Večinsko Slovenci ne izstopamo ne po strpnosti, ne po nestrpnosti. Nestrpnost nam očitajo tisti naši rojaki, ki imajo resne težave z njo. Gre za neverjetni recidiv prejšnjega totalitarnega režima. Ta je svoje napake projiciral v svojega dejanskega ali namišljenega sovražnika in ga nato neskončno kritiziral. Spomnimo se samo znamenitih Titovih govorov, ko je kritiziral bogatenje, čeprav so prav njegovi živeli popolnoma neodgovorno in nesorazmerno s splošnim standardom. Kritiziranje se je lahko s končalo tudi huje. Dejansko je šlo za njihovo javno spoved, kritika pa je bila njihovo samoočiščevanje. Glavna razlika s katoliško spovedjo je bila po neverskem gledanju v tem, da svojega greha niso obžalovali, zato so ga projicirali v drugega, bil pa je njihov, ker so ga lahko samo oni storil. Predvsem pa ni bilo sklepa, da se bodo skušali poboljšati, popraviti krivice. Tega niso zmogli. Potem ne bi več bili, kar so bili. Uvod je potreben zato, ker so komunisti po isti logiki dali Slovencem dan reformacije kot praznik. Ne v imenu strpnosti, na katero so se sklicevali, še manj v imenu spoštovanja do njih. Če bi ga imeli, bi to storili, ko so bili na oblasti, pa niso. Šele po osamosvojitvi in njihovemu oblastnemu »sestopu z oblasti«. Dejansko so z njim hoteli ponižati Katoliško cerkev in poglobiti razdor s protestantsko. Da bi bilo to učinkoviteje, so ustanovili celo društvo Primož Trubar, ki je hotelo prevzeti vodenje slovenskih protestantov. Nekdo iz njihovega vrha mi je potožil: »Smo edina cerkev na svetu, ki jo vodijo ateisti!« K sreči je škof Geza Erniša s tem počistil. V ozadju tega je bil gotovo Milan Kučan, ki mu je pri tem pomagal »idrijski ministrant«, tako so mi ga opisali njegovi kolegi, in gojenec Z. Roterja M. Kerševani. Zdi se, da njegovega kasnejšega koraka, ko je postal član te verske skupnosti, niso pričakovali. Nekateri znanci, ki so postali člani tega društva, so to absolutno razumeli kot aktivno obliko boja proti slovenskemu katolištvu. Kako in zakaj so naši protestanti to danajsko darilo sprejeli, je druga zgodba.
Čeprav je moj najstarejši prijatelj binkoštnik, nikoli mu ne bom mogel povrniti vsega dobrega, kar mir je storil, me je osebne zadrege v zvezi s protestanti rešil šele nekdanji ljubljanski pastor Vladimir Mislej, ko sva bila skupaj na Trubarjevem simpoziju v Rimu leta 2008. Škoda, da njihova cerkev ne pozna svetnikov. Če bi jih, bi moral biti prvi slovenski! Tako globoke vere kot pri njem sem srečal malo v življenju. Samo zato je bil tudi tako ekumensko naravnan!
Praznik reformacije v naši državi sem sprejel s posmehom. Žalosten sem bil, ker ga protestanti niso zavrnili, saj so vedeli za namen predlagateljev. Po uradni dolžnosti sem se udeležil nekaj proslav. Na njih sem se nad množico neprikrito veri sovražnih, protestanti so bili v absolutni manjšini, resnično zabaval. Reformacijo so namreč razumeli kot obliko boja proti veri, ne pa njeno poglobitev. Nekoč mi je eden najvišjih funkcionarjev LDS potožil, da je bila proslava slaba, ker je bila premalo protiverska in protikatoliška.
Tako kot večina stvari v življenju se je tudi Praznik reformacije uravnovesil. Dokler je Kučan vodil državo, ni bil samo predvsem protikatoliški, ampak tudi protiverski, da je vsebina nekaterih proslav motila celo protestante. Sedanja predsednica države, ki vedno poskrbi za kakšno zgodovinsko odkritje, tudi tokrat je bilo tako, ga ni uspela umazati. Kaj bi slovenski zgodovinarji brez nje?! Poslej je namreč naš slovenski jezik nekakšna združena oblika osrednje slovenščine, prekmurščine, rezijanščine … Kje pa štajerščina z danjčico? Samo še korak do trditve, da Prekmurci niso Slovenci, čeprav so se vedno tako sami poimenovali.
Praznik reformacije vse bolj postaja praznik vere. Poizkusi, da bi ga slavili, ker naj bi bili protestanti začetniki kapitalizma in vsesplošnega napredka demokracije, najbolj aktivni so bili pri tem bivši komunisti, so skoraj izginili. Sedaj hočejo reformacijo reševati z odkritjem prekmurščine kot knjižnega jezika. Ni namreč vsak jezik knjižni, če je v njem natisnjena knjiga. Ostanimo pri prekmurskem dialektu. Saj ni sramota! Četudi ga »guča« sam Kučan. Vsekakor se velja zamisliti nad ugotovitvijo ene vodilnih prekmurskih zgodovinark, ki trdi, da so prekmurski slovenski protestanti vztrajali pri dialektu zaradi samoobrambe. Sprejetje enotne slovenske knjižne norme jih je v boju za obstanek slabilo. Samo vprašamo se lahko, kaj bi bilo danes s prebivalci Slovenske krajine, če bi vztrajali v prekmurščini.
Časi za slovenske in evropske kristjane so zelo resni. Obračun z Armenci v Gorskem Karabahu jasno pove, kakšen je odnos sodobne Evrope do nas. V krču našega nevarnega izginevanja svet kliče po naši dejavni ljubezni do bližnjega. Kvadratura kroga. Resno bi se morali zamisliti nad svojim položajem in svojo prihodnostjo. Na velik del pravoslavnih, ki niso nič na boljšem, ne moremo računati. Sklicevanje na številčnost in vlogo migrantov, je nemoč soočanja z resnico. Sami sebi smo največji problem. Mnogim manjka samozavest. Predvsem zaradi šibke verske in splošne izobrazbe. Niso sposobni videti edinstvenosti svoje vere. Če že hodijo kot misijonarji v Afriko in Azijo, zakaj ne skušajo pokristjaniti tistih, ki, večinoma iz življenjske stiske, prihajajo k nam.
Primer pomanjkljivega znanja je tudi odnos slovenskih katoličanov do praznika reformacije. Koliko časa so nasedali govoricam, da so Prekmurci bolj samozavestni in ponosni in zato ostali zvesti protestantizmu. V resnici ni bilo nič drugače kot z nami. Za nas so odločali deželni knezi, za njih njihovi lokalni zemljiški gospodje. Prav zaradi njih so nekateri morali biti nekaj časa kalvinci, potem pa evangeličani ali katoličani. Slovenske katoličane mora v kulturnem pogledu Trubarjevo delo navdajati z velikim ponosom. Posredno namreč dokazuje, da ima Katoliška cerkev eno glavnih zaslug, da se nismo potujčili. Slovenski jezik in slovenska zavest sta že obstajali in bili upoštevanja vredni. Zato jih je moral poimenovati Ljubi Slovenci, da je mogel poizkus poluteranjenja naših prednikov izvesti v slovenskem jeziku. Upoštevanje je bil predpogoj, če je hotel uspeti. Koliko lažje bi bilo zanj, če bi izbral nemški jezik in gotico! Ni šlo. Slovenci so bili že toliko Slovenci, da tega ni bilo mogoče ignorirati. Zavedajmo se, da Trubar ni odkril ne Slovencev, ne njihovega jezika. Njegovo delo je za nas toliko pomembno, da mu lažnih zaslug resnično ni treba pripisovati. Postati protestant ni pomenilo ostati Slovenec. To nam dokazujejo naši rojaki – protestanti, ki so bili v škofiji Györ, ali pa oni na Koroškem, ki naj bi to ostali, in do Jožefa II., kjer ni danes sledu o slovenstvu. Ni slučajno Lambert Ehrlich, ki je prvi zahteval slovensko državo, bil prepričan, da se odpoved slovenstvu začne z odpovedjo katoliški veri. Prekmurci nam dokazujejo, da to ni res, toda veliki kanalski Slovenec je to zapisal na analizah svojih koroških rojakov. Različna so bila pota naših prednikov, da so ostali zvesti rodu in jeziku. Slovenska zgodovina je danes znova žive očitke o valjhunstvu že zdavnaj zavrnila.
Tudi sam sem popolnoma enakega mnenja kot dr. Granda, da je bil Dan reformacije ustanovljen le zato, da bi slovenske katoličane sprl s slovenskimi protestante in ponižal Katoliško cerkev. Ne vem, kako je DEMOS brez odpora mogel pristati na takšno neumnost. Občutek imam, da je tedanja Peterletova SKD zabarantala ta dan za pridobitev dneva Marijinega vnebovzetja. To je podobno kot tista svetopisemska prilika o odpovedi prvorojenstvu za skledo leče. Peterle je imel kar nekaj podobnih.
V društvo Primož Trubar se je res na začetku nateplo kar nekaj pomembnih slovenskih komunistov. Ali ga ni vodil nekaj časa Viktor Žakelj? Že po tem je jasno, kam naj bi to društvo tedaj spadalo.