Nedavno sem ujel radijsko vest, da je Milan Kučan v pogovoru z novinarjem izpostavil ukinitev Službe družbenega knjigovodstva kot eno od največjih napak v četrt stoletja slovenske samostojnosti. Komunikacijski šum, ali nek čuden s strani novinarja slabo povzet kontekst izjave, sem si rekel in na vse skupaj pozabil, dokler nisem med prazniki naletel na twit znanega spin doktorja: »ko smo imeli SDK so imeli zaposleni plačane prispevke, država je pobrala davke in stvari so funkcionirale«. Naključje? Morda, a pogosto Kučan vešče izrazi ideje, ki tlijo v podzavesti njegovih številnih somišljenikov.
Komunisti (v Sloveniji pa tudi mnogi naprednjaški liberalci) so vulgarni historični materialisti. Za njih je pomembno, da so v zgodovini vedno na pravi strani, vsi njihovi dejanski ali namišljeni nasprotniki kot so Cerkev, vele-kapital, imperialisti, nacionalisti, nazadnjaki…, pa na napačni. Zato tako zavzeto loščijo svojo zgodovinsko podobo. Iz zgodovine delajo mitologijo, iz biografij panegirike.
Šel sem poslušat posnetek intervjuja s Kučanom in res, če povzamem, je dolgoletni slovenski oblastnik izpostavil naslednje napake:
- da smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli … ker je tudi mednarodna skupnost takrat računala z našo izkušenostjo,
- da nimamo vizije,
- koncept naše privatizacije in ukinitev Službe družbenega knjigovodstva.
Navajanje prvih dveh napak lahko, če smo dobronamerni, razumemo tudi kot izraz osebne bolečine. Verjamem, da so si Milan Kučan in njegov politični krog želeli večjo vlogo slovenske politike na območju nekdanje Jugoslavije, je pa prav tako res, da prebivalci držav južno od Kolpe, sploh pa politiki v teh državah, niso imeli kdo ve kakšnega zaupanja do slovenske politične elite in kakšna večja vloga sploh ni bila mogoča. V Bosni in Makedoniji je tranzicija za nekaj časa naplavila na oblast Kučanovim prijazne lokalne politike in Slovenija se jim je oddolžila z izvozom našega (po Kučanu napačnega) privatizacijskega modela. Edino kar v slovenskem izvozu know-howa v nekdanje Jugoslovanske republike deluje, je prodaja naših izkušenj iz procesa pristopanja EU in NATO in na tem področju so si slovenski svetovalci (glede na to, da vse skupaj plačuje EU) odrezali nadpovprečni delež.
Oblikovanje vizije je zadeva političnih voditeljev naroda. Če je ključna strategija vrhunskega politika neke države ohranitev privilegijev njegove kaste, potem se ne more čuditi, da velik del državljanov ni dojemljiv za njegove »vizije«.
Kučan v intervjuju konkretno kot napako navede ukinitev Službe družbenega knjigovodstva. Zanimivo, da tudi mnogi na slovenski politični desnici navajajo ukinitev SDK kot napako, še več, kot del komunistične zarote, da se ob odsotnosti administrativnega nadzora, stare elite polastijo družbenega premoženja.
Kljub temu, da se je SDK preimenovala ter preoblikovala (to je ukinila) v času vladanja predsednika države Milana Kučana ter predsednika vlade Janeza Drnovška, pa sem prepričan, da ukinitev SDK-ja kakršnega smo poznali v komunizmu ni bila najslabša rešitev za Slovenijo.
Neodvisnost in nepristranskost številnih paradržavnih agencij in tudi pravosodja je še po četrt stoletja demokracije vprašljiva. Zamislite si, kakšne zlorabe bi bile mogoče v takšnem okolju s strani državne agencije, ki bi obvladovala ves plačilni promet.
Plačilni promet preko centralne klirinške ustanove bi bil cenejši in hitrejši (no vsaj do uvedbe SEPA plačil) a cena je majhna v primerjavi s tveganji zaradi zlorab.
Ni res, da po ukinitvi SDK transakcije niso bile več zabeležene in da je bil pregon nezakonitosti zaradi tega onemogočen. Mnoga oškodovanja državnega in družbenega premoženja so bila ugotovljena črno na belem, ugotovitve tudi javno objavljene, ni pa bilo niti ustrezne zakonodaje niti ustrezne procesne sposobnosti (da ne rečem politične volje), da bi se ta oškodovanja razčistila na sodišču.
SDK je bila ustanovljena leta 1959, ker je komunistična oblast ugotovila, da brez po vojni ukinjene finančne straže država ne more delovati. Pri demokratični transformaciji SDK-ja nazaj v posodobljeno »finančno stražo« pa je umanjkal predvsem ustrezen normativni del, ki bi jasno definiral prestopke in kazniva dejanja ter bolje opredelil pristojnosti posameznih organov.
Trditev, da če ne bi ukinil SDK-ja ne bi imeli tajkunov ter da nekateri »nacionalni šampioni« ne bi propadli ali prišli v last tujcev je močno za lase privlečena. SDK je bil še zelo živ, ko je Kučanov tovariš Kosmina prodal polovični delež in vsa upravljavska upravičenja nad mrežo bencinskih servisov avstrijskemu OMV-ju, kar je dalo začetni pospešek obalni gospodarski sagi Istrabenz. Kako bi lahko SDK (če bi še obstajal) preprečil, da Kučanov tovariš Turnšek ne bi zasnoval megalomanskega slovenskega holdinga pijač ali da tovariš Bohorič ne bi tako modro naložil kupnine od prodaje proizvodnje gum? Ali menite, da je bilo poslovanje Ivana Zidarja v času, ko je SDK še obstajal kaj bolj etično kot po njegovi ukinitvi oziroma preoblikovanju v druge ustanove?
Če v času komunizma SDK ni dovolil, da bi se nakazale plače, če niso bili tudi plačani prispevki, to še ne pomeni, da bi, če bi še deloval, v sedanjem času delavci v nelikvidnih podjetjih imeli plače in plačane prispevke. Velika večina na tak način oškodovanih delavcev, je tako ali tako bila prisiljene prejemati plačo v gotovini in so vedeli, da prispevki niso plačani, a se zaradi nezaupanja v pravno državo niso obrnili niti na policijo niti na tožilstvo. Kaj bi lahko v takih primerih sploh naredil SDK?
Za učinkovito tržno gospodarstvo so nujno potrebne delujoče nadzorne ustanove, katerih delo je politično nepristransko in temelji na sodobni zakonodaji. Gospodarske družbe in potrošniki, ki poslujejo v skladu s predpisi, delovanja teh institucij ne smejo občutiti, tisti, ki pa kršijo zakone, pa se morajo zavedati, da je velika verjetnost, da se jih ujame in da jih bo pravosodje učinkovito procesiralo.
Takega, učinkovitega institucionalnega okolja za delovanje gospodarstva Slovenija v 25 letih ni vzpostavila in krokodilje solze za ukinjenim SDK-jem so le še en trik, da se odgovornost za to porine v območje abstraktnega.
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
