile.
Dolga vrsta zvitih prevalov
Še danes štejem za Erjavčev največji uspeh, da je Desus obvaroval pred utopitvijo v Jankovićevem orkanu leta 2011. Glede na strukturo volivcev bi morala upokojenska stranka v njem izginiti še prej kot LDS ali Zares, ki sta dejansko potonili. Toda predsednikov populistični talent je tak scenarij preprečil. Po tistih volitvah je imel Karl Erjavec veliko zaslug za oblikovanje druge Janševe vlade. V začetku leta 2013 pa nikakor ni prednjačil pri sesuvanju Janeza Janše kot premierja po objavi slovitega in usodnega poročila KPK. Mogoče ni presenetljivo, da je prav najbolj “sredinskemu” mandatu Desusa sledil najboljši izid v zgodovini, ko se je upokojenska stranka zavihtela na tretje mesto med vsemi strankami, seveda spet predvsem na račun bolj ali manj solističnih predsednikovih nastopov, in presegla desetino podpore.
V časih brezobzirnega populizma
A je imelo očitno Erjavčevo “lisjaštvo” že od nekdaj svojo senčno plat. V vsem sijaju se je pokazala šele v zadnjih letih. Takrat je v belgijski emigraciji rojeni politik in nekdanji krščanski demokrat začel nekoliko preveč očitno posnemati svoje (menda) dobre prijatelje z nekdanjega sovjetskega prostora. Nekdanja po sredinskosti dišeča pragmatičnost se je sprevrgla v čisti, brezobzirni populizem, v katerem za kakršno koli vsebino ni bilo prostora. Edini cilj je ostal ostati pri državnem koritu oziroma v vladi za vsako ceno.
Je pa v svojem populističnem obratu Karel Erjavec tudi zgrešil, kar je s stisnjenimi zobmi nedavno še sam priznal. Pred zadnjimi volitvami se je odločil za navidezno najbolj gotovo in ideološko rigidno varianto navezave na že nekoliko odsluženega Zorana Jankovića. S tem je podcenil “sredinskost”, predvsem pa navezavo na podeželska okolja mnogih volivcev, končno tudi to, da je Desus od nekdaj najmočnejši na Štajerskem. Dolgoletni junak se je skoraj spremenil v grobarja stranke.
Njegova vrnitev po manj kot letu dni bo težko povrnila Desus na pota stare slave. Vsaj trenutno deluje bolj kot nekakšna absurdna anomalija, ki podčrtava vsebinsko in navsezadnje kadrovsko izpraznjenost strank levo od sredine.
Karel Erjavec je nepogrešljiv
A čem sem zapisal to, moram zapisati še nekaj drugega. Slovenska politična zgodovina zadnjih treh desetletij in predvsem zadnjih devetih mesecev nas uči, da lahko manjšinska politična opcija pri nas, ki ji po konvenciji pravimo desna, svoje predstave o družbi uresniči samo, če doseže dogovor z delom nasprotnega, na oblast sicer aboniranega političnega tabora. Drugače je obsojena na opozicijo. In kar koli si že mislimo o Erjavcu in njegovi stranki, sta v tem trenutku nepogrešljiv partner. Kot pribito drži, kar je nedavno povedal Janez Janša, da je ravno Desusov korak in korak SMC v koalicijo s SDS sploh omogočil spremembo oblasti. In ni videti, da bi se lahko politična razmerja v doglednem času spremenila toliko, da podobna partnerstva ne bi bila več potrebna.
Zato še vedno velja tisto, kar sem zapisal pred nastopom sedanje vlade. Njen obstoj je odvisen od tega, ali se bodo v njej s svojimi zamislimi čutile dovolj zastopane vse njene članice. Omenjeno hkrati pomeni, da zdaj (pa ne samo zaradi epidemije) ni čas za uresničevanje najdrznejših projektov te ali one stranke. Seveda so nam zadnji meseci boleče pokazali, kako neuravnotežen je naš politični in družbeni prostor. Ampak sodelovanje v sodobni zgodovini manjšinske opcije pri oblasti v vodilni vlogi, četudi za ceno kompromisov z delom nasprotnega bloka, je ravno zaradi tega vredno več od stoodstotno načelnega guljenja opozicijskih klopi. Celo kakšno muho, ki si jo zamisli Karl Erjavec, je vredno v imenu vsaj delnega zmanjšanja neravnotežja požreti.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
