Četrti december, dan svete Barbare, je v sodobni slovenski politični zgodovini pomemben datum. Vsaj tako pomemben, kot bo danes morda postal za Avstrijce in/ali Italijane. Kajti pred petimi leti, 4. decembra 2011, so bili položeni temelji sedanjega slovenskega trenutka.
Ko se zgodi nepredstavljivo
Seveda se spomnite. Pozitivna Slovenija je tedaj v finišu senzacionalno premagala Janševo Slovensko demokratsko stranko v boju za relativno večino. In čeprav razen ene nobena anketa ni napovedala možnosti takšnega razpleta, je bil kandidat esteblišmenta v tej zgodbi vseeno politični naturščik Janković, o čemer sem pisal pred tedni. Janša, ki se je nekaj pred volitvami še poigraval z mislijo na mistično formulo “petdeset plus”, je izgubil tekmo, ki je ne bi smel izgubiti. Iskreno upam, da imajo prav tisti od mene modrejši ljudje, ki pravijo, da se je to zgodilo zaradi njegovega neposrečenega ravnanja v zadnjem tednu kampanje in zaradi bega pred zaključnim soočenjem. Sam nisem tak optimist.
Skoraj natanko devetnajst let prej so Slovenke in Slovenci v podobnem položaju ravnali povsem enako, pa se ne spomnim, da bi kdo naredil podobno napako. Med starim in novim so se na miklavževo, 6. decembra 1992, jasno in glasno odločili za staro. Niso samo Milanu Kučanu namenili kar 64 odstotkov glasov, marveč so v orbito dokončno izstrelili tudi Janeza Drnovška. Ne glede na tisto, karkoli lepega ve o tem mnogo prezgodaj umrlem politiku kdo povedati, je bil v političnem vsakdanu potem dolgih deset let brezsrčen in brezobziren uresničevalec ohranjanja predosamosvojitvene Slovenije v vseh porah in po potrebi tudi brisanja redkih premikov proč od nje, do katerih je prišlo med letoma 1990 in 1992. Seveda so se na junake iz preteklosti v teh pionirskih letih poskušali naslanjati tudi drugod, toda malokje so bile posledice tako težko popravljive kot pri nas. Vsaka od teh prelomnih odločitev v slovenskem primeru namreč pomeni precej let zastoja.
Pa še nekaj samo mimogrede. 6. decembra 1992 je za predsednika države na listi LDS kandidiral pravkar preminuli dr. Ljubo Sirc. Gre seveda za eno najbolj neslanih potegavščin v sodobni politični zgodovini. Strategi LDS so s tem, ko so na limanice dobili to protikomunistično in liberalno ikono, ubili vsaj tri muhe na en mah. Sicer za kratek čas in maloštevilnim so se prodali kot dediči predvojnega liberalizma, izključili so vsako možnost, da bi se njihovo volilno telo namesto za zaželenega kandidata Kučana odločilo za njihovega papirnatega kandidata, in osmešili ter politično dejansko onemogočili žrtev Nagodetovega procesa.
Pot na stranski tir
In če si že od epohalnega zastoja, ki je nastal z Drnovškom leta 1992, nismo zares opomogli, je odločitev za novega leta 2011 udarila z zelo podobno močjo. Še toliko bolj, ker je bil razplet tistega decembrskega dne tako nepričakovan. Zdaj je sicer lahko biti pameten in reči, da bi bilo dobro takrat ravnati drugače. Po volitvah 2011 sta denimo še obstajala dva številčno enako močna bloka. Tistim, ki si niso znali predstavljati, da lahko kdo glasuje za Janšo, je stalo nasproti enako množično prepričanje, da razumen človek pač ne more dati glasu Jankoviću. Če kdaj, so razmere, kot sem napisal že takrat, nujno klicale po veliki koaliciji. Ali pa vsaj po “tretjem človeku”.
Ko je Janša prevzel vodenje vlade v takih okoliščinah brez jasnega mandata volivcev, si je naložil strahotno breme. Čeprav mu je spodletelo zgolj “sto metrov pred ciljem”, in to ob tem, da je postkomunistična elita dejansko napela vse sile, se od tedaj ne le on sam, marveč tudi desnosredinska opcija v celoti nahajata na političnem stranskem tiru. Tudi politična in človeška kalvarija nekdanjega premierja v letu 2014 je posledica in ne vzrok te izgube vpliva. Ravno tako brez nje ne bi moglo prihajati do tako absurdnih petelinjih bojev na desni, kot jih trenutno doživljamo.
Vsekakor mora vsaka prihodnja obnova desnice upoštevati težave Slovenk in Slovencev s spremembami, kot jih kažeta 6. december 1992 in 4. december 2011. Seveda pa bi bilo od pozabe tega nauka usodneje le še, če bi poskušali na manjšinskem polu političnega prizorišča z večinskim tekmovati prav v izogibanju vsakemu korenitejšemu rezu.